Zanj, ki je umrl še ne 20 let star, sem slišala že kot majhna. Doma smo imeli knjigo o njem, potem sem kot najstnica brala njegov življenjepis, občudovala sem tega pogumnega mladega fanta. Pretresla me je njegova smrt v strašnih okoliščinah.
Ne samo pretresla, temveč tudi nagovorila!
Kajti ni vsak tako pogumen, da bi za vero bil pripravljen trpeti, kaj šele umreti ...
Ko sta v oktobru l. 1942 s prijateljem šla po ulici, je Lojze spet nepričakovano, skoraj brez zveze, napeljal pogovor na te stvari: »Bojim se, da pri mučenju ne bi vztrajal.«
»Kako to misliš?« ga je začudeno vprašal prijatelj.
»Veš, nisem dovolj trden.«
»Saj moraš vendar zaupati v Boga, v katerega slavo vse delaš. /.../)
/.../
Prijatelj je potem hotel pogovor napeljati na šaljive reči in je skušal posnemati svojevrsten govornikom glas pri litanijah. Pa Grozde se to pot ni smejal, marveč se je zamišljeno zazrl nekam v daljavo in potem pogledal prijatelja v oči, tako da je ta nehote pustil norčavosti. Čez čas je Lojze pristavil: »Molim samo za vztrajnost.«
Kaj je pomenila ta posebna resnoba, ki smo jo videli pri njem zlasti zadnje čase, ta zbranost pri sv. maši, to natančno izvrševanje dolžnosti, ti pogostni obiski Najsvetejšega? Ali ne pripravo na smrt?(iz Šmarnic, po knjigi dr. Antona Strleta priredila Nataša Ivanušič)
V knjigi so bile tudi njegove pesmi. Občudovala sem jih, tako lepe so se mi zdele! Ko sem se sama poizkušala kot "pesnica", sem videla, da njegove pesmi niso "kr neki", temveč da imajo tako obliko kot vsebino.
Naj spregovorijo kar same pesmi ali delčki pesmi:

Tako lepo je biti sam,
čeprav te ne pozna nihče,
čeprav nihče ne ljubi te,
le Bog z nebes na tebe zre.
Tišine spev — najlepši spev,
lepote božje je odsev,
ki v duši najde svoj odmev.
Nič nimam — vendar vse imam.
V čolniček bom skočil,
in na morje zaveslal.
Tam viharje bom izzval,
ko z vso silo privršé,
sam bom vsem nasproti stal
sredi besnega morja,
sredi spenjenih voda.
V boju bom dočakal dne
in bo srečno mi srce.
Jaz sem kot mlado drevo:
soki življenja kipijo
in hrepenenja bolijo.
Jaz sem nesrečno drevo;
sam bom pred sabo se skril:
strašne cvetove razvil
v svojih pomladnih sem dneh.
Strah me sadov je iz teh,
o, že sedaj me težijo;
kaj če njih teža me zmore?
Daj mi, o Močni, opore!
Okoli mene strašni boj divja
in jaz sem v tem vrtincu majhen, sam ...
Me bo odnesla s sabo sila ta?
Divjaj, življenje, jaz se ne podam,
ne klone mi pred tabo moč duha,
za temelj samega Boga imam.
Če pa za mene tu ljubezni ni,
daj lúči mi, da Te, o Bog, spoznam;
težko, tako težko je biti sam!
Sem mislil, da sem sam
na sredi teh valov,
na sredi teh vetrov,
in nisem vedel, kam.
In vendar, Ti si bil,
mogočni moj Gospod,
z menoj prav vsepovsod,
kjer jaz sem boje bil.
Podal si mi rokó,
me dvignil iz nizkósti,
pokazal pot h kreposti,
pokazal pot v nebo.
Rad betlehemski hlevček bi postal,
da dal bi Ti zavetja sred noči,
ves mrzel sredi zime, vendar Ti
toploto moje duše bi spoznal ...
Padajte snežinke,
kri z zemljé izmijte
in jo pregrnite
s svojim belim plaščem,
blato z njim pokrijte!
Vse grdo naj zgine,
da srce napije
čiste se beline,
da se v njej umije
in zleti v višine!
Lučke trepečejo,
cvetkam šepečejo:
»Kristus presladki naš gre!«
Angelci pevajo,
v želji zgorevajo —
On pa gre v moje srce.
Tih je njegov korak,
dih je njegov sladak,
duša zdaj vsa se odpri!
Sprejmi ga v svoj objem,
vsa se utopi v Njem, —
potlej od sreče umri.
Večer v svoj črn plašč zemljo ovija ...
