Izgubiti moža, ženo ... na nek način resnično najbližjega človeka ... je gotovo nekaj zelo težkega, pogosto strašnega ... verjetno je še težje, če gre za mlajšega človeka in če je smrt nenadna.

Gotovo je vsaka zgodba svet zase. Mnogi ljudje nosijo svoja občutja predvsem v sebi.

Lahko pa nam človek, ki izpove svoja občutja, pomaga vstopiti v svet žalosti ob izgubi najbližjega človeka. Pomaga nam s tem tudi, ker potem lažje sami pridemo do njega toliko, kot on potrebuje, in na način, ki ga on zmore.

Mnogokrat žalujoči potrebuje predvsem človeka ob sebi, uho, ramo ... in ne prav mnogo besed ...

Ali pa predelati s sočlovekom stvari, dogodke iz življenja s svojim izgubljenim ljubim človekom. Premleti stvari, ki so v nas pod vprašajem, če smo vse prav naredili, če smo prav reagirali, če smo izpolnili tudi poslednje želje svoje drage osebe.

Tolikokrat ostajajo vprašanja, kako, kaj, zakaj, pa resnično ne moremo ničesar več narediti.

Izguba drage osebe je na nek način krivica ... Razumljivo je to občutje. Ampak samo tako, s sprejemanjem življenja, takega kot je, rastemo, zorimo ...

Pred kratkim sem bila tako ob ženi, ki je izgubila moža.

Na srečo sem ji mogla zatrditi, da je naredila zanj vse, kar je najboljšega mogla!

...

Tukaj je izpoved vdove, Sherly Sandberg, ki je nenadoma izgubila svojega moža. Odstrla je mnogim neznano področje, na nek način tabu ...

Nekaj njenih misli: - V teh tridesetih dneh (po smrti ljubljenega moža) sem doživela trideset let. Sedaj sem trideset let bolj žalostna. A čutim tudi, da sem trideset let bolj modra.

- Resnična empatija včasih ni to, da vztrajamo, da bo še vse v redu, ampak, da priznamo, da ni vse v redu.

- Spoznala sem, kako minljivo se lahko vse zdi – in morda vse tudi je. Da je lahko vsaka preproga, na kateri stojiš, izmaknjena izpod tebe brez kakršnega koli vnaprejšnjega opozorila.

- Zavedela sem se, da če hočem ohraniti bližino s sodelavci, ki mi je bila vedno tako pomemba, da jih moram spustiti k sebi.

Delčke izpovedi sem prenesla s strani Iskreni.net:

Glavna operativna direktorica Facebooka, Sherly Sandberg, je maja nenadoma ovdovela. Mesec za tem je napisala globoko osebno izpoved, ki nam približa svet žalujočih, hkrati pa tudi odpira oči za lepoto življenja, družine in prijateljstva.

Čeprav se razlike med ljudmi glede na njihov statust in premoženje morda zdijo na prvi pogled velikanske, pa smo si v temeljnih življenjskih stvareh povsem enaki. Tako kot se vsi veselimo rojstva, ljubezni in lastnih otrok, tako močno nas tudi vse prizadenejo bolezen, bolečina, smrt.

Sandbergova je na eni strani uspešna in prodorna direktorica /.../....

Na drugi strani pa je Sandbergova 46-letna mama dveh osnovnošolskih otrok in nedavno ovdovela žena prav tako uspešnega poslovneža, Davea Goldberga, ki je pri 47-letih med fitnesom nesrečno padel in umrl. Poročena sta bila 11 let in prav njemu Sandbergova pripisuje veliko zaslug tako za svoj osebni kot poslovni uspeh.

***

Danes je konec šlošima za mojim ljubljenim možem – prvih trideset dni. V judovstvu imamo obdobje intenzivnega žalovanja, ki je poznano kot šiva, ki traja sedem dni po pokopu ljubljene osebe. Po šivi lahko začnemo z večino običajnih dejavnosti, a šele konec šelošima predstavlja zaključek verskega žalovanja za pokojnim zakoncem.

