"Delali so v megli, gosti megli in v njej bodo tudi ostali."

Piše: Igor Omerza*

Zgoraj (naslov kolumne; op. u.) je obupan vzklik tajnega prisluškovalca, citiran iz doslej najobsežnejšega in najglobljega anatomskega prikaza Udbe na planetu Zemlja. Namreč, moji glomazni dvojčici Temna stran Dela (drugi del) in Svetla stran Dela sta že na poti v tiskarno. In o tem bo govora v tej kolumni. Nihče sicer ne more biti nepristranski v svoji zadevi in tako tudi jaz ne. Francoski mislec Blaise Pascal o tem modro pravi: "Niti najpravičnejši človek na svetu ne sme biti sodnik v lastni zadevi." Toda dejstva o dveh mojih novih, debelih knjigah lahko predstavim.

Gre za dvojno knjigo trilogije o časopisu Delo. Že pred šestimi leti je izšla prva knjiga z naslovom Temna stran Dela. Sedaj sledita Temna stran Dela (nadaljevanje prve) in Svetla stran Dela (konec trilogije). Novi knjigi skupaj obsegata 1015 strani. Skupaj s prvo knjigo je to 1266 strani! Takšne dokumentirane anatomije Udbe na našem modrem planetu še ni bilo. V trilogiji sem združil vse, kar je ostalo od slovenskega udbaškega smetišča, in vse, kar sem o tem temačnem kraljestvu prebral in spoznal v skoraj dvajsetletnem ukvarjanju s to tragično, žalostno, a tudi zanimivo tematiko.

Trilogija o Delu in Udbi je torej obsežna, a bi bila lahko še bolj, če ne bi bilo kriminalnega uničevanja udbovskega gradiva, ki sta ga ukazala Ivan Eržen, šef slovenske Udbe, in Tomaž Ertl, slovenski notranji minister, v zadnjih izdihljajih nedemokratičnega režima (prvi 7. marca 1990, drugi 19. aprila 1990 - torej že po volilni zmagi Demosa!?). Uničevalo se je še 16. maja 1990, na dan, ko je v parlamentu prisegla nova Demosova vlada! Ti udbaški kolovodje niso bili samo naročniki zalezovanja in uničevanja življenja drugih, bili so tudi rablji dokazov o tem zalezovanju in uničevanju drugih.

V Temni strani Dela razkrivam in opisujem delovanje tistih konfidentov Udbe, ki so bili novinarji ali zunanji pisci tega najprestižnejšega dnevnega časopisa propadle socialistične Slovenije. Čeprav jih imam na tapeti kar 24, pa to še zdaleč niso vsi (vse). Že bežen pogled v udba.net razkrije še številne novinarje in novinarke in sotrudnike Dela, ki so bili prav tako konfidenti tajne policije, no, o njih nisem našel niti enega samega, samcatega dokumenta. V takšnem primeru jih nisem mogel opisati, poudarjam pa, da udba.net ne laže! Škoda je, da se udba.net konča z letom 1987, manjkata npr. primerka iz leta 1988 in 1989.

"Temačneže" sem razdeli v dve skupini. To je seveda moja osebna delitev in morda ni najpravičnejša, ker temelji samo na ohranjenih arhivskih dokumentih, torej ne na vseh. Morda bi bila drugačna, če bi bila ohranjena celotna udbovska dokumentacija, a ker ni, drugače nisem mogel ravnati.

Torej, delim jih na Kapitalce in Manjše ribe. Kapitalcev je 11 in ribic 13. Z naskokom je najbolj obsežno obdelan zgodovinar in konfident Udbe Dušan Biber (161 strani). Zanimivo, da je imel dve podobni kodni imeni Kaktus in pozneje Trn. Obakrat bodičast, seveda. Največ kodnih imen pa je imel dopisnik Dela iz Rima in Vatikana Hrvat Antonio - Ante Jerkov (Dren, Jago, Ingrid, Franco, Hojak, Jeras in Jevrej). Udba je namreč, da bi otežila ugotavljanje pravih imen svojih konfidentov (ob morebitnem vdoru v njeno dokumentacijo), večkrat zamenjala kodna imena, še posebno tistim svojim operativnim zvezam, ki so delovale v tujini. Udba je znala dodatno zaplesti odkrivanje, kdo se skriva za kodnimi imeni, s tem, da je ženski ali moškemu podelila nasprotni spol. Npr. ženska konfidentka Manca Košir je imela moško kodno ime Karpo.

