Kar zadeva na volitvah poraženo politično opcijo, pa kakšnih velikih skrivnosti tudi praktično ni. Oni se bodo tako ali drugače še naprej vedli, kot da je vsaka oblast, ki ni njihova, pravzaprav velika prevara. In pri tem, kot že do sedaj, uporabljali vsa sredstva. Dovoljena in nedovoljena.

Piše: Aljuš Pertinač*

Slovenija in mi vsi z njo si lahko globoko oddahnemo. Robert Golob, ki sam zase po vsej verjetnosti še vedno misli, da je z naskokom najboljši predsednik vlade v zgodovini samostojne Slovenije, se po lastnih besedah seli v opozicijo. In se tega bojda neizmerno veseli. Dobivamo torej najboljšega vodjo opozicije na svetu.

Kar je nedvomno izjemno pomembno. Grozi nam namreč, čeprav to glavni akterji vztrajno zanikajo, prava pravcata diktatura. Z Janezom Janšo na čelu, kakopak, ki menda kani voditi najbolj desno vlado v tej galaksiji. Ker je NSi, ki bo zagotovo v tej vladi, če do nje v resnici pride, prosto po Milanu Kučanu, po novem še bolj desna od za Kučana verjetno najbolj desne stranke na svetu SDS. Itak pa bodo v vladi zgolj prevaranti. Že začeli so s prevaro volivcev, kot nam je to lepo prvi obelodanil nekdanji premier in aktualni evropski poslanec, eks komedijant Marjan Šarec. Če prihodnje vlade namreč ne bi sestavil relativni zmagovalec volitev Golob oziroma njegovo Gibanje Svoboda, ki je drugouvrščenega Janeza Janšo oziroma njegovo SDS premagalo za vrtoglavih čez prst 9.000 glasov in ima v parlamentu natanko ogromnega poslanca več, bi šlo za nič manj kot izigravanje volje volivcev. Šarec nedvomno dobro ve, o čem govori. Še hujše izigravanje volje volivcev in matematično gledano daleč največje do sedaj je namreč uspelo prav njemu po volitvah leta 2018. Takrat je vlado sestavljal prav Šarec s skoraj natanko polovico slabšim volilnim rezultatom od relativnega zmagovalca volitev Janše. Če torej govorimo o izigravanju volje volivcev, je Marjan iz Šmarce nedvomno največji strokovnjak.

Ampak to izigravanje volje volivcev še zdaleč ni edina prevara, ki se jo gredo ti zlobni desno-desni diktatorski prevaranti ob sestavljanju svoje diktatorsko-prevarantske vlade. Poleg te v nebo vpijoče krivice so namreč nesrečnemu bodočemu samooklicanemu vodji opozicije storili vsaj še dve. Prvo s tem, ko so pred volitvami vneto zatrjevali, eden med njimi pa je tovrstno izjavo celo notarsko overil, da z Janšo oziroma v desno, desno vlado nikakor ne gredo. Govorimo seveda o Anžetu Logarju in Zoranu Stevanoviću, ki sta tako oba tik na tem, menda, da snedeta svojo besedo oziroma notarsko overjeno izjavo. In drugo krivico so zgoraj razkrinkani prevaranti Golobu storili s tem, ko so se najprej vsi razen NSi-trojčka pod vodstvom Jerneja Vrtovca, ker Janša pač sploh ni bil povabljen, kot se za največjega prevaranta med skrajnimi desničarji tudi spodobi, zvesto in pridno udeleževali kramljanj pri Golobu o sestavljanju nečesa, kar je sam poimenoval vlada narodne enotnosti. V resnici pa so tam, prosto po Golobu, ves čas sedeli s figo v žepu in mu naskrivaj kazali osle, ko jih je vabil v vlado narodne enotnosti, ki bi že v startu izločila dobro tretjino parlamenta (SDS in NSi) ter krepko prek 300.000 volilnih glasov.

Sedaj je ta desno desna prevarantska vlada, ki nas pelje v čisto pravo diktaturo, spet prosto po Golobu, že sestavljena in komaj čaka, da svoje prevarantske rabote nadaljuje s pozicije absolutne oblasti. Medtem ko bo naš vrli Robi, sicer po novem, kot vse kaže, na žalost brez svoje (ne)zveste Tine, kot napeta puška (po vsej verjetnosti tista, ki jo je šest let nazaj Marjan Šarec tako odločno zabrisal v predepidemično koruzo) v opoziciji čakal, da se čim prej ponovno uvrsti na svojo edino pravo in pravično pozicijo vrhovnega vodje podalpskega raja, v kar je bojda spremenil našo ljubo deželico v prvi četrtletki svojega rajanja na oblasti.