Prijatelj iz otroštva, ki je danes rabin, mi je nedavno dejal, da je najmočnejša enovrstična molitev, kar jih je kdaj prebral, tale: "Ne pusti, da umrem, dokler sem še živ." Te molitve ne bi nikoli razumela, preden sem izgubila Davea. Sedaj jo.

Zdi se mi, da ko se zgodi tragedija, smo postavljeni pred izbiro. Lahko se prepustiš niču, tej praznini, ki napolnjuje tvoje srce, pljuča, omejuje tvoje zmožnosti, da bi mislil ali celo dihal. Lahko pa poskusiš najti smisel. V teh zadnjih tridesetih dneh sem preživela kar nekaj trenutkov v tem niču. In vem, da bo mnoge trenutke v prihodnosti tudi požrla ta gromozanska praznina.

A kadar le morem, hočem izbrati življenje in smisel. /.../

Upam, da lahko iz te celotne tragedije potegnem kak smisel.

V teh tridesetih dneh sem doživela trideset let. Sedaj sem trideset let bolj žalostna. A čutim tudi, da sem trideset let bolj modra.

Veliko globlje sedaj razumem, kaj pomeni biti mama, tako skozi globino agonije, ki jo čutim, ko moji otroci vpijejo in jočejo, kot preko povezave, ki jo moja mama čuti z mojo bolečino. Poskusila je zapolniti praznino v moji postelji, ko me je vsako noč objemala, dokler se nisem izjokala v spanec. Kako se je borila, da bi zadrževala svoje solze, da bi dala prostor mojim. Razložila mi je, da je huda bolečina, ki jo občutim, tako moja lastna kot tudi od mojih otrok in razumem, da je imela prav, ko vidim bolečino v njenih lastnih očeh.

Spoznala sem tudi, da v resnici nikoli nisem zares vedela, kaj reči drugim v stiski. Zdi se mi, da sem to počela čisto napačno; ljudi sem skušala pomiriti, da bo še vse dobro, saj sem mislila, da je upanje najbolj tolažila stvar, ki jo lahko ponudim. Prijatelj, ki je bil v zadnjem stadiju raka, mi je dejal, da je bila najslabša stvar, ki so mu jo ljudje izrekali: "Saj bo še vse v redu." Glas v njegovi glavi pa je kričal, "Kako lahko veš, da bo še vse v redu? Ali ne razumeš, da bom morda umrl?" V zadnjem mesecu sem spoznala, česa me ja takrat skušal naučiti. Resnična empatija včasih ni to, da vztrajamo, da bo še vse v redu, ampak, da priznamo, da ni vse v redu. Ko mi ljudje rečejo: "Ti in tvoja otroka boste ponovno našli srečo." mi srce govori: Da, to verjamem, vem pa tudi, da nikoli ne bom več čutila čiste radosti. Tisti, ki so rekli: "Saj boste odkrili, kaj je sedaj vaše novo normalno, vendar nikoli ne bo več tako dobro, kot je bilo," so mi bolj v tolažbo, ker poznajo in govorijo resnico. Celo namesto preprostega "Kako si?" – ki je skoraj vedno zastavljen z najboljšimi nameni – mi je ljubši "Kako ti gre danes?" Ko me vprašajo "Kako si?", se komaj zadržim, da ne bi zavpila "Mož mi je umrl pred mesecem dni, kako misliš, da sem?" Ko slišim "Kako ti gre danes?", vem, da se ta oseba zaveda, da je največ, česar sem trenutno zmožna, to, da se prebijem skozi posamezen dan.