Ne bi se čudil, če bi tudi konfidentki Udbe Marti Kos zamenjali "domače" kodno ime, potem ko je odšla v tujino, na Deutsche Welle. Žal tega ne bomo nikoli izvedeli, razen če bodo, kar pa je neverjetno, o tem spregovorili naši udbaši, ki so jo imeli na zvezi ali so za to zvezo vedeli (Stojan Celin, Nikola Prokšelj, Eržen, ŠefanTepeš, Slavko Vrčkovnik, Jože Žabkar), ali če bodo odprli beograjske arhive, ker je za vsako delovanje v tujini, brez izjeme, privoljenje podeljeval zvezni načelnik Udbe!

Pa pustimo z Udbo prežeto evropsko komisarko in se vrnimo na Temno/Svetlo stran Dela. Svetla je tanjša od Temne in v njej prikažem sedem svetlečnežev, štirje so manj svetleči, no, trije (dva fanta in eno dekle) pa se sončijo v popolni svetlobi. Tu moram priznati, da sem si pomagal z mojstrom Dantejem, saj on v vrh svojega Raja postavlja popolno svetlobo. V njegovem Peklu so temačneži gradirani v devet krogov, pri meni pa v dva: v hujše Kapitalce in v manj hude Manjše ribe. Je pa v vsakem primeru ovajanje znancev, prijateljev, dobrotnikov, kar je bila značilnost udbaških konfidentov (ne samo tistih na Delu), izdaja tistih, ki zaupajo, in takšne je Dante vse in neusmiljeno postavil v zadnji, deveti krog Pekla, v ledeno jezero Kocita.

Knjigi prodajam skupaj, ker bi rad, da bi bili slovenski državljani in državljanke (in morda še kak tujec) s tem nekako napoteni v branje tudi o dobrih novinarskih likih in celo o treh takšnih, ki jih je Udba vneto zalezovala. Iz lastne izkušnje vem, da ne bi bral Dantejevih Vic in Raja, pač pa samo Pekel, če ne bi bil prisiljen kupiti vseh treh delov njegove Božanske komedije. Čeprav je vsak del mojstrovina zase, pa sta Vice in še posebno Raj pravzaprav dolgočasna, Pekel pa je neskončno zanimiv. V tej zvezi je legendarni Mark Twain nekoč dejal, da je v Raju boljša klima, v Peklu pa boljša družba. S tem je bojda dražil svojo soprogo, ki je bila goreča vernica.

Toda v dvojni knjigi ne gre samo za prikaz zavrženega ovajanja, so tudi zabavni vložki. Omenjam le enega. Poglejmo.

V depeši, datirani na 2. oktober 1984, tajni policaj Vasja Novak na podlagi pripovedovanja zanesljivega konfidenta Kaktusa (Dušana Bibra) zapiše svojo naslednjo neverjetno dogodivščino*: "Izvor je dne 24. 9. 1984 ob cca. 17.00 uri po telefonu poklical v Beograd tel. številko 011-4440 424 generala podpolkovnika Fabiana Trga, ki je od decembra v penziji, do takrat pa je bil načelnik Vojnozgodovinskega inštituta v Beogradu."

Dalje: "V razgovoru mu je med ostalim tudi izvor«, torej Kaktus, »začel pripovedovati, da je bila v Ljubljani prejšnje dni tudi njemu znana angleška publicistka Nora Beloff Makins, ki mu je dejala, da bo šla v Zagreb, kjer želi kontaktirati s Tudjmanom, nato pa še v Beograd, kjer bi želela kontaktirati z Djilasom. Ko je izvor omenil ime Djilas, se je telefonska zveza enostransko prekinila, vendar izvor slušalke ni odložil. Čez nekaj sekund (10 ali 20) pa je zaslišal nekoliko oddaljenejši glas, ki je izjavil ‘nek ide u kurac, prekinuo sam ga’, nakar je tudi sam izvor slušalko odložil ter poskusil navedeno številko ponovno poklicati, vendar je zaradi zasedenosti ni več dobil".

