Letošnje Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada so bile več kot očiten rezultat skrajno samovoljno izključujoče levičarske "feministične in ljubljano-centrične" državne kulturne politike, kakršno utelešata in poosebljata so-koordinatorica Levice ter ministrica za kulturo in medije, dr. Asta Vrečko, ter njena politična "nastavljenka" na vrhu državno-političnega Prešernovega sklada, Zdenka Badovinac. O okusih sicer velja, da se ne razpravlja. Ni pa mogoče spregledati naravnost žaljive in prezirljive ignorance do sodobne slovenske literature oz. besedne umetnosti, ki si jo je privoščila dolgoletna direktorica in politično izključujoča "selektorica" Moderne galerije s politično samovoljno izbranimi ter politično-feministično-aktivistično precejenimi "strokovnimi komisijami", ter brutalnega ljubljano-centričnega prezira do večine vse-slovenske in zamejske kulture ter umetnosti, ki smo jo v zlatih časih slovenske umetnosti in kulture ter ponosne nacionalne samozavesti in samobitnosti imenovali - enoviti, enotni in skupni "slovenski kulturni prostor". Nekdanja umetnostna diktatorica iz Moderne galerije, ki se je za kratek čas neuspešno umaknila tudi na čelo podobne ustanove sodobne umetnosti v Zagreb, se v svojem populističnem prikrito predvolilnem nastopu ni znala in zmogla izogniti politično zahtevanemu in pričakovanemu populističnemu "proti-fašističnemu" agit-propovskemu diskurzu, s katerim je razločno izpovedala in izrazila, kdo je njen politični in družbeno-karierni "gospodar" in kako malo ji pomenijo pojmi svobode, avtonomije in neodvisnosti ter osebne prepoznavnosti, inovativnosti in mednarodne prebojnosti - nacionalne kulture in umetnosti na Slovenskem.