Problem, ki so ga toliko časa zamolčevali in napačno interpretirali, je izbruhnil z vso silovitostjo, toliko močneje, ker so ga ves čas potiskali pod preprogo. Goloba in Mesca, predvsem ta dva, je potisnil v dobesedno nemogoč položaj.Vlada lahko sedaj potegne ročno zavoro, sprejme paket zakonov, ki so jih poimenovali po nesrečni žrtvi, a tedaj se bo šele zares začelo ...

Piše: Boštjan M. Turk*

Pred dnevi se je zgodil zločin, ki presega posamezni primer in razgalja razkroj družbenega in moralnega tkiva države. Ko je Rom ubil očeta, ki je poskušal pomagati sinu, se ni zgodila le tragedija družine, ampak simbolni trenutek razpada sistema, ki je dolga leta dopuščal in celo opravičeval brezpravje.

Žiga Turk je podal zelo lepo diagnozo: "Nekdo je moral umreti, da so se eni lahko imeli za 'humaniste', za boljše od ostalih. Ni največja težava, če so ti 'dobri ljudje' na Metelkovi, na televizijah, na fakultetah, v društvih antifašističnih žena in deklet. Problem je, če so te zmote motiv in izgovor za politike in revolucije, s katerimi bi levica ’izboljševala’ svet. Problem je, če takšni ljudje vodijo države, problem je, če vodijo narode, problem je, če vodijo civilizacijo. Pot v pekel je namreč tlakovana z dobrimi nameni." A kaj je zadaj za vsem tem, vsaj na Slovenskem? Kje je domača specifika mednarodnega levičarstva, kot bi se izrazil Žiga Turk?

Vsem na očeh je, lahko odgovorimo. Grozljiva smrt je namreč za seboj povlekla očitno, na daleč vidno posledico. Prvič se je namreč zgodilo, da se je retorika, ki je na oblast prišla z ustanovitvijo OF, to je v kombinaciji internacionalnega in nacionalnega socializma, v paktu nacizma in komunizma, točneje v vojaški povezavi med Stalinom in Hitlerjem, sesula kot hišica iz kart. Zdi se komplicirano, a sploh ni, če le zasledujemo končni vzrok. Umor Aleša Šutarja je namreč odpihnil vsa oblačila in pokazal, da je cesar nag. Pred tem dogodkom je bilo možno namreč zlorabljati retoriko socializma v smeri, češ, vsako opozarjanje na romsko problematiko odraža globoko desničarsko nestrpnost in je zato fašistično.

Mi imamo mandat zgodovine za še tako zahtevne moralne sodbe, so nenehoma trdili, še posebej so to počeli v Svobodi in Levici pred tem zločinom. Ker imajo vso medijsko moč, obvladujejo pa tudi šolski sistem, ljudje niso mogli priti do spoznanja, kakšna neverjetna laž se je na dan tako imenovane ustanovitve OF (ustanovitve, ki je nikoli ni bilo, sploh pa ne na ta dan) spustila nad domovino. Zakaj tako so se izrekali »ponosni« nasledniki tistih, ki so v najtežjih trenutkih slovenske zgodovine, tedaj, ko je Adolf Hitler obsodil slovenski narod na smrt, brez zadrege paktirali z njim: a ne samo to: pobijali so tiste, ki so poskušali samostojno organizirati odpor proti njemu. Na tej laži so potem gradili dolgih osem desetletji, z izjemo let 1990 do 1995.

"Antifašistična" retorika tistih, ki jih je zgodovina postavila na fašistično stran v najbolj občutljivem trenutku slovenske zgodovine, 6. 4. 1941, ob začetku 2. svetovne vojne v Jugoslaviji, je zanje v resnici delovala kot amulet. Lahko si počel vse, kar si hotel, pa si bil upravičen (in opravičen), če si le dovolj vneto česnal o nevarnostih "fašizma", "janšizma", "klerikalizma" in podobnih s fantazijo prežetih neresnic. Ne verjamete? Poglejte na primer Tanjo Fajon in opazili boste, da njena retoriko v celoti ustreza osvobodilnofrontnemu vzorcu. Povsod so nekakšni fašisti, ki onemogočajo srečo in razvoj Republike, bi to na kratko povzeli. Ker omenjeni gospe samo govorjenje in nastopanje očitno nista dovolj, se je šla še pred kamero poklonit k spomeniku ustanovitelja in organizatorja tega civilizacijskega holokavsta Borisu Kidriču.

Tako so "ponosni nasledniki", mutatis mutandis, delovali vse od ustanovitve OF, če se ponovno ozremo na usodni dogodek. Za narod jim je bilo vseeno, vseeno, ali živijo ali umrejo - po vojni so tako ali tako pobili tam nekje do 30.000 ljudi, cvet slovenske mladosti, 200.000 Slovencev pa so pognali v ekonomsko ali politično emigracijo. Predvsem pa jim ni bilo mar, kako sploh živijo. Oni so zase vedno poskrbeli, saj so imeli "mandat" zgodovine, ki pa je bil v resnici ena sama laž. Kje že je bil pred palačo Šumi in Anderličevo novogradnjo v Schellenburgu najdražji kvadratni meter stanovanja v državi? V tako imenovani Partizanski vasi. To je skupina vil pod Rožnikom v Ljubljani, kjer najdete vilo Janeza Kocjančiča, na primer. S katero znamko avtomobila se je slednji vozil v Jugoslaviji? Aha, z beemvejem. Lahko pa tudi vprašate Inštitut 8. marec, kje stanuje njihova predsednica, tako mimogrede, ker se slednja ves čas radikalno, seveda v imenu antifašizma, zavzema za malega človeka. Slednjega namreč v tistem naselju ne boste našli. To ni mesto za proletarce.