Na hribčkih cerkvice — kot ptičke bele —
s srebrnimi glasovi so zapele,
doline polni sladka melodija.
Mlad fant domov se s polja truden vrača,
odkrije se ob pesmi, postoji:
»Naj polje v Tvojem varstvu, Mati, spi
in oče, mama, bratje, vas domača!«
Moj glas z zvonjenjem zliva se v prošnjò:
»Kraljica, čuvaj nas in to zemljò,
obvaruj nas noči grozečih dni,
ne daj, da kri to zemljo pognoji,
ne daj, da belih cerkvic več ne bo,
naj rod moj ne umŕje, naj živi!«
Jutro mlado,
čisto belo;
kakor da nebo bi rado
k nam na zemljo prihitelo,
streh dotika se oblak;
velik je, težak,
da so bele niti,
ki nad cesto so razpete,
morale se upogniti,
pod njegovo težo.
Vse je tiho, vse miruje,
jutra svetlega skrivnosti
prisluškuje
in ne moti nje svetosti.
Toda, ali niso niti vztrepetale,
se bolestno zazibale,
kakor da bi zajokale
in oblaka težo s sebe stresle?
In zemljò je kri polila, bela polja pordečila.
Njegova kri je poškropila bele planjave v začetku l. 1943 ...
Iz Stične se je odpeljal z vlakom do Trebnjega. Tam je že pozno popoldne prisedel na voz, ki je bil na poti proti Mirni. Na Mirni so voz obstopili partizani in Grozdeta že ob vstopu v vas prijeli. Odpeljali so ga v gostilno »pri Koračinu«, kjer se je vršilo prvo zasliševanje. Začelo se je že nekoliko temniti. Okoli šeste ure so ga nekaj časa imeli v gostilni pri Vidmarju. Pripovedujejo, da so ga tu slekli in tepli. Dobili so pri njem samo latinski misal, več knjig o fatimski Materi božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse. Zvečer so hodili po hišah in vabili na »veselo igro«, kakor so rekli, v sokolskem domu. Tam so Lojzeta dalj časa grozovito mučili, kakor je bilo pozneje videti iz poškodb najdenega trupla. Morda bi bilo mučenje trajalo še dalj časa, ako bi ne bilo prišlo povelje, da mora vse moštvo nemudoma oditi na Primskovo, kjer je bil napad. Zato so Grozdeta odvlekli v gozd. Dolgo ni bilo mogoče zvedeti, kam so spravili njegovo truplo, dasi so otroci dobili naročilo, naj ga skrbno iščejo.
Dne 23. februarja so ga končno otroci, ki so iskali zvončke, našli v gozdu blizu Mirenskega gradu, dobro četrt ure stran od Mirne v dolini potoka Vejeršce, nezakopanega. Brž so tjakaj prinesli prvih zvončkov, ki so to leto na prisojnih rebrih posebno zgodaj vzcveteli. Grozdetovo truplo je bilo popolnoma ohranjeno in brez najmanjšega sledu trohnobe, dasi je ležalo že sedem tednov na prostem in je bila toplota precej nad ničlo. Oblečeno je bilo v spodnje hlače, srajco, majico in telovnik, pa brez pokrivala in čevljev. Na nogah so bili dobro vidni znaki mučenja: vsi prsti so bili ob koncu prirezani; na rokah so se poznali odtisi vrvi, s katero je bil zvezan, ko so ga mučili. Natančno se je videlo, da je bilo odrezano celo desno uho z desnim licem tja preko ustnice do spodnje čeljusti. Vsa lična koža je bila potegnjena obenem z ušesom z lica. Tudi spodnja polovica levega ušesa je bila odrezana. Enako je bilo izrezano desno oko; levo oko pa je bilo zabodeno z ostrim predmetom tako, da je izteklo. Na glavi se je poznala okoli osem centimetrov dolga in šest centimetrov globoka zevajoča rana. Moral je to biti smrtni udarec s topim orodjem, krampom ali motiko.
Tako zapisnik, na katerem je podpisanih deset očividcev Grozdetovega trupla.
Kakor razberemo iz dodatnega poročila, je bila velika rana tudi na levi strani pod čeljustjo. Tam skozi so mu, kakor pripovedujejo, odrezali jezik v korenini. Na nogi pod kolenom so se našli sledovi, da so mu rezali jermene, na stopalu in podplatih je bila koža deloma sneta.
Kako strašno je moral torej Grozde trpeti pri mučenju, posebno še takrat, ko so vsega stepenega in razmesarjenega več kot četrt ure hoda daleč gnali v gozd, kjer je dobil še smrtni udarec.
(Šmarnice, po knjigi Antona Strleta priredila N. Ivanušič)
May 27, 2015