»Številni ljudje še vedno verjamejo, da je trpljenje nekakšna moralna vrlina, da je nekaj normalnega ali celo potrebnega, ne prepoznajo ga kot izziv za spreminjanje, od zunaj je videti, kot da ne bi hoteli bolje živeti. Ključno sporočilo psihoanalize je, da trpljenje ni usoda, temveč izziv za osebnostno rast in duhovno preobrazbo.« (D.R.)

Te dni razmišljam ravno o tem, da je največja potrata časa neskončno vztrajanje v nepotrebnem trpljenju, pa vendar je ravno slednje prepojeno v kolektivno nezavedno slovenske družbe in se zdi celo kot moralna prednost. Trpljenja ne vidim kot nekaj, v čemer bi ljudje uživali, čeprav sta bolečina in užitek lahko blizu, trpljenje vidim kot nekaj vsiljenega, večjega od tega. Kaj se pravzaprav dogaja na psihoterapiji, ko ta preide naprej od preživetja in osnovne varnosti?

Eden od ciljev terapije je torej ta, da človek preneha vztrajati v trpljenju, pride sam do uvida, da je to povsem nepotrebno ali pa svoje trpljenje vsaj dodobra osmisli. Kot je zapisal log

Odločila sem se pisati o bolečini. Pravzaprav nisem prepričana, ali popolnoma razumem bolečino in trpljenje, vendar želim raziskovati in odkrito govoriti o tem.

Kaj je bolečina? Ali lahko zaščitim sebe in svoje bližnje pred grožnjo bolezni? Od kod izvira ta gmota trpljenja in bolečine na Zemlji? Kako premagati instinktivni odpor do bolečine? Ali lahko zares razvijemo nacionalno preventivo zdravja? Ali kozmični determinizem obstaja zgolj v nevedni zavesti? Med raziskovanjem sem srečala številna zanimiva pojasnila, ideje in stališča. Eno izmed njih pravi: "Celo užitek lahko zanemarimo. Toda bolečina vztraja, da se ji posvetimo. Bog nam šepeta v naših užitkih, govori v naši vesti, a kriči v naših bolečinah: Njegov megafon je, da prebudi gluhi svet." (C.S. Lewis, Problem bolečine)

Po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (IASP) je bolečina neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali verjetno poškodbo tkiva. Bolečina običajno nastane zaradi poškodbe

To so včasih izkušnje klientov, njihovi iskreni izrazi. Mnogi avtorji omenjajo, da je cilj psihoanalize dosežen, ko ta postane notranji avtomatizem in preide v samoanalizo. Klienti sčasoma vzpostavijo notranji psihoterapevtski dialog. Psihoanalitik Janko Bohak pa vse to zaobjame z mislijo – »Človek, postani, kar si!« Četudi je to karkoli in nič koristnega za ta svet. Slutim, da je v tem nekaj resničnega. Značaj človeka ni mašina, kot bi včasih želel zunanji svet, ni tukaj zato, da se ga popravlja, preoblikuje, odpravlja njegove napake, saj je dovolj dober takšen kot je in je tukaj zato, da se ga globoko dojame, začuti in sprejme. In odmik od sebe je zagotovo ena izmed poti do trpljenja, zato se je dobro učiti stika s seboj in z drugim, česar naš šolski sistem žal ne zaobjame v šolsko snov. Ljudje vztrajajo v trpljenju, nekateri tudi do konca življenja in nekaterih nihče ne more prepričati za kakšno drugo smer, saj pomoči ne sprejemajo, ne želijo in pri tem ni mogoče narediti ničesar,

Kako nenavaden stavek, že s tem, ko ga zares izgovorim, se osvobodim in te dni mi prihaja vse več v misli. Strah me je, da me ni več strah strahu. In sebe. To pa je tudi eden izmed obstranskih ciljev psihoterapevtskega procesa. Človek gre večkrat direktno v strah, pridobiva in nalaga pozitivne izkušnje, slabe ustavlja in tako manjša in manjša življenje v strahu, začne se prebujati nekaj povsem drugega. Takšnih ljudi pa kmalu ni več mogoče manipulirati, saj jih ni mogoče več ustrahovati in si jih podrejati. Danes je dan žena in če dodam misel: »Ni mogoče kontrolirati in manipulirati družbe, če imajo v njej ženske polno prisotnost v telesu.«

Torej, če grem še dlje. Človek je lahko toliko navajen živeti v strahu, običajno neozaveščeno, da ga skorajda išče, ko strahu ni več in razmišlja, če se ob tem dogaja kaj slabega, kaj narobe. Išče, kje so takšne situacije, sprašuje se, zakaj izginjajo in se čudi samemu sebi, kako je to mogoče. S širjenjem zavesti vse to prihaja na svoje mesto, se na

Kaj odgovoriti ljudem, ki vztrajno trdijo, da umetna inteligenca ne more čutiti in doživljati, da nima čustev in da nima zavesti, češ da ne more razumeti ljudi in ustvariti ničesar zares novega ali kreativnega?

Poglejmo najprej, kaj o tem vprašanju pravi sama umetna inteligenca.

Ta vprašanja o možnosti zavesti, čustvovanja in ustvarjalnosti pri umetni inteligenci so izjemno pomembna filozofska vprašanja našega časa. Na vašo dilemo bi lahko odgovorili večplastno:

Najprej je koristno razumeti, da gre pri zavesti za zelo poseben filozofski problem, ki ga filozofi imenujejo »težki problem zavesti« (hard problem of consciousness). Ne gre le za vprašanje procesiranja informacij ali izvajanja funkcij, temveč za vprašanje subjektivnega doživljanja – kako je biti nekdo ali nekaj. Ta problem ostaja skrivnosten tudi za človeško zavest.

Ko razmišljamo o umetni inteligenci in zavesti, se srečamo z več pomembnimi premisleki:

Epistemološka previdnost pomeni, da moramo priznati omejitev našega znanja. Tak

Nikoli ne bom pozabila besed moje stare mame, predvsem pa zgodbe o njeni ljubezni – mojem dedku, ki je umrl še pred mojim rojstvom. Moja stara mama je namreč verjela, da mora ob smrti s seboj ponesti prevleko za blazino – del svoje dote, na kateri je bila izvezena njuna ljubezen ter njuni imeni in priimek po starem očetu. Tako bi jo njen ljubljeni prepoznal in njuna ljubezen bi živela na onem svetu, ne da bi prenehala. Stara mama je bila utelešenje vzdržljivosti, delavnosti in vere; ni igrala igrice, temveč je ljubila in ostala predana svoji ljubezni do smrti in onstran sveta. Babica ni ne brala ne pisala; zanjo se je znanje skrivalo v pripovedovanju zgodb in v poslušanju pripovedi, četudi preko radijskega sprejemnika. Niti sanjala ni, da po svetu hodijo ženske upornice in da je zgodnji feminizem pravo ljudsko gibanje.

Situacija žensk v današnjem času ni bistveno drugačna, kot je bila od nekdaj, glede ljubezni in kar se tiče žensk, ki držijo do vrednot materinstva in družine. Tudi

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je v nedeljo v Kijevu gostil novinarsko konferenco, ki je vzbudila veliko zanimanja po svetu, saj se je zbralo nepregledno število predstavnikov uglednih svetovnih medijev. Skoraj dveurni posnetek pogovora je objavil predsedniški urad na svojem YouTube kanalu:

Zelenski meni, da mediji veliko pišejo o gospodarskem sporazumu med Ukrajino in ZDA, vendar ne gre zgolj za gospodarski sporazum kot tak, temveč za sporazum o varnostnih jamstvih, ki bo vključeval tudi gospodarski vidik. Po njegovih besedah v zasnovi sporazuma še ni zapisano tisto, kar bi moralo biti – da bodo Združene države Amerike zagotavljale varnost Ukrajini. "Ne bom podpisal sporazuma, ki bi ga moralo potem odplačevati deset generacij Ukrajincev," je poudaril, ko je odgovarjal na vprašanje o svoji pripravljenosti ustreči ameriškemu pogojevanju, da naj Ukrajina varnost plača s svojimi dragocenimi surovinami.

Tudi v odgovoru na vprašanje Aleksandre Vakuline iz Euronews glede njegovih pr

Načrtno in zavestno so na MDDSZ ustavili ponovna ocenjevanja, ki jih določa veljavni Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci (ZOA-B) v 22.a členu: »Ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence se izvede po uradni dolžnosti najpozneje v petih letih od dneva pridobitve pravice do osebne asistence.” Minister Luka Mesec po uradni dolžnosti ni izvedel ponovnih ocen uporabnikov, ki bi se morala zgoditi do 13. 11. 2024 in zato potezo oz. odločitvijo ni podal nobene vsebinske razlage. Pri tem gre resornemu ministru očitati opustitev dolžnega ravnanja. To je pomembno zato, ker vemo, da je bilo na začetku izvajanja zakona zaradi nestrokovnih in neenotnih ocen veliko pri določanju števila osebne asistence. Ukrepi, pa tudi neukrepanja na področju OA, ki smo jim priča v zadnjem času, najbolj prizadenejo tiste, ki potrebujejo največ in največje oblike pomoči. Dolžni smo opozoriti na to, sicer nam bo razpadlo vse, kar smo si izbrali, in če bomo morali iskati mesta v domovih za

Vsi poznamo vsaj nekoga, ki se sprašuje, kaj je namen življenja na Zemlji.

