Kot je v podnaslov svoje najnovejše knjige "Diplomati" zapisal naš prvi zunanji minister, diplomat in državnik, dr. Dimitrij Rupel, je "zunanja politika notranja politika". Kar je korektno in ilustrativno povzel po izjavi aktualnega nemškega kanclerja Friedricha Merza. Če kje in če kdaj, velja to spoznanje za fluidno slovensko zunanjo-notranjo politiko v času diletantsko nepredvidljive Golobove vlade, zunanjega ministrstva pod masko "neuvrščeno-feministične" politike Tanje Fajon in Kučan-Tűrkove "tradicionalne" jugo-zunanje politike skozi kabinet Predsednice RS dr. Nataše Pirc Musar. Popoln debakl in bankrot slovenske zunanje-notranje politike je italijanska in hrvaška razglasitev izključne gospodarske cone na Jadranu, zaradi katere smo Slovenci prikrajšani ne le za celoten Piranski zaliv v skladu z veljavno odločbo mednarodnega arbitražnega sodišča in ne le za dostop do mednarodnih voda, ampak za mednarodne vode nasploh, ki sta si jih "enostransko" prisvojili/razdelili sosednji državi in so-članici skupnosti EU - Italija in Hrvaška. Slovenska vlada in slovenska "neuvrščena in feministična" zunanja-notranja politika ter celotna domača "depolitizirana" medijska scena je popolnoma mrtvo-udno in nezainteresirano ter molče sprejela pomembne spremembe na Jadranu, ki kažejo popolno politično slepoto, apatičnost in diplomatsko nesposobnost aktualne slovenske vlade na področju primarnih političnih in dobro-sosedskih odnosov z Italijo in Hrvaško. Na področju dobro-sosedskih odnosov s sosednjimi državami, ki so vse tudi polnopravne so-članice prostovoljne skupnosti držav EU, niso Predsednica RS, Vlada RS in DZ RS v zadnjem mandatnem obdobju ne storili in ne dosegli ničesar otipljivega in pozitivnega. Slovenska "neuvrščena in feministična" zunanja-notranja politika, kljub dragoceni in vidni začasni vlogi nestalne članice VS OZN, ni uspela RS pridobiti nobenih novih otipljivih ter spoštljivih prijateljstev in zavezništev. Nasprotno: znotraj prostovoljne skupnosti polnopravnih članic EU ter znotraj polnopravnih članic politično-obrambnega zavezništva Nato se RS ni niti poskušala uveljaviti in utrditi kot zanesljiva in verodostojna članica skupnosti ter zavezništva, saj je pre-pogosto ego-centrično in trdoglavo "solirala" s samovoljnimi mednarodnimi gestami in nadutimi izključujočimi izjavami, vztrajno pa RS tudi ne-izpolnjuje in ne-odgovorno odlaga v nedoločljivo prihodnost svoje mednarodno veljavne pogodbene obveznosti do obrambnih priprav znotraj Nata ter do skupnih obveznosti EU in Nata pri solidarni pomoči enostransko vojaško napadeni in ozemeljsko ogroženi Ukrajini.