Neto rezultat NOB je bilo 1.700.000 žrtev. Vsako izgubljeno življenje je bilo odveč. Šlo je za revolucijo, za prihod novega razreda na oblast.
Vse ostalo, najprej človeška življenja, je bilo opomba pod črto. In dokler bodo na oblasti koalicije, ki se sklicujejo na zlagano tradicijo NOB, ne bo nič drugače.

Piše: Boštjan M. Turk*

Temeljna resnica o enobeju je naslednja: na slovenskih tleh je padlo približno 3.000 nemških in 1.000 italijanskih vojakov ter ducat madžarskih orožnikov. Za to je moralo umreti okoli 100.000 Slovencev - če štejemo vse žrtve, ki jih je povzročil odpor, utemeljen na revoluciji. Število je dokaz popolnoma pretirane cene, ki jo je plačalo slovensko prebivalstvo. Te žrtve so bile predvsem posledica odločitev in ukazov poveljniškega, komunističnega kadra, ki je partizanski odpor podredil revolucionarnim ciljem.

O samem enobeju imamo podobno mnenje kot eden največjih slovenskih ekonomistov, svetovno priznani profesor Aleksander Bajt. Ta je za intervju v Mladini (1999) dejal: "Jugoslavija bi bila osvobojena ne glede na narodnoosvobodilno borbo. Neto rezultat NOB je bilo 1.700.000 žrtev. Vsako izgubljeno življenje je bilo odveč. Ne vidim razloga, zakaj bi se morali Jugoslovani boriti na nož z Nemci, ko je bilo popolnoma jasno, da je vprašanje osvoboditve odvisno samo od rezultata spopada med dvema glavnima blokoma."

A kljub temu: volja po odporu je v človeku med najmočnejšimi. Partizani sami so bili sicer večinoma verni in iskreni ljudje, ki so v narodnoosvobodilni boj vstopili z resnično željo po odporu proti okupatorju. Za to iskrenost so plačali strašno ceno. Dva fanta v svojih dvajsetih, tridesetih letih - to je bila povprečna starost partizanske vojske - sta odšla v "hosto": eden se je vrnil, drugi je za vedno ostal v gozdu. Takšno razmerje izgub je bilo v drugi svetovni vojni primerljivo le z bitko pri Stalingradu. Ta pretresljiv podatek je avtorju posredoval eden največjih poznavalcev narodnoosvobodilnega boja Jože Dežman.

A od leta 1990, pravzaprav pa že od 27. aprila 1941 naprej se slovenska oblast - z redkimi izjemami - opira na mitologijo narodnoosvobodilnega boja (NOB). Ta je v veliki meri radikalno preurejena za potrebe ohranjanja oblasti vladajočega sloja, t. i. "gospodov-tovarišev". Recept je preprost, a učinkovit: laž kdaj odlično služi: v tem primeru deluje, ker ljudje vanjo verjamejo. V njihovo opravičilo velja dodati, da je to verovanje razumljivo - mediji, šolstvo in kulturne institucije to mitologijo dosledno reproducirajo in utrjujejo že desetletja.

A resnična sprememba v Sloveniji - tista, ki bi pomenila prelom z ideološko zamegljenim razumevanjem NOB-mitov - ne bo mogoča, dokler ne bo razgrajen temelj, na katerem oblastniki gradijo svojo legitimnost. Opozorimo še enkrat, da je ta temelj zlagan. Pričujoči prispevek je zato namenjen razstavitvi in demontaži ene največjih zgodovinskih potvorb slovenskega 20. stoletja - mita o "svetosti" (nekaterih elementov) revolucije 1941-1945. Gre za poskus znanstveno utemeljenega soočenja z dejstvi, preverjenimi s pomočjo vzporednih, neodvisnih virov, tudi po osebnih pričevanjih zanesljivih ljudi, med njimi nekdanjega predsednika ustavnega sodišča Lovra Šturma. Ta mi je pred desetletjem o tem obširno pripovedoval. Namen prispevka je dodati kamenček k širšemu mozaiku resnice, ki edina omogoča moralno in politično prenovo slovenskega prostora.