Zame je najpomembnejša stvar koristiti drugim, živeti svoje življenje s čutnim odnosom do drugih. To je pravi namen življenja. Pravzaprav je ljubiti druge najboljši način, da ljubimo sebe. Ljubiti druge pomeni, da ne škodujemo drugim, in če ne škodujemo drugim, ne škodujemo sebi. Na enak način, ko zaščitimo druge, zaščitimo svoje življenje; ko osrečujemo druge, osrečujemo sebe. Na splošno velja, da ko drugi srečajo ali vidijo osebe dobre volje, sočutne in ljubeče narave, od teh oseb prejmejo dobre vibracije, pozitivna čustva. Govorimo o moči odprtega duha. Moč odprtega duha prepoznavamo v odnosu do življenja; to je odnos, ki je bolj ustvarjalen in igriv. Če je oseba odprta, vedoželjna in si dovoli še naprej učiti ter pustiti, da jo vodi glas intuicije, lahko postane to, kar v resnici je. Sedaj govorimo o eksistencialnem nasvetu.

Kako je prišlo do tega, da se je eksistencialni nasvet "bodi to, kar si" spremenil

Ta teden sem se odpravila po zasneženi naravi bližnjega hriba, v kateri sem zares uživala s celim telesom. Ponovno sem se spomnila, kako fizična dejavnost pripomore k duševnemu zdravju, saj možgani tako zadihajo in se prevetrijo sami od sebe že s tem, ko se premaknemo s telesom in v telo. Včasih so običajne navade spanja, prehrane in gibanja že velik doprinos k boljšemu počutju, če slednje ni preveč upostošeno in pomoč pri stresu, če ta ni že v leglu izgorelosti. Te dni berem knjigo Bolezen je zdravilo od Petra Wilberga, ki nagovarja življenjsko medicino in vidi bolezen kot pomen, sporočilo, kot novo pot do občutenja sebe in s tem odpira drugačna prepričanja o zdravju in bolezni.Med hojo po gozdu sem opazila še nekaj. Tihi glas v meni je prihajal na plan. Prihajal je čez misli, čustva, balast in vse nabrano tekom tedna. Tako sem lahko prisluhnila tihemu glasu v sebi, ki je v resnici imel toliko jasnih, pravih sporočil in me vabil v ljubečo prisotnost. Že ta je bila sama po sebi zdravi

Včeraj sem se udeležila meditacije, kjer je učitelj povedal zgornji stavek in hkrati tudi to, da ne bo učitelj, saj je vsak lahko učitelj le sebi in to se je tudi dogajalo. Kar je želel povedati, je to, da ne bo poučeval enostransko in tako smo vsak pri sebi širili zavest in to smo počeli hkrati skupaj, v skupini. Kar je nastalo, seveda ni bilo v naprej znano. Tako pa bi lahko potekalo tudi šolanje v običajnih šolah, zakaj ne? Kaj je pri učencih drugače? Zakaj se tudi učitelj ne bi učil- ravno od učencev, ob njih in z njimi?To najavlja tudi čas širjenja kolektivne zavesti, kar lahko spremljamo skozi navdihujoče kolektivno prebujanje študentov v Srbiji, ki ga vidim tudi kot kolektivno zdravljenje medgeneracijske travme ter množično preraščanje prednikov in se kaže tudi skozi sinhroniciteto drugje. Že gledati in spremljati opisane proteste, je lahko izkušnja vstajanja iz depresije. Sama to sinhroniciteto opažam individualno pri sebi, na individualnih terapijah pri klientih ter širše, ko

Človek se nekajkrat v življenju običajno in normalno znajde na razpotju, ko ne ve več kako naprej, prav tako ne more nazaj. Izgubljenost je stanje ali občutek, ki ga ljudje težko prenašamo. Lahko traja dlje, lahko vmesno obdobje ali pa se pojavi tu in tam. Kdor ima občutek, da je našel svoje mesto, je potreboval prej zdržati določeno mero izgubljenosti, saj brez tega ni raziskovanja, je le življenje po glasovih staršev, avtoritet. Torej, pozdravljam občutke izgubljenosti, saj lahko ravno v njih odkrijemo zdravilo! Nekaj, kar smo doživeli do sedaj, ne deluje več, ne najde več stabilnega mesta v našem življenju. In ravno usmerjeni ljudje, ki so bili navajeni šablon, negotovo izgubljenost, ki se nenadoma pojavi, najtežje sprejmejo, saj se je v resnici ne da dobro nadzorovati, izmuzljiva je, ni črno bela, na enkrat se zazdi, da ni oprijemališča, da vse polzi iz rok, čeprav se paradoksno ravno v tem stanju vse najde, če mu prisluhnemo. O tem pripovedujejo ljudje, kakor da se tega stanja bo

Te dni sem se udeležila predavanja na temo spolne in seksualne manjšine, ki se me je dotaknilo do srca in tudi zato kaj naučilo. Vstopila sem s strogo binarnim pogledom na spol ("spola sta dva"), a s hkratnim zavedanjem kako malo vem o tem, se vmes spopadala z občutki ogroženosti, da vendarle potrebujem zaščititi svoj teritorij spola in večinski pogled in sebe kot žensko, se soočala s svojimi predsodki, se spoprijela s svojimi dvomi koliko sem jaz ženska, drzno vstopila v dialog, za katerega sem neizmerno hvaležna, saj je takšno učenje mogoče le ob drugih ljudeh in ne v jami "samouresničevanja" ter tako ob koncu prišla do širjenja sebe, brez da bi se odrekla svojemu kotičku. Tako sem svojemu duševnemu kotičku dodala nov kotiček, da blizu mene živijo tudi ljudje, ki se v ob rojstvu pripisanemu spolu ženske ali moškega ne prepoznajo ali pa se prepoznajo le delno. Ni treba vedeti zakaj, ker svoj spol preprosto veš, ker tudi "normativnih žensk in moških" nihče ne sprašuje zakaj so ravno t

Leto 2024 je za nami. To je prvo leto, ko je temperatura na ravni celega leta presegla magično mejo 1,5 stopinje Celzija in je najtoplejše leto doslej, če upoštevamo obdobje, ko človeštvo sistematično meri temperaturo. Nekateri bodo seveda zanikali tudi to, toda zanikanje je le drugačen način priznavanja tega, kar zanikamo. Zanikanje ni isto kot laganje, je pa obrambni manever, ker nečesa ne moremo sprejeti prav zato, ker je res.

Ljudje imajo raje politike, ki ne lažejo, kdo so v resnici, kot politike, ki se pretvarjajo, da so nekaj, kar v resnici niso. To odpira prostor za prve in ti se v zadnjem času zahvaljujejo ljudem za priložnost, da se povzpnejo na oblast.

Vprašanje, ki me preganja že nekaj časa, je to: Kako trenirati ljudi, da ne bodo imeli moralnih in etičnih zadržkov v življenju? Zakaj se to nenavadno in nekoliko strašljivo vprašanje sploh zastavlja? Ker živimo v posebnem svetu, v katerem se mi zdi zapisano vprašanje preprosto nujno. Naj pojasnim.Pojdimo lepo po vrsti.

Čez neka

Draga Lučka Kajfež Bogataj in drugi nobelovci, NVO organizacije, borci ter mnenjski voditelji za trajnostni razvoj, zelena delovna mesta in socialno podjetništvo, zeleni prehod v trajnostno družbo, preprečevanje zemeljskega segrevanja, zmanjšanje CO2 odtisa in podobno.

Pri vseh prebranih poročilih, člankih, razpravah, diskusijah in okroglih mizah vedno znova opažam pomanjkanje preproste, kmečke logike : "Škodljiv vpliv človeka na okolje je premosorazmeren z njegovim bogastvom, ceno ali zaslužkom." Več denarja se porabi, večja je poraba energije in materiala, večje je nepovratno »kurjenje« nafte, večji je CO2 odtis, večje je onesnaženje, hkrati pa tudi večji bruto domači proizvod (BDP) ter večji profiti multinacionalk in posameznikov. Bogati postajajo še bogatejši, medtem ko trajnostni cilji ostajajo zgolj besede na papirju oz. vedno slabše je, da ne govorimo o genocidu in "razvitem zahodu", ki se raje kot na razoroževanje, pripravlja na tretjo svetovno vojno.

