Vanja, jaz se včasih čutim izgubljeno v vsem tem, tudi zaradi informacij, za mnoge niti ne vemo, ali so prave ali lažne ... Vedno znova je najsvetlejše to, ko vidimo iskreno dobroto. Jaz sem v zadnjih letih doživela veliko te čiste ljubezni tako z bolnimi, umirajočimi, njihovimi svojci, pa tudi z otroki, svojimi učenci, in njihovimi starši. In moji doma. Ljubezen od blizu. Tista konkretna, otipljiva. Imejmo pa odprta srca tudi za druge ... Begunci, sodobna tematika, sodobne skrbi. Teror, nasilje na Bližnjem vzhodu, pa v Evropi, v Parizu ... Ne poznam stvari tako globoko, da bi upala veliko ocenjevati (sem pa ravno te dni "na glas" razmišljala, kaj se dogaja danes v Evropi:http://www.publishwall.si/solzemlje/post/150640/evropa-obljubljena-dezela-kjer-se-cedita-mleko-in-med ), živim pa v upanju, da če skušamo živeti ljubezen, da bo tako dobro, kot le more biti ... Sploh pa je mnogo nevidnega ...

Vanja, čisto možno, da nisva midve politično ravno enakih pogledov :))), ampak to, ko te čutim prizadevno, da bi bilo dobro na svetu, je meni blizu. Po moje je normalno, da po raznih preizkušnjah, ki jih imamo, po mnogih udracih, počasi ne gremo več za vsako ceno in ne glede na vse okoliščine v "boj", enostavno potrebno je malo gledati tudi nase. Dobro delo ni tisto, ko nekaj naredimo za vsako ceno, hkrati smo pa slabe volje in preutrujeni. Res je potrebno gledati tudi nase ... paziti tudi sebe ... in to še zdaleč ni isto kot skrbeti le za lastno rit ... Navsezadnje je božja zapoved to, da naj imamo radi tudi sebe!

.... na koncu pa so prišli ponj ... in nikogar ni bilo več, ki bi ga branil ...to je point vsega. Ljudje, če ne gre natančno za njih, za njihovo trenutno bolečino, denar, privilegij, grožnjo ali kar koli, ne trznejo. V vsem kar se dogaja, bi jim že moralo biti jasno, da bodo prej ali slej na vrsti. Pa nič. Sicer gledam na svet z ljubeznijo....ampak žal...meni vseh teh ljudi sploh ne bo žal. Tudi zaradi takih svet propada. Žal mi bo, ker bomo šli rakom žvižgat tisti, ki nam je mar in ki skoz že skušamo stvari spremeniti. Karala ste me, da ni prav, da človek umolkne, ker je dolžnost opozarjati...Nikoli se ne bom dala, vedno bom na strani, kjer se išče ali podpira pravica, resnica, svoboda,... Ne bom pa več nosila naprodaj glave, se čistila pljunkov, delala da plačujem kazni in prevoz na proteste in sigurno da povezano s tem, manj časa namenjala svoji družini, dokler bo vsak, ki ima malo časa pljuval po meni, z ritjo na toplem in skrit za računalnikom. In nenazadnje kjerkoli človek kaj komentira ali objavi, je to toliko besedičenja gor in dol...torej ljudje imajo časa na pretek...ampak za neumnosti. Zelo rada preberem, da kdo drugače gleda na stvar, kot jaz, predvsem če veliko ve. Pljuvanja in egoti, ki zastopajo neka enostranska, nerealna in popolnoma zgrešena stališča, pa so mi prišli že preko glave. Zato se mi največkrat ne da več vključevati v debate.

Vanja, 10, mene se dotaknejo te misli. To, kar pišeš, spominja na tisto, kako je nekdo, ko so prišli po tega in tega in tega in tega, vedno rekel nekako, saj ni moj, saj ni moje vrste, moje narodnosti itd (no, pišem na pamet, ujemam smisel tiste m isli in ne besed), na koncu pa so prišli ponj ... in nikogar ni bilo več, ki bi ga branil ... Žalostno je, ker je veliko tega, ko ljudje "gledajo" le nase ... ko nimajo ne časa ne moči za druge ... Jaz sem omenila to, kaj vse počnem izven doma oz. izven tega, kar je moje delo (nekaj tudi izven doma), enostavno vem, da marsičesa ne zmorem. Skušam pa pomagati k zdravim koreninam podmladku ... Kar pomeni, da skušam na te, ki so mi zaupani, vplivati v pomenu skrbi in odgovornosti do narave.

