Takole pravi (tako lep zapis je, da dajem na blog celega):

Vedela sem, da bo prišel trenutek, ko bom rekla - DOVOLJ MI JE! In res je prišel. ZDAJ!

Dovolj mi je skrivalnic, pretvarjanja, da je vse v najlepšem redu in točno tako, kot mora biti. Ker temu ni tako. Ni res. Ravno nasprotno. Vse je na glavo. Vse je narobe. In čisto nič ni tako, kot bi moralo biti.

Jaz, ki sem se še nedolgo nazaj borila za starše otrok obolelih za rakom, dajala vse od sebe, zbirala denar na sto in en način, da bi jim le lahko kako pomagala … sem zbolela. Za rakom!

Za rakom na ščitnici. In to sedaj povem na glas.

Zmanjkalo mi je izgovorov, kje sem, kdaj se vidimo, kje imam kakšen nastop, čemu imam prevezo na vratu in predvsem, kaj sem delala na onkološkem oddelku. Vsem sem lagala. Za nekoga sem bila na dopustu, za spet drugega, sem zbolela za gripo … Izmišljam si zgodbice že več kot mesec dni in živim v strahu, da me ne bi dobili.

Haloooo? Dobili kaj? Počutim se, kot da sem vpletena v kriminalno dejanje, ki ga moram na vsak način skriti pred svetom.

Vsem svojim sem zabičala, da nikomur, nikoli in nikdar ne smejo povedati. Celo svoji lastni materi, ki me je v solzah prosila, da bi povedala samo eni prijateljici, sem dala jasno vedeti, da absolutno ne.

In zdaj sem prišla v fazo, ko se sprašujem - zakaj hudiča pa ne?  Sem si zaslužila živeti tako zlagano življenje? Sem morda naredila kaj narobe? Ne. Le zbolela sem. Včeraj se je to zgodilo njemu, danes se je meni, jutri se lahko tebi. Upam, da ne, ampak lahko se. Tudi sama sem bila prepričana in preveč zavarovana sama vase, da mene pa kaj takega res ne more doleteti. Uf, priletelo je nazaj kot bumerang.

Prijateljici je pred časom umrl oče za rakom. Bilo mi je zelo hudo. Zaradi nje. Nisem vedela, kako naj ji pomagam, da prebrodi to izgubo. Spet drugi se oče bojuje za rakom. Vsake toliko sem se spomnila kaj, da sem jo spravila v dobro voljo, jo vsaj malo nasmejala. Ne vedoč, da ta ista stvar, le na drugem mestu raste tudi v meni.

Veliko sva se pogovarjali o tej 'zveri'. Vsak dan znova pametovali, kako moramo spremeniti način življenja, ki ga živimo. Pa smo ga res? Ne, dokler te telo samo ne udari po glavi in ti reče - če se ne boš ustavil ti, te bom ustavil jaz.

Operacija je za mano, rak je baje izrezan do zdravega,  ostala sem brez enega organa imenovanega ščitnica in hkrati zagotovo pametnejša, modrejša in zrelejša. Čaka me sicer še zame najhujša preizkušnja - terapija z radioaktivnim jodom in posledično 10-dnevna karantena, stran od otroka in ljudi, ki jih imam rada, a hvala Bogu, me je mati narava obdarila z veliko dozo optimizma in vem, da bo ta moja odsotnost vez z mojim otrokom in družino samo še okrepila.

V sredini maja bom menda kot nova:-) In takrat začnem pisati nov list v življenju.

Rediram vse tiste ljudi, ki si moje energije ne zaslužijo in na široko odpiram vrata vsem tistim, ki so se v teh dneh pokazali več kot le prijatelji. Mnogi so me presenetili. Eni v pozitivo, drugi v negativo. Hvala vam. In enim in drugim.

Pred leti sem naredila pesem z naslovom NEPREMAGLJIVA. In danes jo pojem sebi in vsem tistim, ki ste v podobnem, ali celo istem filmu kot sem jaz.

NEPREMAGLJIVA, GREM PREKO TRNJA DO ZVEZD, VSAK NOV PORAZ, JE ZMAGA V MOJIH OČEH.

NEPREMAGLJIVA, GREM PONOSNA V SVET, ZA TISTE, KI SI ME ŽELIJO NA TLEH.

Vem, čutim, da se je ta izkušnja zgodila z razlogom. Morda zato, da s svojimi izkušnjami komu pomagam, morda zato, da na stvari, ki so se mi do sedaj zdele samoumevne, začnem gledati z veliko večjo mero spoštovanja…ne vem. Čas bo pokazal svoje.

Vem samo nekaj, da od tega trenutka dalje živim svobodno, brez pretvarjanj, brez olepševanj. Živim tako, kot se meni zdi prav in ne tako, kot drugi mislijo, da bi morala živeti.

Prijatelj mi je nekoč rekel – MOJ SVET, MOJA PRAVILA! Od danes naprej bo izključno temu tako! Moj svet, moja pravila!!!

Vdihnem globoko, pritisnem OBJAVI in končno zaživim svobodno!

Vem, da se kmalu spet srečamo na kakem špilu. Morda že poleti. Do takrat pa- bodite zdravi in poslušajte svoje telo. Jaz ga nisem, in časa žal ne morem zavrteti nazaj.

Z ljubeznijo, Rebeka.