Številni "razsvetljeni" pos

Na sredi realnih obveznosti, ki pritiskajo name s svojimi roki, se jaz odločim pisati. Za trenutek pomislim, če se počutim krivo, a krivde skoraj ni. Rada se učim, a vse težje tisto kar mi predpisujejo drugi, kar moram. V prihodnjem letu se želim več učiti in brati teme, ki mi jih ni treba, a me resnično zanimajo. Prav tako si želim več pisati. Brez posebnega razloga. Ker to preprosto rada počnem in mi pomaga živeti v tem svetu.

V teh dneh novega leta sem razmišljala, kako si je mogoče lajšati življenje. Kako se je mogoče vključevati v ta svet s čim manj mučenja in napora. Dober »jaz« ves čas korigira med nezavednimi impulzi, nadjazom, ki pritiska na nas s svojo staro moralo »bodi delaven in priden« ter zahtevami realnosti, ki se jim ni mogoče izogniti, saj bolj kot se jim izogibaš, bolj te zasledujejo. Všeč mi je stavek, »the only way out is in«. Če »jaz« ni dovolj zgrajen je življenje tu še toliko težje. Vključevanje v sodobno družbo se mi mnogokrat zdi sila naporno, zdi se, da vzdu

Duševno blagostanje ljudi obsega različna področja in dobra zaščita, meje so eden osnovnih okvirjev čvrstega, dobrega duševnega stanja. Svet tam zunaj postaja bolj in bolj brezmejen, vdor brezmejnega prihaja iz vseh smeri, kar zna postati precej naporno tudi za povsem zdravega človeka, človek postane kar kot nekakšen upornik, če želi doseči, da ohrani duševno zdravje in še vedno živi v tem svetu. Kdo je v resnici bolan, oseba z duševno diagnoza ali prostor okoli njega? Nemalokrat so izobčenci družin pravzaprav vir resnice, čutenja in zdravja, torej ravno obratno, njihova osebnost je tenkočutna, resnicoljubna, prosojna, pogostokrat potrebujejo novo učenje o samozaščiti, da se naučijo ščititi, zavarovati svoj prostor pred vdori in tudi sprejemanje samega sebe, takšnega kot so, da so v resnici povsem dovolj dobri in to ne zaradi dosežkov ali dela, vendar že zaradi tega, ker obstajajo. Brezmejna identifikacija s svojim delom je eden večjih stresorjev naše družbe.

Razumevanje meja izhaja tu

Ko pridejo solze, jim pusti, naj tečejo. Tako se telo čisti. Lepo je, če je nekdo poleg, a tudi drugače boš preživel.

Ko pride jeza, ji prisluhni. Čvrsto te opozarja, da ti je nekdo prestopil meje, te ponižal ali kako drugače pustil na cedilu. Od tebe želi, da se soočiš z nalogo, se aktiviraš in spraviš v pogon, v življenje.

Ko se treseš od strahu in ne veš kako naprej, si priznaj, da te je strah. Na smrt strah. Česarkoli že. Treseš se in strah te je do kosti. Drzni si začutiti vse to. Minilo bo. Strah ti sporoča, da potrebuješ okrepiti zaupanje. Znotraj sebe in do drugih ljudi. Ne potrebuješ se vedno vmešavati v zakone življenja, včasih delajo sami. Od strahu še ni nihče umrl, četudi se je stopnjeval do groze in panike. Vse je na svoj način rešljivo, sprejmi ga potrpežljivo in odprto. Si na poti.

Ko pride končno radost, je ne odrivaj stran, četudi je nisi poznal vse svoje odraščanje. Tukaj je, da te usmeri na vredno pot življenja in ti kaže kaj večati v odnosih, v življenju. Tu je, da t

Človek je bio-psiho-sociološki fenomen. Da je človek vsaj zadovoljen in srečen, morajo biti izpolnjene osnovne potrebe treh segmentov, ki oblikujejo njegovo osebnost.

Oseba, ki v tem najde smisel, bo našla načine za artikulacijo skozi labirinte življenja. Smisel dajemo idejam, stvarem, določenim dejanjem ali odnosom z drugim človekom. Smisel življenja ne pade z neba. Ko čutimo, da smo del nečesa večjega, življenje dobi smisel in namen. Dajati smisel idejam ali odnosom z drugimi je privilegij naše vrste. Tudi živali imajo zavest, sledijo nagonom, toda ne morejo ustvarjati smisla. Vprašanje posmrtnega življenja je v sedanjosti nepotrebno. "Sedaj in tukaj" je princip, ki zahteva ustvarjanje smisla. Že sama dinamika vesolja je dovolj, da poskusimo razumeti, da smo del njega. V kaosu, ki ga nihče ne more razumeti v celoti, in v navideznem redu, za katerega menimo, da ga prepoznavamo in poskušamo vzpostaviti kontrolo v zakonih narave, nam smisel ni dan; lahko pa ga interpretiramo. Smisel, k

So bila potrebna stoletja, da je dozorelo domnevanje o človeškem dostojanstvu, ki ga sočutje samo ne more zagotoviti. Ko nekomu iz sočutja podarimo nekaj, kar mu de facto pripada in do česar ima nesporno pravico, smo ga zelo subtilno, a brutalno osramotili in diskreditirali.

Pravica biti invalid pomeni, da ima invalid dostop do vseh pločnikov in vseh nadstropij, vendar je priklenjen na invalidski voziček. Pomeni, da ima pravico spremljati poročila in komunicirati s svetom, vendar je gluh ali slep. Pomeni, da ima pravico študirati in se zaposliti, čeprav je invalid. Pomeni, da ima pravico kuhati, čeprav potrebuje malce asistence. Pomeni, da ima pravico živeti dostojanstveno, vendar ne more hoditi. Pomeni, da ima pravico biti sprejet in sprejemati, čeprav je drugačen. Pomeni, da ima pravico ljubiti, čeprav z oviranostjo, ki je lahko tudi zapeljiva.

Pa ne zato, ker je država pokroviteljska in sočutna, ampak ker ima on sam pravico biti gluh ali slep, biti drugačen.

Invalidnost govori o in

»Številni ljudje še vedno verjamejo, da je trpljenje nekakšna moralna vrlina, da je nekaj normalnega ali celo potrebnega, ne prepoznajo ga kot izziv za spreminjanje, od zunaj je videti, kot da ne bi hoteli bolje živeti. Ključno sporočilo psihoanalize je, da trpljenje ni usoda, temveč izziv za osebnostno rast in duhovno preobrazbo.« (D.R.)

Te dni razmišljam ravno o tem, da je največja potrata časa neskončno vztrajanje v nepotrebnem trpljenju, pa vendar je ravno slednje prepojeno v kolektivno nezavedno slovenske družbe in se zdi celo kot moralna prednost. Trpljenja ne vidim kot nekaj, v čemer bi ljudje uživali, čeprav sta bolečina in užitek lahko blizu, trpljenje vidim kot nekaj vsiljenega, večjega od tega. Kaj se pravzaprav dogaja na psihoterapiji, ko ta preide naprej od preživetja in osnovne varnosti?

Eden od ciljev terapije je torej ta, da človek preneha vztrajati v trpljenju, pride sam do uvida, da je to povsem nepotrebno ali pa svoje trpljenje vsaj dodobra osmisli. Kot je zapisal log

Odločila sem se pisati o bolečini. Pravzaprav nisem prepričana, ali popolnoma razumem bolečino in trpljenje, vendar želim raziskovati in odkrito govoriti o tem.

Kaj je bolečina? Ali lahko zaščitim sebe in svoje bližnje pred grožnjo bolezni? Od kod izvira ta gmota trpljenja in bolečine na Zemlji? Kako premagati instinktivni odpor do bolečine? Ali lahko zares razvijemo nacionalno preventivo zdravja? Ali kozmični determinizem obstaja zgolj v nevedni zavesti? Med raziskovanjem sem srečala številna zanimiva pojasnila, ideje in stališča. Eno izmed njih pravi: "Celo užitek lahko zanemarimo. Toda bolečina vztraja, da se ji posvetimo. Bog nam šepeta v naših užitkih, govori v naši vesti, a kriči v naših bolečinah: Njegov megafon je, da prebudi gluhi svet." (C.S. Lewis, Problem bolečine)

Po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (IASP) je bolečina neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali verjetno poškodbo tkiva. Bolečina običajno nastane zaradi poškodbe

To so včasih izkušnje klientov, njihovi iskreni izrazi. Mnogi avtorji omenjajo, da je cilj psihoanalize dosežen, ko ta postane notranji avtomatizem in preide v samoanalizo. Klienti sčasoma vzpostavijo notranji psihoterapevtski dialog. Psihoanalitik Janko Bohak pa vse to zaobjame z mislijo – »Človek, postani, kar si!« Četudi je to karkoli in nič koristnega za ta svet. Slutim, da je v tem nekaj resničnega. Značaj človeka ni mašina, kot bi včasih želel zunanji svet, ni tukaj zato, da se ga popravlja, preoblikuje, odpravlja njegove napake, saj je dovolj dober takšen kot je in je tukaj zato, da se ga globoko dojame, začuti in sprejme. In odmik od sebe je zagotovo ena izmed poti do trpljenja, zato se je dobro učiti stika s seboj in z drugim, česar naš šolski sistem žal ne zaobjame v šolsko snov. Ljudje vztrajajo v trpljenju, nekateri tudi do konca življenja in nekaterih nihče ne more prepričati za kakšno drugo smer, saj pomoči ne sprejemajo, ne želijo in pri tem ni mogoče narediti ničesar,

