Nežna pristna zgodba iz življenja. O starih ljudeh, o medsebojnih odnosih, o odhajanju, pravzaprav o umiranju, dedek iz zgodbe nima rad, da se govori nekaj naokrog (zaspal je, zaspal je za večno, odložil je žlico, šel je v krtovo deželo ...), dedek pove naravnost: Umrl bom. Kmalu.

Dedek ima raka, raka na jetrih, pa ko je v življenju komaj kaj alkohola popil - kot pravi on sam. (Mnogokrat so jetrne bolezni, raka, cirozo, povezovali s čezmernim pitjem alkohola ali zlorabo zdravil, ampak taka predvidevanja so lahko zelo krivična.)

Dedek živi doma s svojo družino, sinom, snaho, vnukom in vnukinjo. Ima svojo sobo, urejeno po svoje (ne mara, da mu preveč pospravljajo - bo že potem, "ko me ne bo več").

Mama je zgrožena, ko ugotovi, da najmlajši družinski član, ki je še otrok, star kakšnih 10 let, Michael, ve, da ima dedek raka. "To ni za otroke!"

Na počitnicah, daleč stran od doma, dobi dedek napad, potem ga spravijo v sobo, pri mizi pa se vname prepir:

"Sami ste hoteli, da gre z nami," reče mama in se spet spravi k mizi. "Vleči bolnega starca na tako dolgo pot! V to podnebje! To je neodgovorno!"

Mamine besede so vse glasnejše! "Kaj pa, če tu umre? Same sitnosti bomo imeli!"

Gerlinde se ji zazija v obraz. "Uh, kako si surova, mama!" ji vrže.

"Ah, ko je pa res ..." Mama hrupno pospravi z mize.

Niti besede ne spravim iz sebe. Tako besen sem, tako besen, da tega sploh ne morem povedati. Najbolj pa na mamo.

"To bi bilo pa hudo zate, če bi tukaj umrl, kaj, Erika?" Dedek stoji na lepem sredi sobe. Mama skoraj spusti krožnike.

"Saj sem samo rekla, da to podnebje ni dobro zate."

"Tako, se ti zdi? No, že dobro. Saj vem, da ti grem na živce. Vesela bi bila, če bi bil že pod zemljo!"

Dedka sploh ne spoznam več. Takega ga nisem še nikoli videl. Srdito gleda, razkačeno in nesrečno obenem.

"Tebi je starec le v nadlego, a? /.../"

"Dedek!" Solze mi derejo iz oči .../.../

Mamin obraz je bel ko kreda. Kar sesedla se je.

Dedek je večinoma odkrit, dobrodušen in šaljiv, te svoje lastnosti ohranja tudi v bolezni.

Dedek naprej našteva, v kaj vse ljudje verjamejo. Da je smrt blizu, kadar zakikirika kokoš, kadar se nenadoma posuši drevo ... /.../ Pa kadar se vrata odpro sama od sebe, ali pa se po hiši čuje stokanje in tarnanje in nihče ne ve, od kod prihaja - vsa ta znamenja pomenijo gotovo smrt za nekoga, ki ga dobro poznaš.

Mrzel pot me obliva.

"V sobi nikdar ne pusti goreti treh luči naenkrat!" me še posvari dedek. Na hitro preštejem prižgane luči. Hvala bogu, štiri so! Čeprav vem, da so vse to prazne marnje, si vendarle oddahnem.

"Kako praznoverni so ljudje, kaj" Dedek sploh ni opazil, koliko strahu mi je pognal v kosti.

"Eno žarnico pa kljub vsemu lahko ugasneš, Michi. Umreti bom moral tako ali tako."

Dedek se smehlja. Smehlja se!

Vse bolj kaže, da dedku nič več ne more  pomagati. Tudi zdravniki ne. Postopoma pride čas, ko prihaja zdravnik na dom, da dedku da injekcijo, da mu lajša bolečine.

Dedek zve, da je umrl njegov prijatelj in sodelavec, skupaj v vnukom gresta na pogreb. Michiju vse stvarno razloži.

Ko Michaelova sestra Gerlinde vpraša, če bo po dedkovi smrti dobila dedkovo sobo, mama na vsem lepem poskoči, zdirja okrog mize in primaže Gerlinde eno levo in eno desno.

"Tako!" reče zadihano in spet sede. Z dlanmi si zakrije obraz in začne hlipati.

/.../

"Dedka zdaj nič več ne boli," reče (oče).

Saj. Na to sploh še nisem pomislil. Najbrž je dedku zdaj, ko je mrtev, bolje, kot pa vedno prenašati bolečine. Prav gotovo.

Mama hlipa. "Ja, upajmo, zdaj, ko je odšel od nas!"

"To pa dedku ni všeč, take neumnosti!" se razburim. "To mi je razložil na pokopališču. Umrl je. Enostavno umrl!" /.../

Kar naprej strmim v dedka. Enostavno umrl.

Tako hitro gre to. Včeraj je še dihal. Danes pa se niti zgane ne več. Moj dedek je mrtev.

Po pogrebu Michaelu dajo pismo, ki mu ga je napisal dedek. Dedek mu je zapustil svoje zaklade (zbiral je razne zanimivosti, zapustil mu je pa tudi svojo srčno dobroto). Zelo ga razveseli. Michael gre potem v dedkovo sobo in sede na njegovo posteljo.

In nenadoma je vsa žalost mimo. Žalost nad mrtvim dedkom. Dedek namreč sploh ne more biti zares mrtev - toliko časa ne, dokler nekdo misli nanj.

In trdno sklenem, da ne bom dedka nikoli, nikoli pozabil. Nekoč bi sam rad postal ravno tako dober dedek, kot je bil on.

Elfie Donnelly: Zbogom, dedek

---

Takale knjiga nas tako lepo popelje v svet umiranja, izgubljanja svojega življenja ali pa življenja svojih dragih ... 

Biti odkrit in hkrati obziren do otrok, ki se soočajo z izgubo. Všeč mi je, ker je otrok zraven, je ob umirajočem dedku, dedka ne zaprejo nekam, kjer bo umrl, ostaja med njimi, doma, razumljivo pa je, da se vsak od njih po svoje sooča s svojimi stiskami, strahovi, žalostjo.

Ni prav, če umiranje in smrt skrivamo pred otroki.