Ob dnevu boja proti totilitarizmom, proti stalinizmu in nacizmu, skušam dodelati zapis, ki sem ga želela objaviti ob "obletnici Srebrenice", pa sem imela julija več ovir, da tega nisem mogla narediti.
Ob tem, ko kakšen človek zavije z očmi, ko vidi, o čem bo tekla beseda, še bolj vem, kako je potrebno osvetljevati te temne strani življenja. Marsikdo joka za Titovo Jugoslavijo in hkrati omalovažuje žrtve ... ljudi, ki so bili "nihče", izbrisani na tak ali drugačen način, izbrisani ... mrtvi ali pa morda ne ... v zvezi z njimi je bilo vse skrito, skrivano ... In prav tako so bili "nihče" marsikateri svojci, žalujoči svojci, ki niso vedeli nič konkretnega o svojih izgubljenih ljudeh ali pa so le slutili ali pa so zvedeli dokaj zanesljive informacije o pobojih, toda uradno ni bilo ničesar ...
Pa se niso dogajali zločini samo v prvih tednih in mesecih po vojni, pač pa tudi veliko kasneje.
Boris Cavazza recimo v svoji knjigi piše tudi o družini svoje žene Mojce. Kopiram iz zapisa, ki sem ga naredila ob prepisovanju iz Cavazzove knjige (v oklepajih moji dodatki):
Šesti dan svobode leta 1945 ga (Mojčinega očeta) ni bilo več domov. Čakala ga je (žena Mara), prebedela celo noč, z jokajočima dvojčkoma v naročju, z malo punčko, ki je komaj začela govoriti. (Ta punčka je bila Mojca, žena.) /.../ Kje je oče, kje je oče, vsak dan in tako vsa leta. To je tiste vrste pekel, ki ga sam nisem doživel. Da čakaš, čakaš in upaš, hkrati pa čutiš, da se je moralo zgoditi nekaj strašnega./.../
Samo enkrat je ušlo iz Mojčinih ust, samo enkrat: Misliš, da so ga ubili? Po vojni, zato, ker ... Misliš, da so ga mučili, Boris? Je vedel, da ga bodo ubili? Koliko časa so si vzeli za to? Je bil samo strel? So ga drugače? Kam, kam, ko bi vsaj vedela, kaj se je zgodilo, samo to.
Mojčina družina je imela veliko hišo, starša sta jo sama postavila s svojimi rokami. A: Leta 1963 se je pred hišo pripeljal policijski kombi, gruča policistov. Brez opozorila. Nasilno so jih izselili, ker si je nekdo od veljakov, bivših prvoborcev, zaželel njihovo hišo.
Izgnali so jih kar tako, čez noč. Kot pse. Nič niso smeli vzeti s sabo, vse, kar je bilo v hiši, fotografije, knjige, spomini, vse je ostalo tam. /.../
Mara je bila močna ženska, ni se vdala. Hodila je od Poncija do Pilata /.../ Pisala je Titu. Večkrat. Brez odgovora. Po številnih vezah ji je uspelo priti do Mačka, naslonil se je na mizo, jo poslušal ... in rekel: Gospa, revolucija zahteva svoje žrtve.
Cavazza pravi: Bil sem levičar od glave do pete. Moj oče je bil zaveden komunist. Cela moja familija je bila komunistična. A skozi svojo ženo sem dojel, kaj je bila vojna, kakšne svinjarije so se dogajale pod pretvezo vsi enaki, vsi enakopravni. Zato imam svoje mnenje o povojnih pobojih. Svoje mnenje imam o zgodovini te države.
Gospa, ja, revolucija zahteva žrtve!!
Čigave žrtve?!
Citat, ki sem ga uporabila za naslov, je iz knjige Nihče.
"Če je moj greh, da govorim resnico, sem pripravljen grešiti do konca življenja."
Tako je zapisal Mehmedalija Alić v svoji knjigi.
