Najbolj tragikomična pa je tu figura tistega, ki nosi največ odgovornosti, predsednika vlade Roberta Goloba oz. Robertine.

Piše: Boštjan M. Turk*

Dogajanje na levici (Svoboda, SD, Levica, Mi, socialisti!, Prerod, Pirati, Resnica) mesec pred odločilnimi volitvami vse bolj spominja na agonijo Jugoslavije v letih pred njenim razpadom. Šlo je za kaos, ki ga je poganjala ne le ideološka slepota, temveč naravnost patetična nesposobnost za kakršnokoli kohezijo. Tedaj so politični akterji opuščali vsakršno pretvezo enotnosti in se raje posvečali medsebojnemu tekmovanju za vpliv ter kratkoročnim, sebičnim kalkulacijam. Federalna partija, ta domnevni steber oblasti, se je - za začetek! - obrnila kar proti republiškim enotam - proti nekaterim z brutalno silo, proti drugim z bolj prikritimi udarci.

Najbolj goreče je plamtelo v Srbiji, kjer je Slobodan Milošević sistematično obračunaval z avtonomnimi pokrajinami in vsako federalno celico, ki je dišala po opoziciji. Republiške partijske strukture, vključno z ljubljansko, so se bale lastne sence, strah pred notranjo destabilizacijo in izgubo nadzora pa jih je paraliziral. O tem je zanimivo spregovoril prav Borisav Jović, predsednik predsedstva SFRJ, v svojem dnevniku, eni najbolj znanih knjig iz tistega obdobja. V knjigi lahko med drugim za dan 14. junij 1989 preberemo: "Janez Drnovšek pove, da so v Ljubljani (tedanji vrh Socialistične republike Slovenije, op. B. M. T.) preveč okupirani s primerom četverice. Ne morejo se izvleči iz tega. Ves dan so se pogovarjali samo o tem. Bojijo se, da bodo zaradi tega na prvih večstrankarskih volitvah izgubili oblast." (Poslednji dnevi SFRJ, str. 24).

A to je bil samo del problema. Travmatična afera Agrokomerc je že sredi osemdesetih napovedala neizbežen kolaps, v zadnjih dveh letih SFRJ pa je vladal popoln kaos v vrhovih oblasti. Svoje je dodala še JLA, ta država v državi, ki je delovala po lastnih pravilih. Odločilno pa je bilo, da ključni igralci - od Miloševića do Anteja Markovića - niso več našli enotnega jezika glede usode federacije. Manjkajoči skupni imenovalec je razkrojil samo bistvo sistema, ki je postal le še lupina brez vsebine. Preprosto povedano: niso imeli nobene ideje, ki bi jih združevala na poti v (boljši) jutri. Pot v prepad je bila tako nepovratno začrtana.

Simbolična in dejanska prelomnica je bil srbski vdor v monetarni sistem SFRJ konec decembra 1990, ko je Srbija prek tajnih kreditov in primarne emisije dinarjev počrpala devizne rezerve Narodne banke Jugoslavije v višini približno 1,4 do 2,6 milijarde nemških mark. Posebno pomenljivo je, da se je ta manever zgodil na dan 26. decembra 1990, ko so bili razglašeni rezultati slovenskega plebiscita. Prav na dan, ko smo proslavljali zgodovinsko odločitev za samostojnost, je Miloševićev monetarni udar - pozneje znan kot rop stoletja - podrl zadnje stebre federacije. Bili smo dejansko na pravi strani zgodovine, ne da bi to de facto vedeli. Kajti to ni bila le finančna sabotaža, temveč politično sporočilo z ekrazitno močjo: zaupanje med republikami je bilo nepovratno uničeno, kar je pospešilo osamosvojitev RS in zapečatilo usodo federacije.

Analogija s sedanjostjo je kar kričeče očitna, zlasti v fragmentaciji levega političnega prostora, ki ga je avtor teh vrstic vedno videl kot vir nestabilnosti in demagogije, nikoli kot nekaj, kar naj bi nudilo kakršnokoli rešitev za probleme. Spomnimo se samo na primer enega od akterjev, ki je v tej smeri angažiran že dobrih petnajst let. Kaj je Alenka Bratušek na primer naredila takšnega, kar bi lahko šteli kot ključno rešitev za neki problem, ki nas tare. Adaptirala jeseniško železniško postajo za 170 milijonov? Ali kaj podobnega?

