Pred nekaj dnevi je imel valeto, slovo od osnovne šole, naš deveti otrok. Kar pomeni, da sva bila midva z možem deležna že devetih sloves svojih otrok od osnovne šole!

Naš deveti otrok je hkrati prva generacija otrok, ki so zaključili OŠ Alojzija Šuštarja, v to šolo so prišli z vstopom v 3. razred. Prva valeta na tej OŠ!

In to zares na šoli, kajti zaključek, lep prisrčen zaključek, je bil v sami šoli oz. v Škofovih zavodih - in ne kje na Gospodarskem razstavišču, kjer so imeli valeto - in tudi maturantski ples - skoraj vsi naši otroci, ki so le-to že imeli.

Ko sem zvedela, da bo valeta v sami šoli, mi je bilo zelo všeč. Lep in prisrčen večer smo preživeli v lepem in domačem okolju, kar šola je, vsaj za naše otroke, in tudi finančno je to čisto kaj drugega kot se iti valeto kje drugje.

Valeta se je začela z mašo. :) (Maša je bila v kapeli v Škofovih zavodih, mozaik je seveda Rupnikov.) Devetarčki so lepo sodelovali, pridigar g. Globokar je povedal med drugim zgodbo o orličku, ki je zrasel na kmečkem dvorišču - in ni vedel, da je orel ... in ni skušal poleteti, čeprav je čutil hrepenenje po letenju. Nekega dne pa je poletel dol do njega orel in ga oplazil s svojimi perutmi ... in tedaj je orliček spoznal, da more leteti! In je poletel! G. Globokar je našim otrokom zaželel, da poletijo! Da naj vedo, da morejo leteti!

Kako sem začutila, kolikšno vrednost ima to, da je moj otrok imel možnost hoditi v to šolo!

Po maši se je v dvorani začel program, med drugim je tudi naš "valetnik" zaigral na harmoniko ...

Ples naših odraščajočih otrok je bil zelo lep, zaplesali so marsikaj, četvorko, angleški valček, tehno swing, čačača. Plesni učitelj g. Miran jih je veliko naučil. Škoda le, da ni bilo plesa s starši - tako so se odločili naši otroci, so mi povedali, ko sem vprašala po plesu; s tem mojim sinom sva se sicer že dobro ujela v plesnih korakih.

Otroci so se spomnili vseh učiteljev in sploh vseh delavcev na šoli s prisrčnimi pesmicami in darilci. Za svoje učitelje so izdelali domiselna darilca, za vsakega posebej - in tako so jim izročili šuštarje.

Naša razredničarka - angel naših otrok -, ki jo imamo verjetno res vsi zelo radi, in sorazrednik, tudi fejst človek, sicer pa duhovnik, sta izročila vsem otrokom na pot domiselno darilo: palico s culico, v culici popotnico! 

Ob govoru ravnateljice in filmčku s slikami naših otrok, kakšni so bili ob vstopu v to šolo, v 3. razredu, sem pomislila, da ta šola tudi ob valeti ne prepusti vsega otrokom: sami delajte. Morda učitelji bolj bdijo nad otroki kot drugje. Pomagajo jim odrasti v svobodne mlade ljudi, ki se bodo, upam, znali odločati za dobre, za prave poti ...

Po prireditvi smo morali starši ven (šli smo na pico in tako počakali svoje otroke ... imeli smo si še marsikaj povedati, za hec smo pa še malo poženili in pomožili svoje otroke :D), otroci so pa imeli after party kar v dvorani v šoli (tako ni bilo nobenih skrbi s tem, kaj počno naši otroci). Z njimi sta bila kar nekaj časa, bdela pa ves večer, razredničarka in sorazrednik, hvala vama, obema, iz srca. Pa ne samo za ta večer, pač pa za vsa zadnja leta!

Kako lepo je bilo, ko so otroci prinesli nam, staršem, rože! Tega nismo doživeli še ne nobeni valeti!

Tole gerbaro mi je izročil moj sin:

.

Srečno, sin. Poleti! Imaš krila. Ne pozabi, da jih imaš!

.....................

P.S.:

Morda bo kdo v zvezi z afterpartyjem rekel, da moramo pač otrokom zaupati in da ni prav, da stalno visimo nad njimi.

Res: lahko je govoriti o zaupanju otrokom, vendar se lahko zgodi vse mogoče ... Deklica, ki jo poznam, je noč po after partyju preživela ob nezavestni sošolki, ni bila gotova, ali samo spi ali pa je v komi zaradi pijanosti ... Deklica, ki jo poznam, ni pila, ampak nase je tedaj vzela veliko breme: skrb za nezavestno sošolko ...

Je to res potrebno - zaradi tolikšnega zaupanja odraslih otrokom ...?