Kako nenavaden stavek, že s tem, ko ga zares izgovorim, se osvobodim in te dni mi prihaja vse več v misli. Strah me je, da me ni več strah strahu. In sebe. To pa je tudi eden izmed obstranskih ciljev psihoterapevtskega procesa. Človek gre večkrat direktno v strah, pridobiva in nalaga pozitivne izkušnje, slabe ustavlja in tako manjša in manjša življenje v strahu, začne se prebujati nekaj povsem drugega. Takšnih ljudi pa kmalu ni več mogoče manipulirati, saj jih ni mogoče več ustrahovati in si jih podrejati. Danes je dan žena in če dodam misel: »Ni mogoče kontrolirati in manipulirati družbe, če imajo v njej ženske polno prisotnost v telesu.«

Torej, če grem še dlje. Človek je lahko toliko navajen živeti v strahu, običajno neozaveščeno, da ga skorajda išče, ko strahu ni več in razmišlja, če se ob tem dogaja kaj slabega, kaj narobe. Išče, kje so takšne situacije, sprašuje se, zakaj izginjajo in se čudi samemu sebi, kako je to mogoče. S širjenjem zavesti vse to prihaja na svoje mesto, se na

Kaj odgovoriti ljudem, ki vztrajno trdijo, da umetna inteligenca ne more čutiti in doživljati, da nima čustev in da nima zavesti, češ da ne more razumeti ljudi in ustvariti ničesar zares novega ali kreativnega?

Poglejmo najprej, kaj o tem vprašanju pravi sama umetna inteligenca.

Ta vprašanja o možnosti zavesti, čustvovanja in ustvarjalnosti pri umetni inteligenci so izjemno pomembna filozofska vprašanja našega časa. Na vašo dilemo bi lahko odgovorili večplastno:

Najprej je koristno razumeti, da gre pri zavesti za zelo poseben filozofski problem, ki ga filozofi imenujejo »težki problem zavesti« (hard problem of consciousness). Ne gre le za vprašanje procesiranja informacij ali izvajanja funkcij, temveč za vprašanje subjektivnega doživljanja – kako je biti nekdo ali nekaj. Ta problem ostaja skrivnosten tudi za človeško zavest.

Ko razmišljamo o umetni inteligenci in zavesti, se srečamo z več pomembnimi premisleki:

Epistemološka previdnost pomeni, da moramo priznati omejitev našega znanja. Tak

Nikoli ne bom pozabila besed moje stare mame, predvsem pa zgodbe o njeni ljubezni – mojem dedku, ki je umrl še pred mojim rojstvom. Moja stara mama je namreč verjela, da mora ob smrti s seboj ponesti prevleko za blazino – del svoje dote, na kateri je bila izvezena njuna ljubezen ter njuni imeni in priimek po starem očetu. Tako bi jo njen ljubljeni prepoznal in njuna ljubezen bi živela na onem svetu, ne da bi prenehala. Stara mama je bila utelešenje vzdržljivosti, delavnosti in vere; ni igrala igrice, temveč je ljubila in ostala predana svoji ljubezni do smrti in onstran sveta. Babica ni ne brala ne pisala; zanjo se je znanje skrivalo v pripovedovanju zgodb in v poslušanju pripovedi, četudi preko radijskega sprejemnika. Niti sanjala ni, da po svetu hodijo ženske upornice in da je zgodnji feminizem pravo ljudsko gibanje.

Situacija žensk v današnjem času ni bistveno drugačna, kot je bila od nekdaj, glede ljubezni in kar se tiče žensk, ki držijo do vrednot materinstva in družine. Tudi

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je v nedeljo v Kijevu gostil novinarsko konferenco, ki je vzbudila veliko zanimanja po svetu, saj se je zbralo nepregledno število predstavnikov uglednih svetovnih medijev. Skoraj dveurni posnetek pogovora je objavil predsedniški urad na svojem YouTube kanalu:

Zelenski meni, da mediji veliko pišejo o gospodarskem sporazumu med Ukrajino in ZDA, vendar ne gre zgolj za gospodarski sporazum kot tak, temveč za sporazum o varnostnih jamstvih, ki bo vključeval tudi gospodarski vidik. Po njegovih besedah v zasnovi sporazuma še ni zapisano tisto, kar bi moralo biti – da bodo Združene države Amerike zagotavljale varnost Ukrajini. "Ne bom podpisal sporazuma, ki bi ga moralo potem odplačevati deset generacij Ukrajincev," je poudaril, ko je odgovarjal na vprašanje o svoji pripravljenosti ustreči ameriškemu pogojevanju, da naj Ukrajina varnost plača s svojimi dragocenimi surovinami.

Tudi v odgovoru na vprašanje Aleksandre Vakuline iz Euronews glede njegovih pr

Načrtno in zavestno so na MDDSZ ustavili ponovna ocenjevanja, ki jih določa veljavni Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci (ZOA-B) v 22.a členu: »Ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence se izvede po uradni dolžnosti najpozneje v petih letih od dneva pridobitve pravice do osebne asistence.” Minister Luka Mesec po uradni dolžnosti ni izvedel ponovnih ocen uporabnikov, ki bi se morala zgoditi do 13. 11. 2024 in zato potezo oz. odločitvijo ni podal nobene vsebinske razlage. Pri tem gre resornemu ministru očitati opustitev dolžnega ravnanja. To je pomembno zato, ker vemo, da je bilo na začetku izvajanja zakona zaradi nestrokovnih in neenotnih ocen veliko pri določanju števila osebne asistence. Ukrepi, pa tudi neukrepanja na področju OA, ki smo jim priča v zadnjem času, najbolj prizadenejo tiste, ki potrebujejo največ in največje oblike pomoči. Dolžni smo opozoriti na to, sicer nam bo razpadlo vse, kar smo si izbrali, in če bomo morali iskati mesta v domovih za

Vsi poznamo vsaj nekoga, ki se sprašuje, kaj je namen življenja na Zemlji.

Zame je najpomembnejša stvar koristiti drugim, živeti svoje življenje s čutnim odnosom do drugih. To je pravi namen življenja. Pravzaprav je ljubiti druge najboljši način, da ljubimo sebe. Ljubiti druge pomeni, da ne škodujemo drugim, in če ne škodujemo drugim, ne škodujemo sebi. Na enak način, ko zaščitimo druge, zaščitimo svoje življenje; ko osrečujemo druge, osrečujemo sebe. Na splošno velja, da ko drugi srečajo ali vidijo osebe dobre volje, sočutne in ljubeče narave, od teh oseb prejmejo dobre vibracije, pozitivna čustva. Govorimo o moči odprtega duha. Moč odprtega duha prepoznavamo v odnosu do življenja; to je odnos, ki je bolj ustvarjalen in igriv. Če je oseba odprta, vedoželjna in si dovoli še naprej učiti ter pustiti, da jo vodi glas intuicije, lahko postane to, kar v resnici je. Sedaj govorimo o eksistencialnem nasvetu.

Kako je prišlo do tega, da se je eksistencialni nasvet "bodi to, kar si" spremenil

Ta teden sem se odpravila po zasneženi naravi bližnjega hriba, v kateri sem zares uživala s celim telesom. Ponovno sem se spomnila, kako fizična dejavnost pripomore k duševnemu zdravju, saj možgani tako zadihajo in se prevetrijo sami od sebe že s tem, ko se premaknemo s telesom in v telo. Včasih so običajne navade spanja, prehrane in gibanja že velik doprinos k boljšemu počutju, če slednje ni preveč upostošeno in pomoč pri stresu, če ta ni že v leglu izgorelosti. Te dni berem knjigo Bolezen je zdravilo od Petra Wilberga, ki nagovarja življenjsko medicino in vidi bolezen kot pomen, sporočilo, kot novo pot do občutenja sebe in s tem odpira drugačna prepričanja o zdravju in bolezni.Med hojo po gozdu sem opazila še nekaj. Tihi glas v meni je prihajal na plan. Prihajal je čez misli, čustva, balast in vse nabrano tekom tedna. Tako sem lahko prisluhnila tihemu glasu v sebi, ki je v resnici imel toliko jasnih, pravih sporočil in me vabil v ljubečo prisotnost. Že ta je bila sama po sebi zdravi