Dokazali smo, na osnovi arhivskega gradiva, da je komunistično vodstvo NOB sodelovalo z Nemci. (vir) A so sodelovali so tudi z Italijani. Ta kolaboracija je bila še posebno sprevržena, ker je pomenila neposredno implementiranje prvobitne zahteve revolucije, to je odstranjevanje razrednih sovražnikov oz. vseh, ki bi partiji po vojni onemogočali absolutno oblast. Kot sledi iz nadaljevanja, je vodstvo partizanskega gibanja sovražniku prikrito naznanjalo nezaželene osebe ali celo skupine, ki so jih potem Italijani bodisi pošiljali v uničevalna taborišča bodisi streljali kot talce.

V času italijanske okupacije se je del komunističnega vodstva tako poleti 1942 spustil v sodelovanje z Italijani, kar je pomenilo zavestno politično kupčkanje z okupatorjem. Ne gre za kakšno pomoč ali podporo v boju, temveč za dogovarjanje, ki je omogočilo določene ugodnosti za komuniste in njihove privržence.

V tej zvezi lahko preberemo: "Na tak način je komunistično vodstvo začelo sodelovati z Italijani poleti 1942. Na italijanski strani sta bila glavna sodelavca sam šef OVRE (italijanska politična policija) Onis in kapetan, kasneje general karabinjerjev Angelo D'Amato. Ta je bil prijatelj Emilije Kraigher, njen mož Vito Kraigher pa je bil vodja VOS pri OF. Tej povezavi gre zasluga, da so Italijani poleti 1942 poslali partizanom tri vagone orožja, sanitetnega materiala in hrane na železniško postajo blizu Novega mesta. Temu gre tudi zasluga, da so bili prav do uboja bana Natlačena iz streljanja talcev izvzeti vsi privrženci Komunistične partije." (Peter Urbanc, Skrita, nepoznana zgodovina NOB - revolucije, str. 134–135). Dodajmo, da je o izvzemanju komunistov iz nabora talcev odkrito pisal tudi Boris Kidrič.

Dogovarjanje komunističnega vodstva z italijanskimi oblastmi leta 1942 je bilo dejansko zavezništvo z okupatorjem, ki je šlo daleč prek "taktike" ali "pragmatičnih rešitev". Posledice so bile usodne: italijanske službe so prestregle mobilizacijske pozive, ki jih je OF namerno tako odkrito pošiljala nekdanjim oficirjem in podoficirjem kraljeve vojske. Ker so Italijani nadzirali pošto, so hitro sestavili sezname naslovnikov, jih aretirali in približno 600 oseb odpeljali v taborišča.

Vir v tej zvezi pove naslednje: "Tu je tudi vzrok za aretacijo 600 oficirjev in podoficirjev Jugoslovanske vojske, ki so bili skeptični do NOB. OF jim je po normalni poti poslala mobilizacijske odločbe. Italijani so te pozive dobili v roke - kako jih ne bi, saj so nadzorovali vse, najprej pa pošto - in so vse te oficirje in podoficirje aretirali in poslali v taborišča. Tako so komunisti preprečili, da bi kralju zvesti oficirji Kraljevine Jugoslavije organizirali vojaško pomemben nekomunistični upor proti okupatorju, saj bi to preprečilo uspeh boljševistične revolucije." (Peter Urbanc, Skrita, nepoznana zgodovina NOB-revolucije)

Kakšne dimenzije vse je zadobila kolaboracija partizanskih poveljnikov s komunisti, nas spet pouči naslednji odlomek: "Decembra 1942 so partizani z Italijani sklenili sporazum o nenapadanju za celotno Ljubljansko pokrajino. Na partizanski strani je bil glavni pogajalec Pero Popivoda. Od tega časa naprej so partizani na ozemlju, ki so ga obvladovali, predvsem v Beli Krajini, imeli svojo "osvobojeno" Slovenijo. Sledila je tamkajšnja morija rojakov, pri tem pa partizanov ni nihče motil." (Prav tam). K temu pristavimo, da je partizanska vojska (njena komunistična falanga) samo v teh letih pobila več civilistov (3.200) kot nemških (ali italijanskih) vojakov.