In z njo vsi ostali, ki so na sceni več kot desetletje in pol. Tudi tedaj v Jugoslaviji ni bilo nikogar, ki bi imel vsaj eno uporabno idejo. Se spominjate zveznega predsednika vlade Branka Mikulića? Ali Milke Planinc? Ali Janeza Zemljariča, ki je kot ključni minister izjavil naslednje: "Realni osebni dohodki ob 90- ali 95-odstotni inflaciji ostanejo nespremenjeni." Vas to ne spominja na ono od sedanjega ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luke Mesca, da ima leto 54 tednov (vir)? Ali da so izvozniki Ahilova peta slovenskega gospodarstva? Ali da se, če policija ne ukrepa, obrnite na - policijo (vir)?

Zato je stanje na tranzicijski levici povsem primerljivo z Jugoslavijo v zadnjih vzdihljajih. A kako bi tudi ne bilo, saj je neposredni ideal vladne koalicije prav SFRJ, h katere prvinam (socialistična diktatura v vseh smislih) vrača Slovence. Namesto konsolidacije pred volitvami tako prevladuje razpršenost, primitivno tekmovanje za primat in medsebojno sumničenje, ki spominja na otroške prepire v peskovniku - le da gre tu za usodo države. Ali amaterstvo z veliko začetnico. Vse to smo že videli, ko je umirala naša prejšnja skupna domovina.

A to spet še ni vse. Strukturni konflikt med Gibanjem Svoboda, Socialnimi demokrati in Levico to krhko farso poglablja. Svoboda obravnava SD kot podrejenega lakaja, kar ustvarja latentni konflikt in občutek marginalizacije. SD se ob tem vede pasivno, nezmožno braniti lastne interese, tako pa dopušča, da jo dominanten partner zlorablja. Naprej: Levica je razklana v odnosu do koalicije: SD ji je odtujila poslanca, nadalje pa tudi v sebi sami: odkrito rivalstvo med Mescem in Asto Vrečko, omenjeni prestopi poslancev (Matej Tašner Vatovec) in odcepitev skupine okoli Mihe Kordiša (Mi, Socialisti!) razkrivajo nezmožnost notranje kohezije. Kot da bi gledali komedijo, kjer igralci pozabljajo replike. Nove ali manjše formacije, kot so Pirati, se distancirajo od obstoječega vodstva koalicije in ga celo rinejo na giljotino, zlasti zaradi odprtih preiskav predsednika vlade pred Komisijo za preprečevanje korupcije.

Rezultat tega? Vsak akter deluje po lastnih interesih, brez vizije ali odgovornosti za stabilnost koalicije, kar je recept za volilni polom. Politično drobljenje je posebno tvegano v času javnofinančnih pritiskov, upočasnjevanja gospodarske rasti in povečane negotovosti v mednarodnem okolju. In spet smo pri Jugoslaviji v njenih zadnjih zdihljajih. Ko gospodarska slika ni stabilna, volivci postanejo občutljivejši na znake notranjega kaosa. Levica pod Golobom jim dobesedno ponuja še nikoli viden spektakel nesposobnosti.

Zakaj v pozni Jugoslaviji je gospodarska kriza prav tako delovala kot pospeševalnik političnega razpada; danes sicer ne gre za sistemski zlom, a percepcija nestabilnosti ima lahko podoben učinek, zlasti ker Golobova vlada ni naredila ničesar za stabilizacijo razmer. Konkretno: javni dolg se je pod to vlado eksplozivno povečal z 38,9 milijarde evrov konec leta 2021 na približno 47 milijard evrov v 2025, kar pomeni dodatnih 8 milijard evrov dolga - vsak prebivalec Slovenije nosi 3.800 evrov bremena. Primanjkljaj je v prvi polovici 2025 presegel milijardo evrov, kar je dvakrat več kot v enakem obdobju leto prej, kljub gospodarski rasti pa vladi ni uspelo uravnotežiti proračuna ali ustvariti presežka. Za 2026 je načrtovan primanjkljaj v višini 2,1 milijarde evrov (2,9 odstotka BDP), kar kaže na nadaljnje zadolževanje brez vizije.