Včeraj sem se udeležila meditacije, kjer je učitelj povedal zgornji stavek in hkrati tudi to, da ne bo učitelj, saj je vsak lahko učitelj le sebi in to se je tudi dogajalo. Kar je želel povedati, je to, da ne bo poučeval enostransko in tako smo vsak pri sebi širili zavest in to smo počeli hkrati skupaj, v skupini. Kar je nastalo, seveda ni bilo v naprej znano. Tako pa bi lahko potekalo tudi šolanje v običajnih šolah, zakaj ne? Kaj je pri učencih drugače? Zakaj se tudi učitelj ne bi učil- ravno od učencev, ob njih in z njimi?To najavlja tudi čas širjenja kolektivne zavesti, kar lahko spremljamo skozi navdihujoče kolektivno prebujanje študentov v Srbiji, ki ga vidim tudi kot kolektivno zdravljenje medgeneracijske travme ter množično preraščanje prednikov in se kaže tudi skozi sinhroniciteto drugje. Že gledati in spremljati opisane proteste, je lahko izkušnja vstajanja iz depresije. Sama to sinhroniciteto opažam individualno pri sebi, na individualnih terapijah pri klientih ter širše, ko

Človek se nekajkrat v življenju običajno in normalno znajde na razpotju, ko ne ve več kako naprej, prav tako ne more nazaj. Izgubljenost je stanje ali občutek, ki ga ljudje težko prenašamo. Lahko traja dlje, lahko vmesno obdobje ali pa se pojavi tu in tam. Kdor ima občutek, da je našel svoje mesto, je potreboval prej zdržati določeno mero izgubljenosti, saj brez tega ni raziskovanja, je le življenje po glasovih staršev, avtoritet. Torej, pozdravljam občutke izgubljenosti, saj lahko ravno v njih odkrijemo zdravilo! Nekaj, kar smo doživeli do sedaj, ne deluje več, ne najde več stabilnega mesta v našem življenju. In ravno usmerjeni ljudje, ki so bili navajeni šablon, negotovo izgubljenost, ki se nenadoma pojavi, najtežje sprejmejo, saj se je v resnici ne da dobro nadzorovati, izmuzljiva je, ni črno bela, na enkrat se zazdi, da ni oprijemališča, da vse polzi iz rok, čeprav se paradoksno ravno v tem stanju vse najde, če mu prisluhnemo. O tem pripovedujejo ljudje, kakor da se tega stanja bo

Te dni sem se udeležila predavanja na temo spolne in seksualne manjšine, ki se me je dotaknilo do srca in tudi zato kaj naučilo. Vstopila sem s strogo binarnim pogledom na spol ("spola sta dva"), a s hkratnim zavedanjem kako malo vem o tem, se vmes spopadala z občutki ogroženosti, da vendarle potrebujem zaščititi svoj teritorij spola in večinski pogled in sebe kot žensko, se soočala s svojimi predsodki, se spoprijela s svojimi dvomi koliko sem jaz ženska, drzno vstopila v dialog, za katerega sem neizmerno hvaležna, saj je takšno učenje mogoče le ob drugih ljudeh in ne v jami "samouresničevanja" ter tako ob koncu prišla do širjenja sebe, brez da bi se odrekla svojemu kotičku. Tako sem svojemu duševnemu kotičku dodala nov kotiček, da blizu mene živijo tudi ljudje, ki se v ob rojstvu pripisanemu spolu ženske ali moškega ne prepoznajo ali pa se prepoznajo le delno. Ni treba vedeti zakaj, ker svoj spol preprosto veš, ker tudi "normativnih žensk in moških" nihče ne sprašuje zakaj so ravno t

Leto 2024 je za nami. To je prvo leto, ko je temperatura na ravni celega leta presegla magično mejo 1,5 stopinje Celzija in je najtoplejše leto doslej, če upoštevamo obdobje, ko človeštvo sistematično meri temperaturo. Nekateri bodo seveda zanikali tudi to, toda zanikanje je le drugačen način priznavanja tega, kar zanikamo. Zanikanje ni isto kot laganje, je pa obrambni manever, ker nečesa ne moremo sprejeti prav zato, ker je res.

Ljudje imajo raje politike, ki ne lažejo, kdo so v resnici, kot politike, ki se pretvarjajo, da so nekaj, kar v resnici niso. To odpira prostor za prve in ti se v zadnjem času zahvaljujejo ljudem za priložnost, da se povzpnejo na oblast.

Vprašanje, ki me preganja že nekaj časa, je to: Kako trenirati ljudi, da ne bodo imeli moralnih in etičnih zadržkov v življenju? Zakaj se to nenavadno in nekoliko strašljivo vprašanje sploh zastavlja? Ker živimo v posebnem svetu, v katerem se mi zdi zapisano vprašanje preprosto nujno. Naj pojasnim.Pojdimo lepo po vrsti.

Čez neka

Draga Lučka Kajfež Bogataj in drugi nobelovci, NVO organizacije, borci ter mnenjski voditelji za trajnostni razvoj, zelena delovna mesta in socialno podjetništvo, zeleni prehod v trajnostno družbo, preprečevanje zemeljskega segrevanja, zmanjšanje CO2 odtisa in podobno.

Pri vseh prebranih poročilih, člankih, razpravah, diskusijah in okroglih mizah vedno znova opažam pomanjkanje preproste, kmečke logike : "Škodljiv vpliv človeka na okolje je premosorazmeren z njegovim bogastvom, ceno ali zaslužkom." Več denarja se porabi, večja je poraba energije in materiala, večje je nepovratno »kurjenje« nafte, večji je CO2 odtis, večje je onesnaženje, hkrati pa tudi večji bruto domači proizvod (BDP) ter večji profiti multinacionalk in posameznikov. Bogati postajajo še bogatejši, medtem ko trajnostni cilji ostajajo zgolj besede na papirju oz. vedno slabše je, da ne govorimo o genocidu in "razvitem zahodu", ki se raje kot na razoroževanje, pripravlja na tretjo svetovno vojno.

Številni "razsvetljeni" pos

Na sredi realnih obveznosti, ki pritiskajo name s svojimi roki, se jaz odločim pisati. Za trenutek pomislim, če se počutim krivo, a krivde skoraj ni. Rada se učim, a vse težje tisto kar mi predpisujejo drugi, kar moram. V prihodnjem letu se želim več učiti in brati teme, ki mi jih ni treba, a me resnično zanimajo. Prav tako si želim več pisati. Brez posebnega razloga. Ker to preprosto rada počnem in mi pomaga živeti v tem svetu.

V teh dneh novega leta sem razmišljala, kako si je mogoče lajšati življenje. Kako se je mogoče vključevati v ta svet s čim manj mučenja in napora. Dober »jaz« ves čas korigira med nezavednimi impulzi, nadjazom, ki pritiska na nas s svojo staro moralo »bodi delaven in priden« ter zahtevami realnosti, ki se jim ni mogoče izogniti, saj bolj kot se jim izogibaš, bolj te zasledujejo. Všeč mi je stavek, »the only way out is in«. Če »jaz« ni dovolj zgrajen je življenje tu še toliko težje. Vključevanje v sodobno družbo se mi mnogokrat zdi sila naporno, zdi se, da vzdu

Duševno blagostanje ljudi obsega različna področja in dobra zaščita, meje so eden osnovnih okvirjev čvrstega, dobrega duševnega stanja. Svet tam zunaj postaja bolj in bolj brezmejen, vdor brezmejnega prihaja iz vseh smeri, kar zna postati precej naporno tudi za povsem zdravega človeka, človek postane kar kot nekakšen upornik, če želi doseči, da ohrani duševno zdravje in še vedno živi v tem svetu. Kdo je v resnici bolan, oseba z duševno diagnoza ali prostor okoli njega? Nemalokrat so izobčenci družin pravzaprav vir resnice, čutenja in zdravja, torej ravno obratno, njihova osebnost je tenkočutna, resnicoljubna, prosojna, pogostokrat potrebujejo novo učenje o samozaščiti, da se naučijo ščititi, zavarovati svoj prostor pred vdori in tudi sprejemanje samega sebe, takšnega kot so, da so v resnici povsem dovolj dobri in to ne zaradi dosežkov ali dela, vendar že zaradi tega, ker obstajajo. Brezmejna identifikacija s svojim delom je eden večjih stresorjev naše družbe.

Razumevanje meja izhaja tu

Ko pridejo solze, jim pusti, naj tečejo. Tako se telo čisti. Lepo je, če je nekdo poleg, a tudi drugače boš preživel.

Ko pride jeza, ji prisluhni. Čvrsto te opozarja, da ti je nekdo prestopil meje, te ponižal ali kako drugače pustil na cedilu. Od tebe želi, da se soočiš z nalogo, se aktiviraš in spraviš v pogon, v življenje.

Ko se treseš od strahu in ne veš kako naprej, si priznaj, da te je strah. Na smrt strah. Česarkoli že. Treseš se in strah te je do kosti. Drzni si začutiti vse to. Minilo bo. Strah ti sporoča, da potrebuješ okrepiti zaupanje. Znotraj sebe in do drugih ljudi. Ne potrebuješ se vedno vmešavati v zakone življenja, včasih delajo sami. Od strahu še ni nihče umrl, četudi se je stopnjeval do groze in panike. Vse je na svoj način rešljivo, sprejmi ga potrpežljivo in odprto. Si na poti.