Ni naključje, da je general Roatta - isti človek, ki je že do poletja 1942 na Hrvaškem oborožil deset tisoče partizanov in z dogovori ohromil vsak učinkovit boj proti komunističnim enotam - ob koncu vojne sam priznal: "Moja glavna naloga v Jugoslaviji je bila podpirati komunistično vojsko." (France Grum in Stane Pleško, Svoboda v razvalinah, Cleveland, 1961, str. 1)

Zato ni presenetljivo, da je isti Roatta že leto kasneje, leta 1946, dočakal splošno amnestijo za vojne zločine - ukrep, ki ga je podpisal generalni sekretar italijanske komunistične partije Palmiro Togliatti, kot smo že spoznali (vir). To politično darilo potrjuje, kako globoko so bila prepletena sodelovanja med okupatorji in komunisti ter kako daleč je segala pripravljenost žrtvovati resnično narodno osvoboditev v korist revolucije.

O tem pričuje tudi delo Pe-fau in XX. stoletje avtorja Miloša Vauhnika (1895–1983). Bil je odvetnik, igralec, publicist, prevajalec, časnikar in javni delavec, ki je skoraj polovico svojega življenja preživel v politični emigraciji. V svojih obsežnih spominih je z izrazito moralno ostrino in intelektualno natančnostjo razgalil razmere med obema vojnama in tragedije med zadnjo. Vauhnik je v svojih zapiskih to obdobje opisal kot obdobje popolne moralne razsrediščenosti, v katerem so bili posamezniki, ki niso želeli sodelovati s partijo ali se podrediti njenim ukazom, označeni za izdajalce in politično sumljive osebe. O dogajanju v Ljubljani je povedal: "Bilo pa je v Ljubljani res strašno. Ni bilo dovolj, da so najprej fašisti, kasneje pa nacisti vsako noč izvajali aretacije. To obupno stanje so stopnjevali komunisti, ki so se kot hijene vrgli na domače prebivalstvo in vsakogar, ki ni hotel na poziv oditi v gozd, proglasili za izdajalca. Prihajalo je do ubojev ljudi, za katere nihče ni vedel, zakaj so jih ubili. Varnost je padla pod ničlo. Zločinsko geslo "žrtve morajo biti" je vodilo do tega, da so komunisti ovajali okupatorju neljube jim osebe, da bi se jih znebili. Zadovoljni so si meli roke, če je okupator uničeval tiste, ki so jih imeli oni na svojih spiskih za usmrtitev. Komunisti so Ljubljančane načrtno delili na sumljive in nesumljive. Vsi, ki komunistom niso bili po volji, so bili na njihovih spiskih označeni kot ’politično sumljivi’. Te so prepustili njihovi usodi: ubije naj jih Gestapo ali Ovra (italijanska obveščevalna služba, op. B. M. Turk), kar jih bo ostalo, bodo pobili oni. In tako je smrtna kosa, katero so skupno vihteli trije totalitarci, dan za dnem kosila nedolžne Slovence." (Miloš Vauhnik, Pe-fau (Politično sumljiv) in XX. stoletje, 2012, str. 403–404)

