Sonja Bric

Če je kakšna slovenska družina med sedanjo vladajočo politično garnituro (beri: pod Svobodo) naredila signifikanten karierni vzpon znotraj državnih in paradržavnih struktur ter hierarhije moči, je to družina Bergant. In če bi šlo za igro prestolov, bi jim lahko rekli celo "hiša Bergant", vsekakor pa so med boljšimi poznavalci družbene scene vedno veljali za tako imenovani vezni člen med (levo) politiko, pravosodjem in mediji, na zunaj, za širšo javnost, sicer ves čas skrbno prikrivano pod plaščem stroke in poklicne neodvisnosti.

Poglejmo dejstva:

- Dolgoletni diplomat Damjan Bergant (sin televizijca Borisa Berganta Pikija) po koncu mandata slovenskega veleposlanika v Srbiji postane zunanjepolitični svetovalec predsednice republike Nataša Pirc Musar. To se zgodi februarja letos.

- Njegova žena Katarina Bergant se aprila lani (2024) po volji Golobove vladne koalicije iz pozicije vodje okrožnega državnega tožilstva v Ljubljani zavihti na stolček generalne državne tožilke.

- Vesna Bergant Rak

Zadnja dogajanja na sodnem svetu in okoli njega lahko z malce publicistične domišljije in nekaj komentatorske dramaturgije udobno stlačimo tudi pod naslov kultnega vesterna Dobri, umazani, zli (The Good, the Bad and the Ugly) režiserja Sergia Leoneja, z dodanim holivudskim uvodom "In potem je prišla Urška".

Gre pa za mariborsko odvetnico Urško Kežmah, (mimogrede, ko je pred leti na sodišču v Kamniku zastopala notornega Damirja Črnčeca v zasebni kazenski tožbi proti Mateju Toninu, zaradi domnevnega Toninovega "opravljanja", sta Črnčec in Kežmahova tožbo izgubila) ter nekdanjo sodnico, podpredsednico okrožnega sodišča v Mariboru in bivšo predsednico Slovenskega sodniškega društva ... Funkcij skoraj ni da ni. No, javno mnenje bi reklo, da Kežmahova sicer ne sodi v prvo ligo slovenskih odvetniških pisarn ali medijsko slovitih odvetnikov (Čeferini, Rojs, Peljhan, Prelesnik & Partners, Franci Matoz ...), toda med boljšimi poznavalci te scene velja za izjemno dobro obveščeno in polinkano, vod

Kočevje, včeraj ob 17.30. V Športni dvorani Kočevje je bil avtor teh vrstic nazadnje junija 2012, ko je na znamenitem kongresu Socialnih demokratov Igor Lukšič postal predsednik - te - stranke, potem ko je v drugem krogu tesno porazil Boruta Pahorja, za pičlih 10 glasov. Pahor je nekaj mesecev kasneje - vemo - postal predsednik republike, ostalo je pa zgodovina.

Če je bilo takrat vzdušje na kongresu precej napeto, tudi polno intrig in zakulisnih volilnih dogovorov med frakcijami znotraj SD, je bilo tokrat precej drugače. Prihajajoči na ustanovitveni kongres Stranke Vladimirja Prebiliča so bili bistveno bolj zadržani, prav tako ni bilo čutiti tistega vročičnega vzdušja, nekoč značilnega za kongrese novih levih obrazov. Toda Prebilič sam itak obljublja po slogu "dolgočasno politiko", med vidnimi kakor delegati pa predvsem kopica tistih, ki se v politiko vračajo. Skratka, šlo je za kongres že videnih ali "starih" obrazov. Saj, kakor "prerod".

Eden od domačinov, prej lokalni aktivist Jankov

"Grotesknost tega, kar počne Svoboda na oblasti, je tako neizmerno velika, da bi zadostovalo zgolj, da se pojavi neka vsaj približno dostojna politična alternativa, in bi z oblasti odletela kot usran golob."