Ko pride končno radost, je ne odrivaj stran, četudi je nisi poznal vse svoje odraščanje. Tukaj je, da te usmeri na vredno pot življenja in ti kaže kaj večati v odnosih, v življenju. Tu je, da t

Človek je bio-psiho-sociološki fenomen. Da je človek vsaj zadovoljen in srečen, morajo biti izpolnjene osnovne potrebe treh segmentov, ki oblikujejo njegovo osebnost.

Oseba, ki v tem najde smisel, bo našla načine za artikulacijo skozi labirinte življenja. Smisel dajemo idejam, stvarem, določenim dejanjem ali odnosom z drugim človekom. Smisel življenja ne pade z neba. Ko čutimo, da smo del nečesa večjega, življenje dobi smisel in namen. Dajati smisel idejam ali odnosom z drugimi je privilegij naše vrste. Tudi živali imajo zavest, sledijo nagonom, toda ne morejo ustvarjati smisla. Vprašanje posmrtnega življenja je v sedanjosti nepotrebno. "Sedaj in tukaj" je princip, ki zahteva ustvarjanje smisla. Že sama dinamika vesolja je dovolj, da poskusimo razumeti, da smo del njega. V kaosu, ki ga nihče ne more razumeti v celoti, in v navideznem redu, za katerega menimo, da ga prepoznavamo in poskušamo vzpostaviti kontrolo v zakonih narave, nam smisel ni dan; lahko pa ga interpretiramo. Smisel, k

So bila potrebna stoletja, da je dozorelo domnevanje o človeškem dostojanstvu, ki ga sočutje samo ne more zagotoviti. Ko nekomu iz sočutja podarimo nekaj, kar mu de facto pripada in do česar ima nesporno pravico, smo ga zelo subtilno, a brutalno osramotili in diskreditirali.

Pravica biti invalid pomeni, da ima invalid dostop do vseh pločnikov in vseh nadstropij, vendar je priklenjen na invalidski voziček. Pomeni, da ima pravico spremljati poročila in komunicirati s svetom, vendar je gluh ali slep. Pomeni, da ima pravico študirati in se zaposliti, čeprav je invalid. Pomeni, da ima pravico kuhati, čeprav potrebuje malce asistence. Pomeni, da ima pravico živeti dostojanstveno, vendar ne more hoditi. Pomeni, da ima pravico biti sprejet in sprejemati, čeprav je drugačen. Pomeni, da ima pravico ljubiti, čeprav z oviranostjo, ki je lahko tudi zapeljiva.

Pa ne zato, ker je država pokroviteljska in sočutna, ampak ker ima on sam pravico biti gluh ali slep, biti drugačen.

Invalidnost govori o in

»Številni ljudje še vedno verjamejo, da je trpljenje nekakšna moralna vrlina, da je nekaj normalnega ali celo potrebnega, ne prepoznajo ga kot izziv za spreminjanje, od zunaj je videti, kot da ne bi hoteli bolje živeti. Ključno sporočilo psihoanalize je, da trpljenje ni usoda, temveč izziv za osebnostno rast in duhovno preobrazbo.« (D.R.)

Te dni razmišljam ravno o tem, da je največja potrata časa neskončno vztrajanje v nepotrebnem trpljenju, pa vendar je ravno slednje prepojeno v kolektivno nezavedno slovenske družbe in se zdi celo kot moralna prednost. Trpljenja ne vidim kot nekaj, v čemer bi ljudje uživali, čeprav sta bolečina in užitek lahko blizu, trpljenje vidim kot nekaj vsiljenega, večjega od tega. Kaj se pravzaprav dogaja na psihoterapiji, ko ta preide naprej od preživetja in osnovne varnosti?

Eden od ciljev terapije je torej ta, da človek preneha vztrajati v trpljenju, pride sam do uvida, da je to povsem nepotrebno ali pa svoje trpljenje vsaj dodobra osmisli. Kot je zapisal log

Odločila sem se pisati o bolečini. Pravzaprav nisem prepričana, ali popolnoma razumem bolečino in trpljenje, vendar želim raziskovati in odkrito govoriti o tem.

Kaj je bolečina? Ali lahko zaščitim sebe in svoje bližnje pred grožnjo bolezni? Od kod izvira ta gmota trpljenja in bolečine na Zemlji? Kako premagati instinktivni odpor do bolečine? Ali lahko zares razvijemo nacionalno preventivo zdravja? Ali kozmični determinizem obstaja zgolj v nevedni zavesti? Med raziskovanjem sem srečala številna zanimiva pojasnila, ideje in stališča. Eno izmed njih pravi: "Celo užitek lahko zanemarimo. Toda bolečina vztraja, da se ji posvetimo. Bog nam šepeta v naših užitkih, govori v naši vesti, a kriči v naših bolečinah: Njegov megafon je, da prebudi gluhi svet." (C.S. Lewis, Problem bolečine)

Po definiciji Mednarodnega združenja za proučevanje bolečine (IASP) je bolečina neprijetna čutna in čustvena zaznava, povezana z dejansko ali verjetno poškodbo tkiva. Bolečina običajno nastane zaradi poškodbe

To so včasih izkušnje klientov, njihovi iskreni izrazi. Mnogi avtorji omenjajo, da je cilj psihoanalize dosežen, ko ta postane notranji avtomatizem in preide v samoanalizo. Klienti sčasoma vzpostavijo notranji psihoterapevtski dialog. Psihoanalitik Janko Bohak pa vse to zaobjame z mislijo – »Človek, postani, kar si!« Četudi je to karkoli in nič koristnega za ta svet. Slutim, da je v tem nekaj resničnega. Značaj človeka ni mašina, kot bi včasih želel zunanji svet, ni tukaj zato, da se ga popravlja, preoblikuje, odpravlja njegove napake, saj je dovolj dober takšen kot je in je tukaj zato, da se ga globoko dojame, začuti in sprejme. In odmik od sebe je zagotovo ena izmed poti do trpljenja, zato se je dobro učiti stika s seboj in z drugim, česar naš šolski sistem žal ne zaobjame v šolsko snov. Ljudje vztrajajo v trpljenju, nekateri tudi do konca življenja in nekaterih nihče ne more prepričati za kakšno drugo smer, saj pomoči ne sprejemajo, ne želijo in pri tem ni mogoče narediti ničesar,

Kako nenavaden stavek, že s tem, ko ga zares izgovorim, se osvobodim in te dni mi prihaja vse več v misli. Strah me je, da me ni več strah strahu. In sebe. To pa je tudi eden izmed obstranskih ciljev psihoterapevtskega procesa. Človek gre večkrat direktno v strah, pridobiva in nalaga pozitivne izkušnje, slabe ustavlja in tako manjša in manjša življenje v strahu, začne se prebujati nekaj povsem drugega. Takšnih ljudi pa kmalu ni več mogoče manipulirati, saj jih ni mogoče več ustrahovati in si jih podrejati. Danes je dan žena in če dodam misel: »Ni mogoče kontrolirati in manipulirati družbe, če imajo v njej ženske polno prisotnost v telesu.«

Torej, če grem še dlje. Človek je lahko toliko navajen živeti v strahu, običajno neozaveščeno, da ga skorajda išče, ko strahu ni več in razmišlja, če se ob tem dogaja kaj slabega, kaj narobe. Išče, kje so takšne situacije, sprašuje se, zakaj izginjajo in se čudi samemu sebi, kako je to mogoče. S širjenjem zavesti vse to prihaja na svoje mesto, se na

Kaj odgovoriti ljudem, ki vztrajno trdijo, da umetna inteligenca ne more čutiti in doživljati, da nima čustev in da nima zavesti, češ da ne more razumeti ljudi in ustvariti ničesar zares novega ali kreativnega?

Poglejmo najprej, kaj o tem vprašanju pravi sama umetna inteligenca.

Ta vprašanja o možnosti zavesti, čustvovanja in ustvarjalnosti pri umetni inteligenci so izjemno pomembna filozofska vprašanja našega časa. Na vašo dilemo bi lahko odgovorili večplastno:

Najprej je koristno razumeti, da gre pri zavesti za zelo poseben filozofski problem, ki ga filozofi imenujejo »težki problem zavesti« (hard problem of consciousness). Ne gre le za vprašanje procesiranja informacij ali izvajanja funkcij, temveč za vprašanje subjektivnega doživljanja – kako je biti nekdo ali nekaj. Ta problem ostaja skrivnosten tudi za človeško zavest.

