Berem prispevek o tem, da nekateri za birmansko darilo najamejo celo kredit (glej v linku). Koliko stvari se sprevrže! Kolikšen poudarek je na darilih ... in to v naših časih, ko imajo mnogi otroci vse, kar potrebujejo ... in še več ... (In ko so na drugi strani otroci, ki nimajo vsega, kar bi potrebovali ...)

Resnično moramo dan za dnem preverjati, kaj delamo, kaj razmišljamo, zakaj je kaj tako in ne drugače ...

Če je birma zakrament prihoda Sv. Duha, ni resnično nobene logike, da je tako poudarjano zunanje ... Razen kolikor se na zunaj vidijo dobra dela mladega "zrelega" kristjana.

Iz mladih let se spomnim našega župnika, ki je pripovedoval zgodbo o tem, kako so v neki vasi mnogi birmanci prosili za botra bogatega vaščana - seveda, zaradi denarja, zaradi misli na bogato darilo.

Toda ta mož jim je rekel, da je lahko boter vsem, če želijo, ampak za darilo jim bo dal le molitvenik (ali morda Sveto pismo) in v njem podobico. Pa so vsi, razen enega, odšli.

In ko je prišel birmanski dan, je ta edini birmanec, ki je tega človeka prosil za botra zato, ker ga je videl kot dobrega in poštenega kristjana, dobil darilo - knjigo, tako kot je boter rekel - in v njej "podobico" ... a ta podobica ni bila običajna, pač pa največji bankovec.

Tako je ta birmanec, ki je na birmo gledal kot na zakrament zrelosti kristjana, dobil tudi materialno morda več kot ostali birmanci, vedel pa je, kaj je bistveno!

In ob tem se spomnim na dogodek iz življenja škofa Slomška. Ko je bil on pripravnik na birmo, si je sklenil poiskati botra tako, da je v cerkvi opazoval, kdo najbolj pobožno moli. In tako si je izbral revnega človeka. Bistveno se mu je zdelo, da je njegov boter dober kristjan in ne, da je bogat!

No, pa smo v "danes", v časih zadnjiih desetletij, ko sama kot odrasla spremljam ta dogajanja in hodijo k birmi tudi moji otroci. Sedaj se na birmo pripravlja naš deveti otrok.

Mislim, da lahko rečem, da se mi nismo afnali ne z obleko ne s pogostitvijo in tudi pri naših botrih je bistveno, da so kristjani, da bi s tega stališča mogli otroku pomagati na njegovi poti zorenja ...

Da so materialne stvari minljive, še kako vidimo, saj so bila vsaj tri naša kolesa, birmanska darila, ukradena. Neminljivo naj ostaja zapisano v dušah in se tam razrašča in zori!

V času ožjih priprav na birmo smo se seveda starši pogovarjali marsikaj, tako sem zvedela, da je nekje nekdo dobil za darilo parcelo za hišo ... Saj ne bom rekla, da to ni dobra reč, ampak mislim pa vseeno, da bi bilo resnično dobro, če bi znali ljudje na birmo in tudi na druge praznike pogledati drugače.

Dejstvo je, da je darilo birme sam Bog. Zakaj bi potem pozunanjili vse skupaj? Človek včasih potem pozabi videti bistveno, ko je zunanjega toliko, in to zunanje moti pogled ...

Naša darila ob birmi? Parkrat je bila to sadika drevesa ... s simboliko, da naj njegova vera raste in se razbohoti ... in hkrati je dejstvo, da je nekatera drevesa dobro obrezovati - če hočemo imeti večji delež sadov ... Tako se ustavimo pri tem, da je "obrezovanje" do neke mere dobra in nujna stvar. Tako je tudi v življenju vsakega človeka, seveda tudi kristjana.

Od tu:

"Birma je prelomnica v življenju mladega vernika. Do birme so v njegovo versko življenje vključeni starši in krstni boter, po prejetju zakramenta birme pa se birmanec sam odloči, kako bo živel v veri," razlaga župnik Janez Furman.

"Z birmo mlad človek postane polnoleten kristjan. Vse pogosteje se sicer dogaja, da z birmo ti kristjani umrejo oziroma prenehajo versko prakso," pa dodaja župnik Franc Kavčič. Po birmi le še redki  hodijo k maši. Versko prakso večinoma prenehajo, razlaga Kavčič.

"To se dogaja, ker niti starši niti birmanci nimajo krščanskega pogleda na svet, birma se jim zdi kot osnovnošolska obveznost, ki jo je treba opravit," pravi Kavčič. "Velikokrat se dogaja, da starši na otroka pritiskajo, naj opravi samo še birmo, po tem pa mu ne bo več treba v cerkev, in otrok potem samo še čaka na darilo, ki ga bo dobil od birmanskega botra," razlaga župnik Furman. 

Naloga birmanskega botra je, kot razlagata sogovornika, da birmancu pomaga vztrajati v krščanski veri. "Pri nas imamo veliko enodnevnih botrov: pride na birmo, da darilo, plača kosilo in potem ga v življenju birmanca ni več," pravi župnik Furman.

Darila, ki jih dobijo birmanci, se vrtijo okoli zneskov, ki so večji kot mnogi zaslužijo v celem mesecu. "Nekateri za birmansko darilo najamejo kredit," pove župnik Furman.

"Jaz bom dala nečakinji 800 evrov, denarnico, škatlo sladkarij, ker je pri nas taka navada in kakšen spominek. Nekateri bodo dobili še mnogo več. Birmanki ne gre za darilo, sama nima  praktično nobenih želja. Vendar je za to ne bom prikrajšala, da bi dobila kaj manj kot ostali birmanci. Pred kratkim je bila sorodnica botra za birmo, njeno darilo je preseglo vrednost 1500 evrov. Toliko si tudi jaz ne morem privoščiti," razlaga ena od boter.

"Sama darila kot taka ponavadi niso razlog, da nekdo hoče k birmi, številni mladi tako že imajo vse. Je pa res, da je obdarovanje danes daleč od normalnega," pravi župnik Kavčič.

"Poleg Slovenije tako ekstremno obdarovanje poznajo le še na Hrvaškem. Drugje za birmo dobijo rožni venec in kakšno knjigo, pri nas pa se je birma zelo potrošniško izrodila," meni Furman. 

"Praksa zelo bogatih daril je v velikih mestih nekoliko zamrla, trenutno navečja darila dobivajo birmanci v mestih z nekaj tisoč prebivalci, predvsem v Prlekiji, Prekmurju in na Štajerskem ..." pravi Furman.

"Pri nas ljudje živijo bolj skromno, zato so tudi darila manj bogata," pa dodaja Kavčič, ki vodi Župnijo Šentviška Gora, Pečine in Ponikve na Tolmiskem.

"Hči gre k birmi, boter ji bo dedek, ki ji bo kupil darilo za 50 do 100 evrov, zraven dal še 50 evrov gotovine. Več kot to, tudi ne bi dovolila, saj dedek živi z nižko pokojnino. Hči je skromna in to razume. Mi je pa sodelavec, ki ima plače 1200 evrov, žena je na minimalcu, imata dva otroka, rekel, da bo nečaku za birmo dal 1000 evrov," pravi mama birmanke.