Spoznala sem, kako minljivo se lahko vse zdi – in morda vse tudi je. Da je lahko vsaka preproga, na kateri stojiš, izmaknjena izpod tebe brez kakršnega koli vnaprejšnjega opozorila. V zadnjih tridesetih dneh sem slišala preveč zgodb žensk, ki so izgubile moža, pa so jim bile potem izpod nog izmaknjene še številne druge preproge. Nekatere so povsem brez podpornih mrež in se borijo povsem same, ko se soočajo s čustveno bolečino in finančno negotovostjo. Zdi se mi tako narobe, da te ženske in njihove družine zapustimo ravno, ko so v največji potrebi.

Naučila sem se prositi za pomoč – in spoznala sem tudi, koliko pomoči potrebujem. Do sedaj sem bila vedno starejša sestra, direktorica, izvrševalka in načrtovalka. Tega pa nisem načrtovala in ko se je zgodilo, nisem mogla storiti skoraj ničesar. Ljudje okrog mene so morali prevzeti stvari. Oni so načrtovali. Oni so vse zorganizirali. Oni so mi povedali, kam naj sedem, in me spomnili, da moram jesti. In ti ljudje še vedno počnejo toliko stvari, da podpirajo mene in moja otroka.

Spoznala sem, da se je tudi trdoživosti mogoče naučiti. /.../

Zame je bil začetek vračanja na delo rešilna bilka, priložnost, da se spet počutim koristno in povezano. A hitro sem odkrila, da so se tudi te povezave spremenile. Mnogi od mojih sodelavcev so imeli v očeh strah, ko sem se jim približala. Vem zakaj – želeli so mi pomagati, a niso vedeli kako. Naj to omenim? Ali naj o tem raje molčim? Če omenim, kaj naj sploh rečem? Zavedela sem se, da če hočem ohraniti bližino s sodelavci, ki mi je bila vedno tako pomemba, da jih moram spustiti k sebi. Tem, s katerimi najtesneje sodelujem, sem povedala, da mi lahko zastavijo svoja iskrena vprašanja in da jim bom odgovorila. Rekla sem jim tudi, da je v redu, če povedo, kaj sami čutijo. /.../

Istočasno s tem pa se pojavijo trenutki, ko si ljudi ne morem pustiti blizu. /.../

Naučila sem se hvaležnosti. Resnične hvaležnosti za stvari, ki sem jih prej jemala za samoumevne – kot recimo življenje. Kljub strtosti srca, ki jo čutim, vsak dan pogledam svoja otroka in se iskreno veselim, da sta živa. Cenim vsak njun nasmeh, vsak objem. /.../

Sploh ne morem izraziti svoje hvaležnosti družini in prijateljem, ki so naredili toliko in mi dali zagotovilo, da bodo ostali ob meni. V brutalnih trenutkih, ko me preplavi praznina, ko se pred mano naslikajo neskončno prazni meseci in leta, me samo njihovi obrazi potegnejo iz osame in strahu. Moja hvaležnost zanje je brezmejna.

Z enim od teh prijateljev sem govorila o neki dejavnosti otrok z očeti, ki je sedaj Dave ne more izpolniti. Domislila sva se načrta, da namesto njega vskoči on. Potem pa sem zajokala: "Ampak jaz hočema Davea. Jaz hočem možnost A." Dal mi je roko čez ramo in rekel: "Možnost A ni mogoča. Zato pa pokaživa tej možnost B, kar ji gre."

Dave, da počastim tvoj spomin in vzgojim tvoje otroke, kot si zaslužijo, da bi bili vzgojeni, obljubljam, da bom naredila vse, kar morem, da pokažem tej možnosti B, kar ji gre. Čeprav sem je šlošim že končal, še vedno žalujem za možnostjo A. Vedno bom žalovala za možnostjo A. Kot poje Bono: "Ni konca bolečini ... in konca ljubezni." Ljubim te, Dave.

---

Celoten prispevek je tu:

https://iskreni.net/druzina/zakon/166031-pretresljiva-izpoved-znane-vdove.html