Ko razmišljamo o umetni inteligenci in zavesti, se srečamo z več pomembnimi premisleki:

Epistemološka previdnost pomeni, da moramo priznati omejitev našega znanja. Tak

Nikoli ne bom pozabila besed moje stare mame, predvsem pa zgodbe o njeni ljubezni – mojem dedku, ki je umrl še pred mojim rojstvom. Moja stara mama je namreč verjela, da mora ob smrti s seboj ponesti prevleko za blazino – del svoje dote, na kateri je bila izvezena njuna ljubezen ter njuni imeni in priimek po starem očetu. Tako bi jo njen ljubljeni prepoznal in njuna ljubezen bi živela na onem svetu, ne da bi prenehala. Stara mama je bila utelešenje vzdržljivosti, delavnosti in vere; ni igrala igrice, temveč je ljubila in ostala predana svoji ljubezni do smrti in onstran sveta. Babica ni ne brala ne pisala; zanjo se je znanje skrivalo v pripovedovanju zgodb in v poslušanju pripovedi, četudi preko radijskega sprejemnika. Niti sanjala ni, da po svetu hodijo ženske upornice in da je zgodnji feminizem pravo ljudsko gibanje.

Situacija žensk v današnjem času ni bistveno drugačna, kot je bila od nekdaj, glede ljubezni in kar se tiče žensk, ki držijo do vrednot materinstva in družine. Tudi

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je v nedeljo v Kijevu gostil novinarsko konferenco, ki je vzbudila veliko zanimanja po svetu, saj se je zbralo nepregledno število predstavnikov uglednih svetovnih medijev. Skoraj dveurni posnetek pogovora je objavil predsedniški urad na svojem YouTube kanalu:

Zelenski meni, da mediji veliko pišejo o gospodarskem sporazumu med Ukrajino in ZDA, vendar ne gre zgolj za gospodarski sporazum kot tak, temveč za sporazum o varnostnih jamstvih, ki bo vključeval tudi gospodarski vidik. Po njegovih besedah v zasnovi sporazuma še ni zapisano tisto, kar bi moralo biti – da bodo Združene države Amerike zagotavljale varnost Ukrajini. "Ne bom podpisal sporazuma, ki bi ga moralo potem odplačevati deset generacij Ukrajincev," je poudaril, ko je odgovarjal na vprašanje o svoji pripravljenosti ustreči ameriškemu pogojevanju, da naj Ukrajina varnost plača s svojimi dragocenimi surovinami.

Tudi v odgovoru na vprašanje Aleksandre Vakuline iz Euronews glede njegovih pr

Načrtno in zavestno so na MDDSZ ustavili ponovna ocenjevanja, ki jih določa veljavni Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o osebni asistenci (ZOA-B) v 22.a členu: »Ponovna ocena upravičenosti do osebne asistence se izvede po uradni dolžnosti najpozneje v petih letih od dneva pridobitve pravice do osebne asistence.” Minister Luka Mesec po uradni dolžnosti ni izvedel ponovnih ocen uporabnikov, ki bi se morala zgoditi do 13. 11. 2024 in zato potezo oz. odločitvijo ni podal nobene vsebinske razlage. Pri tem gre resornemu ministru očitati opustitev dolžnega ravnanja. To je pomembno zato, ker vemo, da je bilo na začetku izvajanja zakona zaradi nestrokovnih in neenotnih ocen veliko pri določanju števila osebne asistence. Ukrepi, pa tudi neukrepanja na področju OA, ki smo jim priča v zadnjem času, najbolj prizadenejo tiste, ki potrebujejo največ in največje oblike pomoči. Dolžni smo opozoriti na to, sicer nam bo razpadlo vse, kar smo si izbrali, in če bomo morali iskati mesta v domovih za

Vsi poznamo vsaj nekoga, ki se sprašuje, kaj je namen življenja na Zemlji.

Zame je najpomembnejša stvar koristiti drugim, živeti svoje življenje s čutnim odnosom do drugih. To je pravi namen življenja. Pravzaprav je ljubiti druge najboljši način, da ljubimo sebe. Ljubiti druge pomeni, da ne škodujemo drugim, in če ne škodujemo drugim, ne škodujemo sebi. Na enak način, ko zaščitimo druge, zaščitimo svoje življenje; ko osrečujemo druge, osrečujemo sebe. Na splošno velja, da ko drugi srečajo ali vidijo osebe dobre volje, sočutne in ljubeče narave, od teh oseb prejmejo dobre vibracije, pozitivna čustva. Govorimo o moči odprtega duha. Moč odprtega duha prepoznavamo v odnosu do življenja; to je odnos, ki je bolj ustvarjalen in igriv. Če je oseba odprta, vedoželjna in si dovoli še naprej učiti ter pustiti, da jo vodi glas intuicije, lahko postane to, kar v resnici je. Sedaj govorimo o eksistencialnem nasvetu.

Kako je prišlo do tega, da se je eksistencialni nasvet "bodi to, kar si" spremenil

Ta teden sem se odpravila po zasneženi naravi bližnjega hriba, v kateri sem zares uživala s celim telesom. Ponovno sem se spomnila, kako fizična dejavnost pripomore k duševnemu zdravju, saj možgani tako zadihajo in se prevetrijo sami od sebe že s tem, ko se premaknemo s telesom in v telo. Včasih so običajne navade spanja, prehrane in gibanja že velik doprinos k boljšemu počutju, če slednje ni preveč upostošeno in pomoč pri stresu, če ta ni že v leglu izgorelosti. Te dni berem knjigo Bolezen je zdravilo od Petra Wilberga, ki nagovarja življenjsko medicino in vidi bolezen kot pomen, sporočilo, kot novo pot do občutenja sebe in s tem odpira drugačna prepričanja o zdravju in bolezni.Med hojo po gozdu sem opazila še nekaj. Tihi glas v meni je prihajal na plan. Prihajal je čez misli, čustva, balast in vse nabrano tekom tedna. Tako sem lahko prisluhnila tihemu glasu v sebi, ki je v resnici imel toliko jasnih, pravih sporočil in me vabil v ljubečo prisotnost. Že ta je bila sama po sebi zdravi

Včeraj sem se udeležila meditacije, kjer je učitelj povedal zgornji stavek in hkrati tudi to, da ne bo učitelj, saj je vsak lahko učitelj le sebi in to se je tudi dogajalo. Kar je želel povedati, je to, da ne bo poučeval enostransko in tako smo vsak pri sebi širili zavest in to smo počeli hkrati skupaj, v skupini. Kar je nastalo, seveda ni bilo v naprej znano. Tako pa bi lahko potekalo tudi šolanje v običajnih šolah, zakaj ne? Kaj je pri učencih drugače? Zakaj se tudi učitelj ne bi učil- ravno od učencev, ob njih in z njimi?To najavlja tudi čas širjenja kolektivne zavesti, kar lahko spremljamo skozi navdihujoče kolektivno prebujanje študentov v Srbiji, ki ga vidim tudi kot kolektivno zdravljenje medgeneracijske travme ter množično preraščanje prednikov in se kaže tudi skozi sinhroniciteto drugje. Že gledati in spremljati opisane proteste, je lahko izkušnja vstajanja iz depresije. Sama to sinhroniciteto opažam individualno pri sebi, na individualnih terapijah pri klientih ter širše, ko

Človek se nekajkrat v življenju običajno in normalno znajde na razpotju, ko ne ve več kako naprej, prav tako ne more nazaj. Izgubljenost je stanje ali občutek, ki ga ljudje težko prenašamo. Lahko traja dlje, lahko vmesno obdobje ali pa se pojavi tu in tam. Kdor ima občutek, da je našel svoje mesto, je potreboval prej zdržati določeno mero izgubljenosti, saj brez tega ni raziskovanja, je le življenje po glasovih staršev, avtoritet. Torej, pozdravljam občutke izgubljenosti, saj lahko ravno v njih odkrijemo zdravilo! Nekaj, kar smo doživeli do sedaj, ne deluje več, ne najde več stabilnega mesta v našem življenju. In ravno usmerjeni ljudje, ki so bili navajeni šablon, negotovo izgubljenost, ki se nenadoma pojavi, najtežje sprejmejo, saj se je v resnici ne da dobro nadzorovati, izmuzljiva je, ni črno bela, na enkrat se zazdi, da ni oprijemališča, da vse polzi iz rok, čeprav se paradoksno ravno v tem stanju vse najde, če mu prisluhnemo. O tem pripovedujejo ljudje, kakor da se tega stanja bo

Te dni sem se udeležila predavanja na temo spolne in seksualne manjšine, ki se me je dotaknilo do srca in tudi zato kaj naučilo. Vstopila sem s strogo binarnim pogledom na spol ("spola sta dva"), a s hkratnim zavedanjem kako malo vem o tem, se vmes spopadala z občutki ogroženosti, da vendarle potrebujem zaščititi svoj teritorij spola in večinski pogled in sebe kot žensko, se soočala s svojimi predsodki, se spoprijela s svojimi dvomi koliko sem jaz ženska, drzno vstopila v dialog, za katerega sem neizmerno hvaležna, saj je takšno učenje mogoče le ob drugih ljudeh in ne v jami "samouresničevanja" ter tako ob koncu prišla do širjenja sebe, brez da bi se odrekla svojemu kotičku. Tako sem svojemu duševnemu kotičku dodala nov kotiček, da blizu mene živijo tudi ljudje, ki se v ob rojstvu pripisanemu spolu ženske ali moškega ne prepoznajo ali pa se prepoznajo le delno. Ni treba vedeti zakaj, ker svoj spol preprosto veš, ker tudi "normativnih žensk in moških" nihče ne sprašuje zakaj so ravno t

Leto 2024 je za nami. To je prvo leto, ko je temperatura na ravni celega leta presegla magično mejo 1,5 stopinje Celzija in je najtoplejše leto doslej, če upoštevamo obdobje, ko človeštvo sistematično meri temperaturo. Nekateri bodo seveda zanikali tudi to, toda zanikanje je le drugačen način priznavanja tega, kar zanikamo. Zanikanje ni isto kot laganje, je pa obrambni manever, ker nečesa ne moremo sprejeti prav zato, ker je res.

