Spet se začenja šola.

Tudi moji otroci so se odpravili, polni pričakovanja, kaj in kako bo.

V pričakovanju še posebej dva, kajti eden je zdaj postal dijak 1. letnika - in to res ni kar tako, nova šola, novi sošolci, novi profesorji, novo vse -, drugi pa odslej ne bo več a razred, kajti po tanovem b razreda na šoli sploh ni ... odslej je samo en razred. Združili so paralelki, zaradi premajhnega števila učencev, združili baje oddelka napornih otrok :)) Oba razreda sta veljala za zelo naporna, zdaj oba skupaj bosta nekaj novega, morda bodo to najboljši učenci! :)

Šola pod mostom, Sora teče tukaj, Selška, Zadnja? :)

---

Marsikdaj godrnjam zaradi šole, vendar je tudi res, da imam zelo rada vzdušje šol, rada grem skozi šolske hodnike, tako neverjetno vznemirljivi so! Rada pokukam v učilnice, rada vidim, kako učitelji pripravljajo svoja "delovišča", da bi učencem uspeli čim več strpati v glave in srca.

Prav čutim ginjenost ob tem! Poklic učitelja je res zelo zelo lep!

Verjamem, da se vsaka šola trudi biti dobra šola, ene so zelo uspešne, druge manj - gotovo pa tudi kot uspeh upoštevamo posamezniki različne stvari! Ker imamo različna pričakovanja ...

So stvari, ki se meni zdijo balast. Hujše kot balast. Recimo, da so "šara", jemljejo prostor in čas, potem je ostalo, ki je res vredno, res dragoceno in potrebno, preveč nasmeteno, zašarjeno, prenatrpano, premalo pregledno, premalo "stabilno". Mnogih podatkov, ki jim jih tlačijo v glave že v nižjih razredih, učenci resnično nikoli ne bodo potrebovali.

Rada imam "integriran" pouk - da se vse med seboj povezuje in podpira. Tako kot se to dogaja v življenju. Naj bi se!

Spominjam se zgodbe neke učiteljice iz starih časov, ki je peljala otroke ven, tam so plezali na drevesa (športna vzgoja - ali kako že se zdaj reče telovadbi?? toliko spreminjajo imena istih predmetov!!!), šteli so drevesa in sadeže na njih (matematika), poimenovali so drevesa in sadeže (narava), trudili so se za lep izgovor besed, povedi (slovenščina), poslušali so ptičke, zapeli so pesem (glasba) ... Ko so se vrnili v učilnico, so narisali, kaj so prej počeli (likovna umetnost, ja, ni več likovna vzgoja, pač pa likovna umetnost!).

Taka šola je meni všeč!

No, in všeč mi je, ker se v mnogih šolah trudijo otrokom približati resnično naravo. Ne le to, da se npr. z avtobusom peljejo na fitnes, ko bi lahko šli peš - če že morajo iti na fitnes ... (Enkrat sem slišala, da je tako zaradi tega, ker so premalo pridni, beri: premalo obvladljivi, če pol ure pešačijo!)

No, v zvezi s fitnesom še to: plačajo karto, toliko in toliko evrov, npr. 5 ali 6, potem pa naj bi določen čas lahko uporabljali vsa tista orodja. Ampak če niso "pridni", torej če nekateri niso "pridni", potem imajo včasih vsi kazen in določenih orodij ne smejo uporabljati - kar pomeni, da so kolektivno kaznovani vsi učenci, tudi tisti, ki so "pridni", in čeprav so vsi plačali vstopnino.

No, meni se zdi butasto, da sploh hodijo na fitnes. Prevečkrat vidim ljudi, ki imajo šport čisto ločen od življenja. Po stopnicah ne znajo hoditi, peljejo se z dvigalom, tudi v 1. nadstropje iti peš jim je predaleč, ampak hodijo pa na fitnes. Ali pa hodijo teč, ampak tudi to je čisto posebej, čisto ločeno od vsakdanjega življenja. Če niso "primerno" oblečeni, sploh ne znajo teči! Primerna oblačila danes so razne "švic" stvari, superge za teči (in ne katerekoli) in "špage" iz ušes!

Jaz jemljem šolo in šport in umetnost in sploh vse kot to, kar naj bi bilo vpeto in vpleteno v vsakdanjik.

Zato sem prevsem vesela "šol", ki otroke tega učijo. Ki jemljejo življenje "scelega".

Ki otroke učijo živeti s seboj, z drugimi ljudmi, z naravo.

Všeč so mi tudi dogajanja na šolah, kot npr. to, da otroci vrtnarijo, delajo na njivi ali v hlevu, in to zares. Ne tisto, da pozimi sadijo fižol v kozarce in opazujejo seme, potem pa zavržejo. Meni se zdi strašno vreči potem rastlino stran. Dali so ji možnost vzkaliti, potem pa leti na smetišče.

Naj sadijo pomladi in to zares v zemljo in gledajo v naravi, kaj se dogaja ..., kot delajo npr. na osnovni šoli ob Rinži, ki ima v najemu celo njive.

Da bodo zrasli otroci, ki bodo vedeli, da krompir zraste v zemlji in ne v trgovini, pa da krava ni vijoličaste barve, pa da mleko priteče iz krave in ga ne naredijo v tovarni.

Vsem učiteljem, učencem in nam staršem želim vse dobro!

P.S.: Ob tem, ko se začenja pouk, mislim tudi jaz na svoje učence, moji so itak čisto "posebni"!

Šolski vrt

Šole se pogosto čutijo zelo omejene z učnim načrtom, predpisi in zakoni. Vedno pa je prostor za za razširjanje teh meja. OŠ ob Rinži ima velik vrt, kamor občasno hodijo otroci in posadijo čebulček, posejejo kaj – vsak razred naredi kakšno malenkost. Sistematizirali so delovno mesto vrtnarice. Očitno se da narediti tudi to, če nekdo ve, kaj hoče in kako to doseči.

V najemu imajo še dve njivi. Na eni imajo posajen krompir in na drugi piro ter pšenico. Ravnateljičina vizija je, da bi bili kot šola v veliki meri samooskrbni s hrano. Ni kaj, drzne vizija. Koraki gredo v to smer.

Letos bodo pregledali učne načrte in ugotovili katere vsebine bi lahko obdelali na vrtu in njivah. To pa bo resnično učenje z delom.  Zakaj bi računali ploščine nekih namišljenih  objektov, če lahko izračunajo ploščino grede in potem še določijo število sadik ali količino semena. Jasno je, kaj si bodo otroci bolj zapomnili.

Njiva s krompirjem