"Morilec s smrtjo mojega brata ni pridobil ničesar. Od teh krvnikov se niti ne pričakuje, da bodo za svoje zločine odgovarjali, od nas, ki zaradi njih trpimo, pa se pričakuje, da poleg odpuščanja še molčimo. Če je moj greh, da govorim resnico, sem pripravljen grešiti do konca življenja."
Ob 20-letnici genocida, krutega pomora, v Srebrenici še kako čutim v srcu njegove misli.
Nujno je govoriti resnico. Stalno preverjati, kaj je res resnica.
"Pa ne že spet," je bil pred kratkim komentar pri nekem zapisu ... Ampak narodovo telo se celi le s priznanjem ran in s čim bolj pozorno in empatično oskrbo le-teh.
Kako si želi Mehmedalija Alić najti svojega izginulega brata.
Koliko mu pomeni čisto bratovo ime.
Koliko pomeni najti posmrtne ostanke svojih dragih ... pa ne le sorodnikov, pač pa tudi rojakov! -, jih "poimenovati", spoštljivo jih pokopati. Jim oprati po krivici umazano ime.
Gospodje. Govorite, da ni nikoli prepozno privesti krivce pred sodišče. Jaz pa pravim, da je danes za nas prepozno. Zamujate že od samega začetka.
Prepozno je, da si operete čast. /.../
Prepozno za mnoge matere, ki so od bolečine umrle in niso dočakale ne pokopa svojih sinov ne kazni za zločince.
Prepozno za kaznovanje zločincev, ker ste po toliko letih čakanja iz njih pomagali ustvariti mite in tako iz njihovih sinov in vnukov vzgojili nove heroje smrti. /.../
Zločinca ne morete nikoli dovolj kaznovati, da bi zadostili pravici, če žrtvam hkrati ne povrnete minimuma časti.
-----------------
Letos ob 20. letnici genocida se je svet na osrednji spominski slovesnosti v spominskem centru Potočari poklonil spominu 8372 žrtev genocida v Srebrenici. Pokopali so 136 žrtev genocida.
"Teh 136 ljudi bo po 20. letih brezimenske smrti dobilo svoja imena. Med njimi je tudi 18 mladoletnikov. To so bili moji vrstniki, jaz sem slučajno še živ," je dejal Ćamil Duraković, župan Srebrenice.
Sile bosanskih Srbov pod poveljstvom Ratka Mladića in Radislava Krstića so 11. julija 1995 vstopile v Srebrenico, bošnjaško enklavo pod zaščito Združenih narodov. V le nekaj dneh, do 19. julija 1995, so večinoma v množičnih pobojih ubile 8372 Bošnjakov, predvsem moških in fantov.
Kakih 25.000 žensk, majhnih otrok in starejših oseb, ki so jih ločili od moških, pa so z avtobusi in tovornjaki prepeljali na območje pod nadzorom vojske BiH. Maloštevilne nizozemske modre čelade jih niso zaščitile.
Žrtve so srbski vojaki odvrgli v masovna grobišča, ki so jih nato večkrat premeščali, da bi prekrili zločin, je dejal član kolegija Inštituta za pogrešane osebe v BiH Amor Mašović. /.../ Zato prepoznavanje žrtev poteka počasi in po zelo zapletenih postopkih.
"To je zločin proti celemu človeštvu in njegove posledice čuti celo človeštvo," je dejal predsednik Haaškega tribunala Theodor Meron.
Vsak genocid je zločin proti celemu človeštvu, tako tisti med 2. svetovno vojno kot po njej, tako vsepovsod po svetu v katerihkoli časih.
Kdaj bo žrtvam povrnjen minimum časti?
Koliko je takih žrtev po vsem svetu ... v vseh časih ...?
Ali smo ljudje kot človeštvo kaj napredovali?
...
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/88717/mehmedalija-alic-nihce-1-do-srebrenice
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/88738/mehmedalija-alic-nihce-2-od-srebrenice-do-hude-jame
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/101034/matere-srebrenice-tozijo-
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/96455/marusa-krese-vse-moje-vojne
http://www.24ur.com/novice/svet/20-let-od-genocida-v-srebrenici-v-katerem-je-umrlo-8372-ljudi.html
Aug 23, 2015
