"Tisti, ki imajo to smolo, da so njihovi starši še živi ...", nam v parlamentu govori jezik prezirljivosti in sovraštva prvak vladajočega Gibanja svobode in predsednik Vlade RS, dr. Robert Golob. In s tem krikom iz lastne podzavesti porazno dokazuje svojo popolno ideološko, etično in moralno notranjo praznino, svojo ne-humanost in porazno a-socialnost, ter potrjuje svojo brezmejno nadutost, prezirljivost, narcisoidnost, bonvivanstvo in neznosno ego-centričnost ter eks-centričnost zaskrbljujoče bolnega in bolestnega samodržca. Ena sama prezirljivost in indiferentnost do drugega, do so-človeka, do brezpravnih, ranljivih, de-privilegiranih in preziranih, ki ji on in njegovi oblastniški pajdaši in kibici skušajo proti-civilizacijsko in proti-ustavno razglasiti za "odvečne ljudi", za ne-potreben in ne-koristen "družbeni balast", ki mu je čim prej potrebno "prekiniti nit" (pa ne "srebrno") enega samega, enkratnega in neponovljivega življenja. Globlje v ne-humani nihilizem in samo-uničujoči ludizem ter anarhizem ne gre!