A to ni edini vir, ki potrjuje nenačelnost komunističnega vodstva NOB. Po še bolj natančno informacijo, kaj se je v resnici dogajalo tisti čas (v Ljubljani), se lahko zatečemo k Angeli Vode, predvojni komunistki, ki je kasneje postala ena od mnogih žrtev partijskega terorja. Njeno pretresljivo pričevanje potrjuje Vauhnikove spomine v tisti točki, ki razkriva, da so bile žrtve italijanskega terorja pogosto izbrane na podlagi informacij, posredovanih z revolucionarne, boljševistične strani. Takšna praksa kaže, da je bilo odločanje o življenju in smrti posameznikov instrument politične strategije, kar razgalja moralni in pravni vakuum, v katerem je komunistično vodstvo NOB delovalo.
Vodetova pravi takole: "Eden najbolj žalostnih dni zame je bil tisti, ko so Italijani ustrelili prve talce. Dva od njih sem osebno poznala: Toneta Štebija, predvojnega komunista in krščanskega socialista Aleša Stanovnika. Vsekakor se je solidariziral z OF, toda ni aktivno delal, ker je bil po zasebnih opravkih nekje v Bosni. Ko se je vrnil v Ljubljano, je nekatere ljudi opozoril, da je Poročevalec pisal netočno o odnosih med Mihajlovičevci in Titovci, in je menda izjavil, da bi bilo treba vest preklicati kot netočno. Tudi on je bil naiven, tudi on se ni znašel in je verjel … bil je samo nekaj dni v Ljubljani in se ni nikjer javljal. Toda ko so iskali prve žrtve kot talce, so prijeli ravno njega … Takrat nisem več dvomila … Še manj pa sem dvomila glede drugega talca, Aleša Stanovnika, ki tudi ni bil pravoveren in je močno dvomil v pravilnost svoje poti (v OF), kar mi je sam zaupal. Tisti večer, preden so ga Italijani aretirali kot talca, se je moral na zahtevo Izvršnega odbora OF preseliti iz svojega ilegalnega stanovanja v drugo, ki so mu ga oni pokazali. Samo eno noč je preživel v tem stanovanju, selil se je v najgloblji tajnosti, toda Italijani so vedeli za stanovanje in prišli naravnost ponj. Čez nekaj dni so ga ustrelili kot talca." (Angela Vode, Skriti spomin, str. 95)

Po pričevanju Vodetove so partizani v sozvočju z italijansko tajno policijo Ovra tako poimensko določali posameznike, ki so jih nato izbrali za talce. To je bila premišljena in sistematična praksa, ki je služila več kot le trenutni vojaški taktiki. Takšno ravnanje je omogočilo odstranjevanje političnih nasprotnikov in oseb, ki niso sledile strogi partijski liniji.

Takšna dejanja so imela (in imajo) dolgoročne posledice za legitimnost narodnoosvobodilnega boja. Zloraba represivnih mehanizmov in kolaboracija z okupatorjem sta otežili moralno utemeljitev partizanskega gibanja in ustvarili trajno kontroverzno plast v zgodovinskem dojemanju NOB. To ni bila zgolj vojna taktika ali nujna prilagoditev okupacijskim razmeram, temveč zavestno oblikovana politična strategija, ki je kombinirala ideološko mobilizacijo, nasilje nad lastnimi ljudmi in instrumentalizacijo okupatorja, pri čemer so bili standardi pravice in človečnosti podrejeni revoluciji.

Takole se glasi tragični odstavek iz Skritega spomina, najbolj znane knjige Angele Vode: "Spoznala sem, da imajo komunisti streljanje talcev v načrtu: oni delujejo v OVRI - italijanski tajni policiji, kjer poimensko določajo tiste, ki jih je treba postreliti. Tam imajo oni svojega zaupnika, ki mu komunisti diktirajo imena. S tem padeta dve muhi na en mah: predvsem se znebijo neljubih oseb, bodisi nasprotnikov ali pa sopotnikov, ki se ne morejo v vsem prilagoditi; poleg tega pa poženejo ljudem strah v kosti, da se jih čim več zateče tja, kjer jih ne doseže aretacija kot talca: k partizanom. Bila je okrutna borba na življenje in na smrt." (prav tam)