Če sami pri sebi iskreno mislite, da se v Sloveniji ravnokar izvaja zgoraj opisani scenarij, potem je najbolje, da ne berete naprej. Če pa vas namesto tega zanima dejanska geneza dogajanja, ki je od volilne nedelje 22. marca pripeljala do tega, da nas najverjetneje čaka četrta vlada Janeza Janše, ki bo, prosto po politologu Igorju Lukšiču, najhujša do sedaj, se pogumno podajte naprej.

Vse se je kakopak začelo z volilnimi rezultati, ki so bili brutalno jasni in nedvoumni, čeprav je predvsem Janša v njih izražal in še izraža precej dvomov. Volilni rezultati so namreč res prinesli pirovo relativno volilno zmago Golobu, ob tem, ko je njegova dosedanja koalicija bistveno poslabšala volilni rezultat in ostala brez reci in piši kar 13 poslancev. Golobja jata, ki trenutno še opravlja tako imenovane tekoče posle, ima v parlamentu v najboljšem primeru 40 glasov. Dosedanja opozicija Golobu pa 43, torej tri več. Če k tem 43 dodamo še pet poslancev novopečene parlamentarne stranke Resnica, ki je nikakor ne moremo okarakterizirati kot provladno stranko, ko govorimo o Golobovi vladi, pa pridemo do 48 poslancev, torej dveh več od absolutne večine.

In ta koalicija, torej vsi, ki so na marčevske volitve šli z ambicijo, da z oblasti sklatijo Robertino (kamor res ne moremo uvrščati zgolj Socialnih demokratov in antistranke Levica), je 10. aprila izvolila novega predsednika državnega zbora, kar je postal lider stranke Resnica Zoran Stevanović. Učbeniško gledano zagotovo ni idealno, da je prvi med enakimi postal poslanec začetnik in povrhu še iz najmanjše parlamentarne stranke. Je pa to nedvomno odraz realnih političnih razmerij. Ker brez stranke Resnica oziroma njenih petih poslanskih glasov nove vlade, bodisi Golobove bodisi Janševe, pač ne more biti. In če bi Golob znal šteti in bi ga poleg Tininih muh in lastnega preužitka zanimalo še kaj drugega, bi to vedel in Stevanovića podprl za predsednika DZ. Namesto tega pa je raje glasoval proti in se hkrati iskreno čudil, kako si koalicija strank, ki so šle na volitve za to, kot že rečeno, da ga skeglja z oblasti, drzne izvoliti predsednika državnega zbora po lastni meri. Janša je to komentiral z besedami, da tranzicijska levica, ki je Sloveniji vladala zadnja štiri leta, ne zna šteti in da se je s Stevanovićevo izvolitvijo tega ponovno naučila. Janša je tu v resnici nekolikanj prizanesljiv, kot je zmeraj, ko mora hočeš nočeš sestavljati koalicijsko vlado. Ker v resnici Golob in njegova falanga šteti še vedno ne znajo. Če bi namreč znali, potem ne bi blejali o prevarah in izdaji volje volivcev, ker ima koalicija, ki je Stevanovića izvolila, v parlamentu pač dovolj veliko večino. In zanjo je na zadnjih volitvah nedvomno glasovalo bistveno več volivcev kot za poraženo Golobjo jato, ki se z oblasti, kot vse kaže, zanesljivo poslavlja. Če bi Golob in njegova falanga znali šteti, potem ne bi s pouličnimi metodami, praznimi grožnjami in trhlimi, za lase privlečenimi obljubami na svojo stran poskušali pritegniti 2 (z besedo: dveh) poslancev Logarjevih Demokratov. Ker četudi bi jim to ratalo, pa jim več kot očitno ne bo, bi oni še zmeraj imeli zgolj 42 poslanskih glasov, koalicija, ki je izvolila Stevanovića, pa še zmeraj potrebnih 46. Hja, politična matematika pač ni za politikantske bleferje, ki mislijo, da se vlado sestavlja na tiktoku in z vehementnimi brezveznostmi, ki jih bruhaš vsevprek in jih zvesto ponavljajo lakajski etablirani mediji s padajočimi nakladami, gledanostjo in poslušljivostjo.

