Te dni smo bili priča dvojnemu debaklu slovenske zunanje politike. Italijani na Jadranu uvajajo izključno gospodarsko cono (kar bi lahko bil celo eden od največjih porazov slovenske zunanje politike nasploh), kabinet predsednika vlade pa je končno tudi uradno priznal popolni fiasko famozne propalestinske pobude Gaber-Golob, ki sta avgusta lani - zaradi poskusa promocije Tine Gaber in verjetno tudi zaradi njune poroke - vanjo vpletla dobršen del slovenskega diplomatskega aparata, razkrili pa smo jo - spomnimo - prav na tem portalu.

Toda konec minulega leta je - kar je tudi tema pričujočega članka - bolj potihoma, predvsem v primerjavi s tistim bombastičnim začetkom, ko je naša zunanja ministrica Tanja Fajon sredi palače Združenih narodov v New Yorku volilni izid slavila kot na nogometnem stadionu, da je bilo, mimogrede, poklicnim diplomatom kar precej nerodno (danes se sicer že ve, da je Slovenija zmagala predvsem zato, ker je Evropska unija želela preprečiti, da bi sedež nestalne članice Varnostnega sveta pripadel proruski Belorusiji, saj bi Putinova Rusija posledično imela dva sedeža), poteklo oziroma minilo tudi članstvo države Slovenije kot nestalne članice Varnostnega sveta Združenih narodov.

Nestalno članstvo znotraj Varnostnega sveta je za majhne države lahko sicer izjemno pomembno. Dobijo določeno težo ter dostop do ključnih globalnih odločevalcev, kar je smiselno uporabiti predvsem za reševanje bilateralnih vprašanj. Kot je to, na primer, pravijo nekateri diplomati, spretno izkoristila Hrvaška v letih 2008 - 2009, zato je ključno vprašanje, kako je ti dve leti izkoristila Slovenija, ne pa samo - v smislu osebne promocije in kariere - vodje slovenske misije Samuela Žbogarja.

Uspešnost članstva in vodenja varnostnega sveta, pravijo izkušeni diplomati in naši sogovorniki pred današnjo objavo, se namreč meri po konkretnih rezultatih in ceni, ki jo je država za to plačala. In kakšni so torej slovenski rezultati?

Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve birokratsko navaja, da se je Slovenija med dvoletnim članstvom udeležila 558 sej in 238 konzultacij Varnostnega sveta (VS), organizirala osem neformalnih interaktivnih dialogov, decembra lani vodila terenski obisk članic VS po Siriji ter Libanonu in tehnični obisk strokovnjakov VS za podnebje, mir in varnost v Čadu.

No, če je to celotni izplen našega članstva, se nam upravičeno postavljajo naslednja vprašanja, ki jih seveda postavljamo tudi MZEZ:

- Koliko je stala kampanja za izvolitev in samo članstvo v VS?
- Kakšne do bile finančne posledice odločitve o ustanovitvi dodatne posebne misije za VS, ki je delovala vzporedno s stalno misijo v ZN?
- Kdaj je bila ta posebna misija zaključena?
- Zakaj je imela Slovenija na seznamu (posebne misije) več kot 30 diplomatov (sodeč po seznamu, ki ga imamo v uredništvu), medtem ko sta jih imeli pred nami Estonija in trenutno Latvija skoraj polovico manj? Estonija, denimo, naj bi jih imela le 18.
- Zakaj je po odhodu Boštjana Malovrha, prejšnjega stalnega slovenskega predstavnika v ZN, ko/ki ga je zdribal Žbogar, rezidenca, ki je v lasti Slovenije, ostala prazna več kot leto dni?
(medklic: Malovrh je kasneje postal slovenski veleposlanik na Kitajskem.)
- Koliko je Slovenija v tem času plačevala za dodatno Žbogarjevo rezidenco?
- Kolikšni so bili dodatni stroški za plače zaposlenih v posebni misiji?
- Ali držijo informacije, da si je Žbogar - zaradi domnevnih dodatnih obremenitev - medtem povišal plačo za 30 odstotkov?

Titansko velika neumnost

Sicer pa ima Samuel Žbogar očitno velike težave s transparentnostjo. Čeprav je Slovenija že vrsto let v New Yorku članica skupine ACT (Accountability Coherence and Transparency), ki združuje 27 majhnih in srednje velikih držav ter si prizadeva za večjo preglednost delovnih metod Varnostnega sveta, se je Žbogar, v posmeh tem vrednotam - kar se je zgodilo tudi prvič v zgodovini - zavzel za manj transparentnosti pri izbiri novega generalnega sekretarja Združenih narodov. O čemer poročajo tuji mediji in kar je - po mnenju mnogih diplomatov - "titansko velika neumnost".

Vir: PassBlue. Mimogrede, spremembe frizure diplomata Samuela Žbogarja, odkar je prišel za vodjo posebne misije v New York, so očitne. Vključno s prameni.

In cinično dodajajo: vse kaže, da so edini oprijemljivi rezultati našega članstva v Varnostnem svetu donirani stoli oblikovalca Nika Kralja, osebni benefiti Samuela Žbogarja in zaslužki Žbogarjevega frizerja v New Yorku (ki naj bi imel še največ od tega, saj newyorški frizerji niso ravno poceni) ...

Izide 16. januarja!
Maloprodajna cena velja le še 4 dni, naročite oz. kupite jo lahko tukaj.