Še hujše so davčne obremenitve, ki so pod Golobom postale orodje za populistično prerazporejanje, ne pa za spodbujanje rasti. Vlada je ukinila davčne olajšave za delavce v višini 2.500 evrov, povečala davek na dobiček pravnih oseb z 19 na 22 odstotkov, dvignila minimalno plačo brez kakršnihkoli razbremenitev za delodajalce, kar je povečalo stroške podjetij za več kot 11 odstotkov in zmanjšalo konkurenčnost.

Kritike gospodarstvenikov so glasne: butalske vragolije na račun gospodarstva vodijo v manj investicij, zapiranje podjetij in nižjo produktivnost, medtem ko davčna reforma, obljubljena kot razbremenitev plač, ni prinesla ničesar - le višje obremenitve za srednji razred in podjetja. Gospodarska rast se je v 2025 upočasnila na skromni 1 odstotek (ali manj), kar je nižje od evropskega povprečja, zaradi šibke industrije, višjih stroškov dela in geopolitičnih pritiskov.

Ključno vprašanje zato ni le, kdo je s kom sprt, temveč ali sploh obstaja kakšen skupen projekt, ki presega osebne ambicije in strankarske kalkulacije. Videli smo, da je negativen odgovor na to vprašanje Jugoslavijo pognal na pot brez vrnitve. Enako je v sedanji koaliciji. Gospodje se med seboj lahko dogovorijo zgolj to - da se ne morejo ničesar dogovoriti. Konkretno: kaj se lahko med seboj pomenijo Matjaž Han, Vrečkova in Vatovec? Vprašanje je retorično: nič, ker se - vsak za sebe - komaj prenesejo. In ko se politika reducira na blaženje konfliktov znotraj lastnega tabora, izgubi vsakršno mobilizacijsko moč. Če analogijo prenesemo v sedanjost: levosredinski prostor je razdeljen med željo po ohranitvi oblasti in boju za preživetje - brez minimalnega soglasja o smeri razvoja države.

Najbolj tragikomična pa je tu figura tistega, ki nosi največ odgovornosti, predsednika vlade Roberta Goloba oz. Robertine. Ta ima jasno začrtano pot in je nezmotljiv. Tudi ne laže in se ne izmišljuje. Je popoln, prav tako kot so bili aparatčiki ob koncu Jugoslavije, od Slobodana Miloševića, Anteja Markovića ter vrha JLA, Branka Mamule, Veljka Kadijevića, Blagoja Adžića in podobnih. Vsak od njih - kot vsi skupaj - je bil nezmotljiv. Vsaj tako so mislili.

Golob se instinktivno ravna po njihovem refleksu, ne vedoč, da to zgolj pospešuje njegov prosti pad. Kot Masleša si je dejal - gotovo je gotovo ("ziher je ziher", v pogovornem jeziku). Če je nekdanji vrhovni sodnik pripravil tri verzije svoje diplome - eno brez žiga, drugo brez podpisa, tretjo pa brez obojega, ga je Golob v tem dobesedno prekosil. V javnosti je kar nekaj različic njegovega računa z letovanja na otoku Ugljan. Tiste počitnice tako vse bolj postajajo njegov Waterloo. In ko nastopa v medijih, poskuša pojasniti, da so vse pravilne - četudi je na eni celo poštna številka Ugljana zapisana narobe! - a pri tem njegov obraz v živo demantira to, kar govorijo usta. Takšnega razkoraka ni opaziti pri nobenem od širše poznanih politikov, ne doma ne v tujini. Nastopa (na Pop TV pri Urošu Slaku ali v Odmevih) tako, kot da bi pred vsakim soočenjem v ustih pregriznil debelo limono. V krču.

A najbolj preseneča njegova zaverovanost v samega sebe. Še vedno misli, da je Ludvik XIV. On je vse in vse je on. Sončni kralj, ki je svet reduciral na svetlobo samega sebe, vzvišen zre na stvarstvo. Njegov problem je le ta, da je Sonce že zdavnaj zašlo.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

Dobite jo v vseh boljših knjigarnah po Sloveniji, sicer pa je na voljo - v tiskani ali elektronski izdaji - tudi tukaj: https://bojanpozar-knjiga.si/