Ko torej našemu Robiju ni uspelo pritegniti svojih sicer, kako bizarno, naravnih političnih nasprotnikov v vlado brez koncepta, programa in osnovne politične logike, v kateri bi povrh vsega imel večino on sam s svojo najzvestejšo koalicijsko partnerico, antistranko Levica, je ostal na potezi edinole še Janez Janša. Če poenostavimo ali pa tudi ne, človek, ki ima politične izkušnje in ki se je v politiki ne samo naučil šteti, ampak tudi, da telefon prvi povolilni ponedeljek ne zvoni nujno, pa četudi si volitve ravnokar dobil z bistveno večjim naskokom, kot je recimo aktualne Robert Golob. Kaj torej lahko od Janše pravzaprav pričakujemo? Po naši oceni to, čemur smo priča že sedaj. Da bo svojo morebitno četrto vlado gradil tako, kot se to gre.

Postopoma, premišljeno in metodično, predvsem pa daleč od medijskih naslovnic in oči javnosti. Pri tem ima srečo, da lahko to svojo četrto vlado gradi s potencialnimi koalicijskimi partnerji, ki razumejo, za kaj v politiki gre in kaj je v dani politični situaciji dobro za državo. Nekaj smo o tem že rekli, ampak vseeno velja ponoviti. Hvala bogu, da se Zoran Stevanović, ki je v resno politiko vstopil z imidžem uličarja, vede tako državotvorno, kot se. Hvala bogu, da je Jernej Vrtovec, osokoljen s pozitivno izkušnjo oblikovanja predvolilnega trojčka, dal pobudo, da se po volitvah oblikuje nov trojček z Demokrati in Resnico. Tem trem, Vrtovcu, Logarju in Stevanoviću, je seveda popolnoma jasno, da je 20 poslancev mnogo več kot devet ali šest ali celo pet. Kar recimo antijanša tranzicijski levici še vedno ni. Ker oni so se poskušali pogovarjati z vsakim od teh 20 posebej in jih hkrati izigravati drugega proti drugemu. Zato še enkrat, nikakor ni naključje, da se programsko sorodne stranke, ki so šle na volitve z ambicijo, da z oblasti spravijo Goloba in kompanijo, veliko bolj uspešno povezujejo kot poražena aktualna koalicija s svojimi naravnimi političnimi nasprotniki.

Glavne težave, s katerimi se Janša ta hip najbolj sooča pri sestavljanju vlade, ki jo po novem tudi uradno sestavlja, pa so po našem mnenju predvsem naslednje. Najprej je to vprašanje tempa. Na eni strani imamo namreč volivce desnice, ki so po hipnem razočaranju nad rezultati marčevskih volitev sedaj čedalje bolj prepričani, da bodo vseeno dočakali desno vlado. In so pri tem izrazito nestrpni. Neučakani. Za njih gre vse prepočasi. Na drugi strani so volivci, ki si niso želeli niti goloba niti Janše in se morajo sedaj sprijazniti, da se bodo njihove želje hočeš nočeš uresničile v najboljšem primeru zgolj 50-odstotno. Janša torej ne sme preveč hiteti in hkrati ne preveč zavirati. Neroden in nehvaležen posel, če moraš hkrati z eno nogo pritiskati na gas in z drugo na zavoro. Potem je tu vprašanje, kaj se Janši in njegovi stranki bolj izplača. Glede na aktualne razmere zagotovo lažje še malo počaka v opoziciji in prepusti golobji jati, da skida gnoj, ki ga je nametala v štirih letih rajanja na oblasti. Poslancem SDS je gotovo lažje ustanavljati preiskovalne komisije, kot prevzemati odgovornost za zavožene javne finance in nedelujoč državni aparat. In ne nazadnje so tu še zmeraj, vem, da ste že siti, da se stalno ponavljamo, ampak drugače pač ne gre, aktualne politične razmere, ki nikakor niso rožnate, še posebno če vemo, da se nasprotna stran že krčevito mobilizira, da se prebudi iz štiriletnega zimskega spanja vse neodvisne in nadzorne institucije, vključno s pravosodjem in ustavnim sodiščem, sindikate, etablirane medije in dobršen del civilne družbe ter se jih ponovno naščuva na Janšo. Konec koncev, pretežen del le-teh se je že sedaj štiri leta ukvarjal z Janšo, čeprav je bil slednji v opoziciji. Za njih je boj proti Janši pač naravno stanje.