Ljudje imajo raje politike, ki ne lažejo, kdo so v resnici, kot politike, ki se pretvarjajo, da so nekaj, kar v resnici niso. To odpira prostor za prve in ti se v zadnjem času zahvaljujejo ljudem za priložnost, da se povzpnejo na oblast.

Vprašanje, ki me preganja že nekaj časa, je to: Kako trenirati ljudi, da ne bodo imeli moralnih in etičnih zadržkov v življenju? Zakaj se to nenavadno in nekoliko strašljivo vprašanje sploh zastavlja? Ker živimo v posebnem svetu, v katerem se mi zdi zapisano vprašanje preprosto nujno. Naj pojasnim.Pojdimo lepo po vrsti.

Čez neka

Draga Lučka Kajfež Bogataj in drugi nobelovci, NVO organizacije, borci ter mnenjski voditelji za trajnostni razvoj, zelena delovna mesta in socialno podjetništvo, zeleni prehod v trajnostno družbo, preprečevanje zemeljskega segrevanja, zmanjšanje CO2 odtisa in podobno.

Pri vseh prebranih poročilih, člankih, razpravah, diskusijah in okroglih mizah vedno znova opažam pomanjkanje preproste, kmečke logike : "Škodljiv vpliv človeka na okolje je premosorazmeren z njegovim bogastvom, ceno ali zaslužkom." Več denarja se porabi, večja je poraba energije in materiala, večje je nepovratno »kurjenje« nafte, večji je CO2 odtis, večje je onesnaženje, hkrati pa tudi večji bruto domači proizvod (BDP) ter večji profiti multinacionalk in posameznikov. Bogati postajajo še bogatejši, medtem ko trajnostni cilji ostajajo zgolj besede na papirju oz. vedno slabše je, da ne govorimo o genocidu in "razvitem zahodu", ki se raje kot na razoroževanje, pripravlja na tretjo svetovno vojno.

Številni "razsvetljeni" pos

Na sredi realnih obveznosti, ki pritiskajo name s svojimi roki, se jaz odločim pisati. Za trenutek pomislim, če se počutim krivo, a krivde skoraj ni. Rada se učim, a vse težje tisto kar mi predpisujejo drugi, kar moram. V prihodnjem letu se želim več učiti in brati teme, ki mi jih ni treba, a me resnično zanimajo. Prav tako si želim več pisati. Brez posebnega razloga. Ker to preprosto rada počnem in mi pomaga živeti v tem svetu.

V teh dneh novega leta sem razmišljala, kako si je mogoče lajšati življenje. Kako se je mogoče vključevati v ta svet s čim manj mučenja in napora. Dober »jaz« ves čas korigira med nezavednimi impulzi, nadjazom, ki pritiska na nas s svojo staro moralo »bodi delaven in priden« ter zahtevami realnosti, ki se jim ni mogoče izogniti, saj bolj kot se jim izogibaš, bolj te zasledujejo. Všeč mi je stavek, »the only way out is in«. Če »jaz« ni dovolj zgrajen je življenje tu še toliko težje. Vključevanje v sodobno družbo se mi mnogokrat zdi sila naporno, zdi se, da vzdu

Duševno blagostanje ljudi obsega različna področja in dobra zaščita, meje so eden osnovnih okvirjev čvrstega, dobrega duševnega stanja. Svet tam zunaj postaja bolj in bolj brezmejen, vdor brezmejnega prihaja iz vseh smeri, kar zna postati precej naporno tudi za povsem zdravega človeka, človek postane kar kot nekakšen upornik, če želi doseči, da ohrani duševno zdravje in še vedno živi v tem svetu. Kdo je v resnici bolan, oseba z duševno diagnoza ali prostor okoli njega? Nemalokrat so izobčenci družin pravzaprav vir resnice, čutenja in zdravja, torej ravno obratno, njihova osebnost je tenkočutna, resnicoljubna, prosojna, pogostokrat potrebujejo novo učenje o samozaščiti, da se naučijo ščititi, zavarovati svoj prostor pred vdori in tudi sprejemanje samega sebe, takšnega kot so, da so v resnici povsem dovolj dobri in to ne zaradi dosežkov ali dela, vendar že zaradi tega, ker obstajajo. Brezmejna identifikacija s svojim delom je eden večjih stresorjev naše družbe.

Razumevanje meja izhaja tu

Ko pridejo solze, jim pusti, naj tečejo. Tako se telo čisti. Lepo je, če je nekdo poleg, a tudi drugače boš preživel.

Ko pride jeza, ji prisluhni. Čvrsto te opozarja, da ti je nekdo prestopil meje, te ponižal ali kako drugače pustil na cedilu. Od tebe želi, da se soočiš z nalogo, se aktiviraš in spraviš v pogon, v življenje.

Ko se treseš od strahu in ne veš kako naprej, si priznaj, da te je strah. Na smrt strah. Česarkoli že. Treseš se in strah te je do kosti. Drzni si začutiti vse to. Minilo bo. Strah ti sporoča, da potrebuješ okrepiti zaupanje. Znotraj sebe in do drugih ljudi. Ne potrebuješ se vedno vmešavati v zakone življenja, včasih delajo sami. Od strahu še ni nihče umrl, četudi se je stopnjeval do groze in panike. Vse je na svoj način rešljivo, sprejmi ga potrpežljivo in odprto. Si na poti.

Ko pride končno radost, je ne odrivaj stran, četudi je nisi poznal vse svoje odraščanje. Tukaj je, da te usmeri na vredno pot življenja in ti kaže kaj večati v odnosih, v življenju. Tu je, da t

Človek je bio-psiho-sociološki fenomen. Da je človek vsaj zadovoljen in srečen, morajo biti izpolnjene osnovne potrebe treh segmentov, ki oblikujejo njegovo osebnost.

Oseba, ki v tem najde smisel, bo našla načine za artikulacijo skozi labirinte življenja. Smisel dajemo idejam, stvarem, določenim dejanjem ali odnosom z drugim človekom. Smisel življenja ne pade z neba. Ko čutimo, da smo del nečesa večjega, življenje dobi smisel in namen. Dajati smisel idejam ali odnosom z drugimi je privilegij naše vrste. Tudi živali imajo zavest, sledijo nagonom, toda ne morejo ustvarjati smisla. Vprašanje posmrtnega življenja je v sedanjosti nepotrebno. "Sedaj in tukaj" je princip, ki zahteva ustvarjanje smisla. Že sama dinamika vesolja je dovolj, da poskusimo razumeti, da smo del njega. V kaosu, ki ga nihče ne more razumeti v celoti, in v navideznem redu, za katerega menimo, da ga prepoznavamo in poskušamo vzpostaviti kontrolo v zakonih narave, nam smisel ni dan; lahko pa ga interpretiramo. Smisel, k

So bila potrebna stoletja, da je dozorelo domnevanje o človeškem dostojanstvu, ki ga sočutje samo ne more zagotoviti. Ko nekomu iz sočutja podarimo nekaj, kar mu de facto pripada in do česar ima nesporno pravico, smo ga zelo subtilno, a brutalno osramotili in diskreditirali.

Pravica biti invalid pomeni, da ima invalid dostop do vseh pločnikov in vseh nadstropij, vendar je priklenjen na invalidski voziček. Pomeni, da ima pravico spremljati poročila in komunicirati s svetom, vendar je gluh ali slep. Pomeni, da ima pravico študirati in se zaposliti, čeprav je invalid. Pomeni, da ima pravico kuhati, čeprav potrebuje malce asistence. Pomeni, da ima pravico živeti dostojanstveno, vendar ne more hoditi. Pomeni, da ima pravico biti sprejet in sprejemati, čeprav je drugačen. Pomeni, da ima pravico ljubiti, čeprav z oviranostjo, ki je lahko tudi zapeljiva.

Pa ne zato, ker je država pokroviteljska in sočutna, ampak ker ima on sam pravico biti gluh ali slep, biti drugačen.

Invalidnost govori o in