Avtor nas je pred tednom že prijetno presenetil s svobodno in izvirno interpretacijo Prešernovega epa Krst pri Savici, ki se v marsičem razlikuje in oddaljuje od doslej "uradnega prešernoslovja", zdaj pa nas skuša "ozdraviti" še od literarno- in kulturno-zgodovinskega populističnega stereotipa, da je bil avtor Zdravljice "pijanec" in da je umrl "mlad". Isti populistični in plakatno sploščeni stereotip so nam "vbili" v neuke šolske glave tudi ob mnogih drugih literarnih, likovnih, glasbenih ... umetnikih od blizu in daleč, kot da bi hoteli povedati, da je nujna spremljevalna "vrlina" ali vsaj ne-ljuba pričakovana sestavina vsakršnega umetniškega "boemstva" - zasvojenost z alkoholom, spolnostjo, drogami, sodobnimi digitalnimi "limanicami" virtualne odvisnosti od množičnih in spletnih družabnih medijev itd. A ne glede na medicinske in umetnostno-zgodovinske eksperte ter populistične interprete ostaja neizpodbitno dejstvo, da Prešerna, Cankarja, Shakespeara, Michelangela, Mozarta, Tolstoja ... ni postavila na "Olimp" vrhov klasičnih umetnosti nikakršna "odvisnost" ali "zasvojenost" z različnimi škodljivimi substancami in praksami, ampak enkratna in neponovljiva ter prepoznavna umetniška inovativnost, kreativnost, prebojnost ter najgloblja humana komunikativnost s človeškimi bitji in družbami vseh naslednjih generacij in iz vseh bližnjih in daljnih geografskih ter časovno-zgodovinskih okolij.