A to Angele Vode ni ustavilo. Kljub grozovitim okoliščinam, ki sta jih predstavljali streljanje talcev in kolaboriranje partizanskega vodstva z italijanskimi oblastmi, je Vodetova v sodelovanju z nekaterimi bivšimi sodelavkami pripravila prošnjo v imenu mater in otrok, naslovljeno neposredno na Mussolinija. S svojo premišljenostjo, dostojanstvom in vztrajnostjo je pokazala, da je bilo tudi v najbolj represivnem in politično nadzorovanem okolju mogoče uresničevati moralno odporništvo, ne da bi se bilo treba podrediti strahu ali pritiskom partijske hierarhije.

Tako lahko preberemo naslednje: "Sporazumno s svojimi bivšimi sodelavkami in nekaterimi materami in učiteljicami sem sestavila prošnjo v imenu mater in otrok in ju naslovila na Mussolinija. Besedila te prošnje nimam več pri roki, toda prav dobro se spominjam, da je bila napisana v dostojnem, nikakor ne klečeplaznem tonu, saj to je res, da sem napisala besedo prosim. Prošnjo sem predložila omenjeni skupini žensk, ki so se vse strinjale z besedilom; bilo je kratko in precizno, tako da bi ga lahko napisale na pole, ki bi jo podpisovale ženske in sploh vsi, ki so se strinjali z našo prošnjo.
Dolgo ni bilo nobenega odgovora, mé pa smo vseeno hitele zbirati podpise. Komunisti so silno negodovali, kar sem spoznala iz tega, ker so nekatere komunistke, na primer Mila Lovrač in še druge, prišle zbrisat svoj podpis, češ da partija ne odobrava tega koraka. Toda akcija je bila v polnem teku, ljudje so radi podpisovali, vse je trepetalo, ali bo kaj uspeha?" (prav tam)

Ta preusmeritev kaže na sistematično instrumentalizacijo civilnih iniciativ za politične cilje. Pod pretvezo zagotavljanja, da bodo zbrani podpisi prišli "v prave roke", je partijsko vodstvo pridobilo dostop do dokumentov, ki so bili v resnici namenjeni zaščiti ranljivih ljudi. Takšno ravnanje ni zgolj politična taktika, ampak zavestno zlorabljanje zaupanja, humanitarnih pobud in etične integritete posameznikov. Postopek razkriva, v kakšni meri je bilo humanitarno delovanje podrejeno revolucionarnim ciljem in kako so bile osnovne moralne norme zgolj dekle partijskih interesov.

Tako: "Ko smo nabrale že precej podpisov in akcije ni bilo mogoče več preprečiti, sta prišli na sestanek naše ženske skupine upokojena učiteljica Mara Tavčarjeva, ki je nikdar nismo videle na nobenem sestanku in pri nobenem delu, in Mara Lamutova, ki se tudi ni nikdar udeleževala naših akcij, ker da so preveč "na levo"! in zdaj poslal ju je sam Kidrič, da bosta oni dve vzeli v roke akcijo za pobiranje podpisov, da bodo prišli potem podpisi v prave roke, ker oni imajo že zanesljivo zvezo, ki bo posredovala spomenico na pravi naslov. Vse do sedaj zbrane podpise moramo izročiti njima! Tako je prišel Kidrič do podpisov. Kje so končali, ni težko uganiti: oni so talce potrebovali!" (prav tam)

S tem stavkom lahko tudi zaključimo pričujoč zapis, saj pove vse. Šlo je za revolucijo, za prihod novega razreda gospodov-tovarišev na oblast. Vse ostalo, najprej človeška življenja, je bilo opomba pod črto. Dokler bodo na oblasti koalicije, ki se sklicujejo na zlagano tradicijo NOB, ne bo nič drugače. Posameznik je - kako zelo je to res za Golobovo vlado! - v očeh takšnih ljudi zgolj - opomba pod črto.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.