Pustimo sedaj zabavo in se posvetimo resnejšim stvarem. Čeprav je obseg dela glomazen, ima eno dobro lastnost. Miže lahko odprete knjigi in ju začnete brati kjerkoli. Vedeti morate samo, da je nekoč, v propadli socialistični Sloveniji, obstajala široko razpredena tajna politična policija v zasebni lasti komunističnega vodstva, ponarodelo Udba, ki je masovno zalezovala, šikanirala, psihično in tudi fizično uničevala ter tudi pravosodno procesirala prebivalce Slovenije in zalezovala tujce, ki so prihajali k nam. Svoje lovke je raztezala tudi v zamejstvo in pravo tujino. Poenostavljeno rečeno: vedeti morate le to, da so slabi fantje in dekleta po nalogu in pod nadzorom še slabših fantov in deklet in s pomočjo predvsem konfidentov in konfidentk zalezovali in šikanirali dobre fante in dekleta.

Ena Udbinih glavnih specialitet je bilo preganjanje še najmanjše ideje ali razmišljanja o samostojni slovenski državi. In kot v posmeh temu, sta bila v naši samostojni in demokratični Sloveniji, to je normalnemu človeku težko razumljivo, državno počaščena dva šefa slovenske Udbe in velikana slovenske protiosamosvojitve Tomaž Ertl in Janez Zemljarič. Za dobro mero je bil državno počaščen tudi največji slovenski protiosamosvojitelj Janez Stanovnik in postavili so mu tudi že dva spomenika. Vlada Roberta Goloba je v evropsko vlado za komisarko poslala konfidentko naše tajne komunistične policije Marto Kos in s tem z Udbo dodobra prestrelila evropsko komisijo. Ukinjen je bil tudi komaj nastali Muzej slovenske osamosvojitve, ni države v človeški zgodovini (razen Slovenije!), ki bi ukinila muzej svojega nastanka, izbrisan je bil nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja in bog si ga vedi, kaj vse nas še čaka pri tem brezumnem omadeževanju in rušenju temeljev naše države. Slovensko državo, ki je nastala po čudežnem spletu okoliščin in umnem politično-diplomatsko-vojaškem vodenju Velike generacije, lahko nekateri neodgovorni, a pomembni posamezniki na tak način uničijo.

In končno? Kako je bilo sploh mogoče meni napisati ne samo to obsežno Temno/Svetlo knjigo, ampak do sedaj že skoraj 30 knjig o Udbi? Na vsem planetu Zemlja namreč ni pisatelja, ki bi napisal toliko stvarnih knjig kot jaz (stvarna literatura ne temelji na domišljiji, ampak na resničnih dogodkih) o tajni politični policiji.

Verjetno sem zato kar sam najbolj primeren, da poskušam odgovoriti na to vprašanje (kako sploh "stvarno" pisati ob uničenju gradiva), saj sem o slovenski Udbi in njenem nalogodajalcu, t. j. vrhu naše komunistične stranke, napisal, kot že povedano, številne "stvarne" knjige. Pa poskusimo.

Delali so v gosti megli in v njej bodo tudi ostali

Prvič, udbovski arhiv oz. kar je od njega ostalo, je več ali manj odprt od leta 2006 (na predlog Janševe vlade je slovenski parlament takrat gladko sprejel ustrezno arhivsko zakonodajo). Drugič, dejal bi, da gre pri metodi raziskovanja (in kasnejšega predstavljanja) delovanja slovenske tajne politične policije za nekakšno arheološko delo, ko iz drobcev dokumentacije skušam izluščiti logiko delovanja Udbe in posamezne udbovske zgodbe. In tretjič: še pomembneje je, da je bilo uničenje gradiva sicer velikansko, a nekako neenakomerno. Nekateri deli so popolnoma uničeni, nekateri deli pa so očitno popolnoma ohranjeni! Zakaj je temu tako, ne bi vedel odgovora. Od še živečih udbovcev pa ni mogoče pričakovati v tej ali (kaki drugi) zvezi nobenih pojasnil. Delali so v megli, gosti megli in v njej bodo, na srečo ne v celoti (tudi po moji zaslugi), tudi ostali.

Omenjeno dvojno knjigo lahko kupite v predprodaji na dobra-knjiga.si.

*

* (Igor Omerza je nekdanji politik, publicist in avtor številnih knjig o slovenski polpretekli zgodovini)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.