Janša bo torej moral zelo paziti, da ne zaide prehitro oziroma preveč v skušnjavo, da bi sicer popolnoma zavožen kurs tankerja, ki se mu reče Slovenija ta hip, preveč radikalno in na silo popravljal v drugo, po njegovem mnenju "pravo smer". Ker bo v tem primeru posadka tega tankerja, to pa smo prej ali slej mi vsi, hočeš nočeš kmalu dobila hudo morsko bolezen. Da bo torej na eni strani uspešno brzdal (upravičena) pričakovanja lastne volilne baze po korenitih spremembah in po drugi strani skrbel zato, da se antijanša sentiment ne vžge prehitro in preveč na široko. Zato je posebej pomembno, da v novo vlado, ko/če bo do nje prišlo, nominira kadre, ki imajo kredibilnost, da se lahko pogovarjajo tudi s političnimi neverniki in imajo hkrati dovolj energije, motivacije in znanja, da premaknejo stvari v pravo smer. Ne pa denimo takšnih, ki bi na položaj prišli prek preteklih zaslug, politične zvestobe ali preprosto zato, ker jim zgolj to še manjka v življenjepisu. Če vzamemo v obzir vse našteto, potem se ne gre čuditi, zakaj se Janši ne mudi pretirano. Čas pa kljub temu neusmiljeno teče.

Kar zadeva na volitvah poraženo politično opcijo, pa kakšnih velikih skrivnosti tudi praktično ni. Oni se bodo tako ali drugače še naprej vedli, kot da je vsaka oblast, ki ni njihova, pravzaprav velika prevara. In pri tem, kot že do sedaj, uporabljali vsa sredstva. Dovoljena in nedovoljena. Njihov cilj bo, da vsakršen dialog, kaj šele sodelovanja z novo oblastjo razglasijo za anatemo in v praksi učinkovito zatrejo že v kali. Pri tem jasno, razen Goloba samega, nanj več kot očitno ne računajo več. Po javno dostopnih podatkih niti Tina Gaber ne, kaj šele denimo Milan Kučan, Aleksander Čeferin ali denimo celo Zoran Janković. Golob pač ni dostavil, čeprav je glede na to, kaj je počel in kako se je vedel, še zmeraj dostavil skoraj preveč. On bo zato komot lahko štiri leta na mrtvi straži kot tako imenovani lider opozicije, če bo pri tem sploh zdržal toliko časa, ter zgolj grel stolček oziroma pripravljal teren novemu antijanša odrešeniku za prihodnje volitve. Realni centri moči na tranzicijski levici pa bodo prej ali slej morali če že ne tiho paktirati, pa vsaj znosno kohabitirati z Janšo na oblasti, kot so to v preteklosti že razmeroma uspešno počeli. Dokler seveda ne bodo na vidiku naslednje volitve. To medsebojno paktiranje Janše in centrov moči tranzicijske levice pa bo seveda v praksi bistveno lažje, če bo Janševa bodoča koalicija razumela, da je v tej državi še vedno najmanj 300 tisoč ljudi, ki verjamejo, da je Golob najboljša izbira za Slovenijo. In da tako kot Golob ne bi smel izločiti njih, tudi oni ne morejo enostavno prečrtati njegovih volivcev.

Novo vlado tako brez dvoma čakajo številne čeri in težke preizkušnje. Od tega, kako uspešno se bo z njimi spopadala, bo v precejšnji meri odvisna usoda vseh nas. Zato je pozitivno, da novo vlado sestavlja Janša in ne recimo Golob. Ker Janša dela v tišini, kot je tudi prav, medtem ko Golob gruli oziroma bolje rečeno kokodaka (ker se pač vede kot kura brez glave, ki brezglavo leta naokoli) na čistini. Od kokodakanja namreč razen zbujanja pozornosti kakšne posebne koristi zagotovo ni. Od dela v tišini pa zna biti.

In vsak, naj je na pravkar minulih volitvah glasoval za Janšo ali ne, si mora želeti, da bi bila njegova vlada uspešna. Ker samo to vlado, če bo do nje sploh prišlo, bomo imeli. In ta vlada bo zagotovo boljša kot nobena. Amen.

* (Aljuš Pertinač je nekdanji politik, poslovnež, kolumnist, politični analitik in stalni komentator oddaje/podkasta Ura resnice)

Zapisi izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.