Mag. Igor Omerza s svojimi dvajsetimi objavljenimi knjigami na osnov kriminalno ne-zgodovinsko selekcionirane in politično filtrirane manjšine ohranjenih avtentičnih in verodostojnih dokumentov tajne politične policije (Udbe/SDV) pod absolutno komando in nadzorom totalitarne ZKJ/ZKS ter dr. Jože Dežman z najnovejšo knjigo izbranih dokumentov iz arhivov ZKJ/ZKS ("Komunistični strah v gatah"), nam na presenetljiv, prepričljiv in nazoren način dokazujeta, da zgodovine ni mogoče za vselej izbrisati in utišati (kljub tovornjakom ne-zakonito ter zločinsko uničenih uradnih arhivskih dokumentov bivšega totalitarnega režima ZKJ/ZKS) in z njo populistično ter pristransko manipulirati v skladu s parcialnimi interesi nekdanjih karizmatičnih samodržcev, zvestih funkcionarjev, članov, odkritih in prikritih sodelavcev nekdanje totalitarne vladajoče ZKJ/ZKS (vključno s SDV) ter kdaj tudi v skladu s parcialnimi interesi nekdanjih "tarčnih" opazovancev in nadzorovancev SDV iz vseh sfer javnega in družbenega življenja v SFRJ. Ohranjeni arhivski dokumenti ZKS in njene "jeklene pesti" (SDV) vsakomur jasno in prepričljivo razkrivajo abstraktno neotipljivo ideologijo/teorijo in trdo konkretno prakso prejšnjega ne-demokratičnega ter proti-ljudskega eno-partijskega režima, tako da so lahko prvi avtorji, posredniki, interpreti in bralci doslej objavljenih dokumentov ZKS in SDV - paradoksalno - celo hvaležni površno šalabajzerskim in ne-natančnim odločevalcem ne-zakonitih pogromov nad zgodovinskimi/arhivskimi dokumenti ter posredno brezštevilnim odkritim in prikritim ovaduhom/pričevalcem SDV, da imamo danes prav po njihovi zaslugi na voljo presenetljivo jasen in prepričljiv vpogled v najbolj skrbno prikrite ter tajne mehanizme totalitarnega vladanja ZKJ/ZKS, permanentnega političnega in policijskega nadzora SDV, sistematičnega ovajanja in zavestnega političnega provociranja in lažnega zavajanja, političnega in fizičnega likvidiranja političnih nasprotnikov, sistematičnega kriminalnega sodelovanja z najbolj zloglasnimi mednarodnimi kriminalnimi in mafijskimi združbami itd., itn. Je pa pravilo, da se z zgodovino prejšnje eno-partijske diktature praviloma ne ukvarjajo in ne-profesionalno anemično "gledajo vstran" "uradni" in partijsko "zaslužni" zgodovinarji s fakultet, muzejev, inštitutov, ki so jih karierno in ideološko trajno zadolžile in profesionalno omejile prejšnje partijsko-sdv-jevske oblasti z odločevalskimi položaji na fakultetah, v inštitutih in muzejih ter založbah. A življenje gre naprej in zgodovine ni mogoče ne ustaviti ter je ne trajno mumificirati! Nekaj življenjske dialektike bi pravzaprav smeli in morali pričakovati celo od verbalnih in kariernih političnih ter znanstvenih častilcev in sledilcev "znanstvenega socializma" ter "dialektičnega materializma.