Prejšnji konec tedna pa je to vse skupaj odpihnilo. Levica in Svoboda se sedaj še zavijata v kokone novih laži, a ju to ne bo rešilo. Problem, ki so ga toliko časa zamolčevali in napačno interpretirali, je izbruhnil z vso silovitostjo, toliko močneje, ker so ga ves čas potiskali pod preprogo. Roberta Goloba in Luko Mesca, predvsem ta dva, je potisnil v dobesedno nemogoč položaj. Vlada lahko sedaj potegne ročno zavoro, sprejme paket zakonov, ki so jih poimenovali po nesrečni žrtvi, a tedaj se bo šele zares začelo.

Na primer: Romi so bili do danes tako rekoč imuni proti mandatnim kaznim zaradi cestnoprometnih prekrškov. Te so delali serijsko, najbolj izstopajoči primeri so redno polnili črno kroniko po medijih. A se jim nič ni pripetilo, ker od njih denarja za prekrške preprosto niso mogli izterjati, vsaj od tistih ne, ki so prejemali socialno pomoč. Če bodo sedaj zakon spremenili in bo denar za prekrške mogoče odtegniti od socialne pomoči, bo prišlo do silovitega revolta.

Romi se - tako predvidevamo - ne bodo uklonili zakonu, ker so od malih nog vajeni, da zanje le-ti ne veljajo. V resnici smo v Sloveniji poleg kaste gospodov-tovarišev ali profit-partizanov, ki je bila deležna splošne imunitete, ko gre za kakršenkoli kazenski pregon, imeli ves čas še nekakšno podkasto Romov, ki se je napajala iz istega studenca. Ne Jankovićevim ne njim se nikoli ni zgodilo nič. A sedaj se bo. Predstavljajte si, do kakšne eksplozije bo prišlo.

Ob tem ni mogoče zamolčati še nečesa, kar postavljamo kot javno vprašanje slovenski vladi, natančneje ministru za šolstvo. Ali namreč drži, da se otroci, ki se rodijo v romskih naseljih, sicer brez težav zavedejo v matične evidence, torej so registrirani kot novi državljani Slovenije. A potem se nit pretrga. Ko po šestih ali sedmih letih od rojstva pridejo v dobo, ko postanejo šoloobvezni, se ne zgodi nič. Običajen protokol je, da starše konkretna šola pozove, naj vpišejo otroke. Širijo pa se govorice, da so osnovne šole na z Romi poseljenimi deli Slovenije dobile tiho direktivo, naj na nevpis romskih otrok ne reagirajo. Torej, ne obvestijo socialnih služb, ki potem morajo ukrepati, kot jim določa zakon. Sprašujemo torej, ali je to res.

Če je to res - v celoti ali sploh ne - ni toliko pomembno, kot je pomembno dejstvo, da se Romi v družbo ne integrirajo. Živijo vzporedno z njo. Sedaj bodo prvič - če Golob in Mesec v resnici mislita tisto, kar javno oznanjata - morali narediti neverjeten korak v neverjetno kratkem času proti civilizaciji. Kaj to pomeni, lahko vsak oceni sam. Predstavljajte si, da morate - kot državljan Slovenije, ki v ničemer ne odstopa od povprečja - nenadoma zaživeti na romski način, mutatis mutandis, upoštevaje vse spremembe, kot se temu reče. Naj si Golob ali Mesec realizem svojih predvidenih ukrepov preprosto ponazorita s tem, da bi šla nepovratno živet med Rome, mutatis mutandis.

Druga možnost pa je, da vlada samo blefira in ne bo storila ničesar. Tedaj bodo Romi v hipu razumeli, da so zmagali in se začeli posledično tako tudi vesti. Že po inerciji se bodo konflikti stopnjevali in razširili, čisto nič ni pretirano reči, da prva žrtev ne bo tudi zadnja …

Tranzicijska levica je prvič v svoji zgodovini prišla v pat položaj, v situacijo, kjer ni nobena možnost, ki jo ima na voljo, znak "rešne poti", kot bi rekel France Prešeren. Pokazali smo, da je ta proces globoko integriran v samo njeno identiteto, prav zato so možnosti, da bi Golob in Mesec rešila situacijo, tako rekoč enake ničli. Morda bodo pa prav Romi po naslednjih volitvah omogočili, da Slovenija po 27. aprilu 1941 prvič normalno zadiha, z obema pljučnima kriloma, z levim in desnim, kot bi to imenoval pokojni slovanski papež Janez Pavel II. Čas bi že bil.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.