Članek
Sanjala sem ata
Objavljeno Jul 31, 2015

"Mama, veš, da sem sanjala ata," pove hčerka. "Zbudila sem se, bilo je tako živo. Ata je prišel k meni, se mi zahvalil za obiske ... "

Kot bi se poslovil ...?

Vprašam: "Kdaj si to sanjala, o atu?"

"Prejšnjo noč. Tisto noč, ko je umrl. Ob 2.30 sem se zbudila. Mislila sem potem na ata."

Kako se me dotaknejo besede. Ravno tedaj, ob pol treh zjutraj (pred enim tednom), mi je postalo še kako jasno, da se začenja čisto zadnji del očetovega življenja ... Ata je dihal ... kot lokomotiva v klanec ... težko težko je dihal ... v prsih mu je hreščalo ... Kot bi nekdo praskal po napihnjenem balončku ...

Smrtni boj.

Pred dnevi je moja mala nečakinja odprla knjigo, ki je bila na mizi ... skupaj sva namreč dežurali pri atu. Jaz sem ravno preoblekla ata in potem skrbela zanj, da ne bi bil žejen, da ga ne bi motila kakšna muha ipd. Nečakinja je risala risbice in pogovarjali sva se. Pa je odprla knjigo in malo brala, potem pa vprašala: "Kaj je smrtni boj?"

"Daj, da vidim!" sem ji rekla.

Skupaj sva prebrali stavek ... zanjo so bile težke in neznane besede, z neznanim skrivnostnim pomenom. Potem sem ji razložila pomen, kakor sem ga razumela jaz.

Dandanašnji bi vse težave odvzeli človeku, vse bi mu olajšali. Tudi smrtni boj. Bog ne daj, da bi človeka kaj bolelo.

Kako se je vame tedaj zarezal izraz - smrtni boj. Kaj je to - smrtni boj?

Sama sem bila precejkrat ob umirajočih ljudeh, tudi uro ali dve skupaj, nikoli pa nisem bila ob umirajočem neprestano ... ponavadi sem bila le ena od osebja v hiši hospica ... nikoli nisem bila tista, ki naj bi nekako največ vedela, kaj se dogaja ... Poleg tega je večina bolnikov imela kakšna zdravila, ki so na tak ali drugačen način vplivala predvsem na bolečino ali na zavest ...

Tako je bilo ob atu marsikaj popolnoma drugače.

In zdaj, ko me je nečakinja vprašala, kaj je smrtni boj, me je kar stisnilo.

Je boj vedno nekaj hudega? Je smrtni boj obvezen? Je del vsakega umiranja? ... ali le umiranja človeka?

Spet sem videla, kako malo vem ...

Na nek način je morda kot porod, kot rojevanje otroka. Včasih je čisto samo naravno, brez umetnih dodatkov, hormonskih in analgetikov ...

In zdaj, pred enim tednom, ponoči nekako ob 2.30 se dejansko začenja smrtni boj. Še dobro, da mi je patronažna sestra rekla, da bo morda zelo hropel ... Res je, ata zelo hrope. Nov in nov val težkega dihanja prihaja. V prsih mu brbota.

Ata držim za roko. Stiska mi dlan.

Govorim mu polglasne mirne besede ... Z njim sem. Z njim. Besede ljubezni.

Na hitro vmes skočim zbudit brata.

Včasih postane dihanje aritmično. Pa spet zadiha ...

A srce bije, kot da se ne bo nikoli ustavilo ... Ubogo atovo srce.

Za trenutek odpre oči, toliko dni že skoraj ni odprl oči, zdaj jih odpre. Začuden pogled.

Ata, kaj vidiš?

Spet zapre oči ... mirno.

Držim ga za roko. Z njim skušam b/iti tako daleč, kot morem. Ga ne ovirati na njegovi poti, pač pa mu pomagati.

Začutim, tukaj je prestop od tu drugam ...Opazim nekakšno spremembo obraza.

Dihanje se ustavlja ... ustavi ... srce pa še kar bije. Zdi se mi, kot da zavibrira ... Počasi pojema utrip ...

Z bratom se spogledava. Veva.

Ata, počivaj v miru.

Jul 31, 2015

Babica, hvala. Hvaležna za očenaš. Nisem vedela zanj, sama skoraj nikoli en poslušam radia. Pozdravček <3

Babica <3 Tvoj oče podobno kot moj? Molitev na radiu Ognjišče? Nisem vedela! Poveš o tem kaj več? Sama sem prosila bližnjo za osmrtnico in dala samo glavne podatke o atu in pogrebu, sledila pa nisem nič. Objem

Anka, kako mi je blizu, kar praviš! Jaz sem kot sestra vsako noč krožila in stalno bdela nad bolniki. Kar naprej sem si ponavljala številko tel. reanimacije in število vpihov in masaž srca .... Ko je umrla moja mama, sem doživela, kot da mi je pobegnila. Bolečine ... ja, tudi jaz mislim, da niso potrebne, kadar so bolečina le še ena sama groza, ne več znak bolezni. Ampak ... ko bi vedela več ... Strašno pogrešam, da bi vedela več ... BTB

Astral, jaz verjamem, da je ata zdaj na varnem, v Božjem naročju!

Ana......Bogu hvala, da ti je dana taka milost, milost usmiljenega in čutečega srca.....veš, jaz se vedno, od kar sem medicinska sestra , bojim, da bi mi pacient umrl......vedno se sprašujem, kaj bi morda še lahko storila, da bi preprečila smrt......pri nikomer od mojih dragih nisem bila ob njih v času odhoda v večnost.....vedno sem prišla prepozno in se potem obtoževala........jokala.... Vidiš.....tudi v tem imaš milost, da si doma, da ti ni bilo potrebno iti v službo, pač pa si se brez take prepreke odločila biti ob očetu...... Glede lajšanja bolečin......mislim, da je prav, da se lajšajo, saj se v določenih boleznih stopnjujejo do agonije in so tako močne, da kljub zdravilom postajajo nevzdržne.... Ana....Bogu hvala, da si taka kot si.....BTB <3

Marta, bilo je resnično zelo naporno, zadnji dnevi, zadnja noč pa sploh. Res: naporno, mislim, da je to najboljši izraz. A če pomislim, da bi ne bila zraven, tega me je groza. Hvaležna sem, da sem smela biti zraven ... Jaz bi mnogo izgubila, če bi me tedaj ne bilo tam ... Škoda je, ker mnogi smrt odrivajo nekam zadaj ... ker ne nočejo videti ... ker nočejo videti mrtvega človeka ... Saj ni lahko ... mene je tako pretreslo, da se je ata tako spremenil prav takoj po smrti. Na nek način ni tako težko sprejeti, da se ustavijo življenjski znaki, ampak to, da začne telo propadati, to je pa meni mnogo težje sprejeti. Kolikokrat te dni se si rekla: "Pomni, človek, da si prah in se v prah povrneš!" Med živim telesom in prahom je pa precej vmes ... O smrti govorim javno zaradi tega, ker pač javno govorim o marsičem, kar živim = kar je življenje. Pa tudi zelo zato, da bi ljudje razumeli, da je smrt del življenja in da ne moremo bežati pred njo. Svojim bližnjim moremo tudi pomagati v tem pogajanju, v poslavljanju od tu. Marta, hvala za tvoje besede pri meni!