»Joj, kaj imaš tole na roki?« se je prestrašilo več ljudi. Flekec na moji roki je res kazal, kot da je nekaj neprijetnega, gotovo bolečega, izgledal je kot odrgnina, opeklina … 

Toda ne!

Vsakemu posebej sem pojasnila!

Kajti naše oči ne vidijo vedno bistva!

Takole je bilo:

»Ana, a ti lahko nekaj narišem?« me vpraša deklica.

»Kar!« se ji nasmehnem.

Vzame flomaster in riše. Gledam. Hitro vem, kaj riše. Oče jo opozori, da naj malo dodela, da bo jasno, kaj riše. Vzame drug flomaster in obrobi. Morda je zdaj še manj jasno, kaj je narisala! Ampak ona natančno ve, kaj riše, ne poudari pa risbice tako, kot bi jo večina.

Vsak ne ve, kaj je narisala, jaz pa vem!

Vesela sem dekličinega darila!