Piše: Aljuš Pertinač*

V zadnjih dneh, tako javno kot zasebno, dostikrat tudi na štiri oči, od raznoraznih ljudi slišimo, kako RoberTinin Festival Svobode norosti na oblasti laufa vse bolje in bolje. Kako sta super naštudirala politični marketing, raznorazne populistične prijeme in fore, da jima rejtingi rastejo, ljudje jima nasedajo, posebno neuka raja, ki pa itak odloča volitve, ter da so prihodnje, ki bodo, prosto po Luki Mescu, marca prihodnje leto, že tako rekoč odločene. Da se skratka ne da storiti nič in bomo diktaturo Svobode na lastni koži čutili še vsaj prihodnja štiri leta. To občudovanje, da ne rečem šok gre celo tako daleč, da se na vrhovnega Taubija ponovno gleda kot na samostojno, avtonomno politično osebo, ne pa kot na Despota, ki je plod sprege centrov moči tranzicij

"Jedro vojne je bila državljanska vojna."

Piše: Boštjan M. Turk*

V pričujočem zapisu bomo poskušali pokazati, da bo ozdravljenje od Svobode in posledično Goloba - če naj bo uspešno! - moralo potekati ob hkratnem ozdravljenju od lažne mitologije, na kateri je zasnovano slovensko javno življenje od leta 1945 naprej, z redko izjemo 90. let in prvega desetletja 21. stoletja.

Gre prav za mitologijo enobeja. "V deželi je fašizem in jaz vas bom osvobodil," je bila prva politična poved sedanjega predsednika vlade. Z njo je decembra 2021 vstopil v javni prostor. Zadnja so bili akordi partizanske pesmi Bella ciao, s katero se je nedavno odprl kongres njegove stranke. Ves čas od leta 1941 je mitologija NOB vseprisotna v slovenskem prostoru. Zadnji predsednik CK ZKS poskrbi, da vsak novi obraz, ki ima pooblastilo za delovanje, ostaja trdno v njenem risu: Miro Cerar, Zoran Janković, Alenka Bratušek, Marjan Šarec, nenazadnje Robert Golob, vsi prisegajo na osvoboditveno retoriko.

Njen začetek naj bil bi

"Vrgla sta temno senco na Mater Božjo oziroma na njen hram."

Piše: Boštjan M. Turk*

Pol leta pred tako rekoč odločilnimi volitvami bo treba še marsikaj postoriti, to je normalizirati, če se želi Slovenija otresti Robertine (vladajoči par z vsemi okraski in pripadki iz proračuna). Za to je kar nekaj razlogov: za tretjino dražje življenje v primerjavi z letom 2020 ali 2021; nedostopnost zdravstvene oskrbe: imamo zgolj 1400 primarnih zdravnikov; totalitarni primež nad svobodo javne besede: na RTV je zaposlenih kar 2000 ljudi, katerih funkcija je prirejanje stvarnosti oziroma resnice; grozljive vrste na avtocestah, ki iz potovanja na relaciji Maribor–Ljubljana naredijo pustolovščino, kakršne bi se ne sramovali niti Argonavti; uničevanje kmetstva, podjetništva, šolstva, kulture, življenja nenazadnje. Zakaj slednjega?

Robertina je kot Mrtvaški ples v Hrastovljah. Pojasnimo: Freska Mrtvaški ples v cerkvi Svete Trojice v Hrastovljah (1490, Janez iz Kastva) je najznamenitejša slovenska srednjeveš

Škandal, afera ali diplomatski triler, kakor vam ljubše, ki smo ga na tem portalu začeli podrobneje razkrivati včeraj, ima - tako vse kaže - dejansko še večje dimenzije. "Fist Lady" Tina Gaber ni mobingirala samo slovenskih veleposlanikov, še prej je - prek elektronske pošte - pisala tudi ženam predsednikov tujih vlad (po Evropi in drugje) z enakim predlogom, naj posnamejo video s podporo Palestincem in obsodbo Izraela. Pri tem je elektronske naslove za potrebe Tine Gaber zahteval predsednik vlade Golob - od Tanje Fajon oziroma njenega ministrstva za zunanje in evropske zadeve. Ta Golobova zahteva je na zunanje ministrstvo prišla 4. avgusta, kot urgentna, ugoditi pa so ji morali že v nekaj urah. Kar seveda tudi pomeni, da je Fajonova z vsem tem natančno seznanjena.

Diskretno čudenje

Po naših informacijah je bila akcija Tine Gaber načrtovana za - nedavni - 20. Blejski strateški forum, za poseben nastop Gabrove na Bledu, kjer bi se znotraj daljšega videoposnetka okoli nje pojavile še drug