Kolikokrat govorimo o svobodi, vsi si je želimo in nemalokdo se čuti dostikrat ogroženega glede svoje svobode.

Dobra svoboda je tista, ki prinaša dobro človeku in ki ne ogroža svobode drugih/drugim. V življenju se srečujemo z množico omejitev in mnoge moramo sprejeti. V naše dobro in v dobro drugih.

Velikokrat se spomnim na neko predavanje pred veliko leti. Pravzaprav se ne spominjam predavanja, pač pa gospe, ki je bila med poslušalci in ki je po predavanju želela še nekaj povedati.

In to je njena zgodba:

Že kot majhna deklica je bila strašno jezljiva. Hitro jo je kaj razkurilo. In včasih tako zelo, da je kar rdeče videla pred očmi (prav tako se je izrazila: rdeče!). In takrat so včasih kar predmeti leteli po zraku.

In tako je enkrat vrgla leseno puščico (včasih so imeli otroci lesene puščice v obliki dolgega kvadra, tudi jaz sem jo imela) v glavo svoji sestrici. Vlila se je kri.

Oče ni ponorel. Mirno je rekel: "V., veš, ti bi lahko sestrico ubila!"

To se je deklice zelo dotaknilo. In se je "vzela v roke". Sama. V tistih časih, še pred 2. svetovno vojno ali med njo, je izhajal nek otroški časopisek, Lučka ali nekaj takega. Ali morda Angelček. In vsak mesec je v časopisku bil objavljen koledarček za en mesec. Vsak dan je imel svoje prazno okence, namenjeno je bilo mlademu bralcu, da si lahko kaj vpiše. In V. je začela vsak večer vpisovati, ali se je uspela premagati, če jo je napadel bes ... Na začetku je imela malokateri kvadratek poln (znak pridnosti), postopoma pa je imela zmeraj več polnih okenc.

Kasneje je šla študirat in postala je profesorica.

In nobenega učenca ni napadla ali celo ubila, se je posmejala.

Svobodna volja in spoznanje o nevarnosti njenega besnenja sta oblikovali iz deklice V. močno žensko.

Kaj vse zmore človek, če ima voljo. Če je vztrajen in delaven ... Naj se človek ne izgovarja na nesrečen karakter. Da pač ne more drugače.

Včasih zelo pomaga, če si kaj zapišemo, zapisujemo ...

Človek naj bi bil gospodar nad svojimi dejanji.