Veteranka, Marta ... Kot sem napisala v prejšnjem komentarju, sem pred leti, nekako dobrimi 17, tudi sama sodelovala v eni taki zadevi, ki je vzela nekaj staršem neke določene glasbene šole več mesecev časa, veliko energije in tudi nekaj sredstev. Na koncu smo starši glasbeno šolo izgubili - čeprav smo imeli prav in čeprav je bil po neumnosti strošek mesta veliko večji, kot bi bil, če bi sprejeli to, kar smo hoteli starši. Glasb. šola Tartini je dobila "našo" zgradbo in jo za 3x manj denarja prenovila, kot je mesto pripravilo za potrebe glasbene šole nek paviljon bivšega vrtca. Tako je odločil mestni svet, starši smo propadli, še pred tem so nad nas, ki smo protestirali, poslali policijo ... in ko so pokazali policisti lisice, se je nekaj stavkajočih staršev res zelo prestrašilo ... in naš odpor je bil zlomljen ... sploh ker so bile ustne obljube v prid nam, staršem. No, vse to pišem zato, ker se tako spominjam, ko je tedaj žena od enega stavkajočega moškega rekla, da ima že v službi dovolj vsega tega in da ve, da ne more narediti nič. Da je škoda energije. Ampak mi smo vztrajali, mesece dolgo, od pomladi pa tja do oktobra nekega določenega leta, no, l. 1998. Ampak potem, ko smo sicer nehali, ko so se te aktivnosti nehale, sem jaz, tedaj z dojenčkom, še in še čutila utrujenost. Kako je moja družina čutila, da nismo imeli poletnih počitnic ... Recimo, da mi ni žal, ker sem tisto počela, čeprav ni (bilo) videti NIČ uspeha, ampak ob misli, da bi šla še kdaj kaj podobnega početi, pa ne vem ... Vsaj ne tako, da bi bilo ogromno dela na meni ... v imenu mnogih ... Enostavno ne morem, ne zmorem, še tako ne zmorem marsičesa, kar naj bi naredila ... S tem želim povedati to, da če nekdo enkrat protestira, drugič pa ne, ne pomeni nujno, da protestira proti določemu človeku, ne pa sistemu goljufij in izkoriščanja, pač pa, da človeku tudi zmanjka moči ... V vsakem primeru pa smo ODGOVORNI tako za svoje delo kot tudi za svoje nedelo ...

Vanja, 7, aha, zdaj pa vem, za katere proteste je šlo. Sama imam eno tako močno izkušnjo izpred precej let, kakšnih 17 ... Nekaj mesecev, kakšnega pol leta, je skupina delala nekaj ... da bi dosegli eno jasno stvar, z lažjo so nam hoteli nekaj vzeti. Kljub našemu poletnemu delu, seveda vse na naše stroške - moja družina je bila tudi brez počitnic, čisto ves čas smo dali za to, da bi dosegli skupni colj - ampak vseeno je zmagala oblast ... na mestnem svetu so izglasovali proti staršev ... na čelu ljubljanskega mestnega sveta je bila LDS in jasno ej bilo videti, kako se odločajo "stranskarsko" in kako je narobe, če kdo v stranki glasuje drugače, kot "mora". Tudi tisto, ko so prišli policisti z marico in lisicami, ko smo starši protestirali, ni bilo ravno prijetno ... Tako da nekaj izkušenj imam tudi jaz ...

Marta, novi obrazi ... Novi obrazi ne pomenijo, po moje, da bo bolje. Dobro je, vkolikor so na nek način neobremenjeni s preteklostjo, predvsem s svojimi preteklimi napakami. Nov obraz pomeni tudi manj izkušenj ... Meni se zdi, da v politiki ne bi smeli biti mladi ljudje na zelo pomembnih mestih, razen če so že dokazali svoje sposobnosti za delo za resnične vrednote naroda, človeštva.

Vanja, nekaj časa je že minilo od zadnjih komentarjev, jaz pa se nisem uspela tukaj ustaviti ... Praviš, "da pravi ljudje so, ki bi bili sposobni voditi državo, le mi se oklepamo starih obrazov, ki nas znova in znova razočarajo." Poznaš ljudi, ki se ti zdijo v redu za vodenje države? To je pa res lepo slišati. Jaz imam občutek, da so, smo, ljudje zelo pokvarljivo blago ... da se na oblasti mnogi ljudje res pokvarijo. Gotovo ne na vsakršni oblasti. Recimo v podjetjih, šolah, zdravstvu ... marsikje je lahko šef, ki dobro ve, kako teče vse skupaj v njegov ustanovi. Ampak v politiki se zdi, kot da se pokvarijo, če niso bili že prej, ali pa ostajajo medli ... nevidni ... Če je človek v politiki, naj bi bil zagovornik državljanov. Po eni strani zagovornik večine, ki ga je izvolila (logično, a ne!), po drugi strani manjšin, ki tudi imajo svoje človeške pravice. Pa pridemo do tega, kaj je res potrebno. In ko gre za en kup denarja, kako ga pravično razdeliti ... in ne po principu, kako ga deliti, da bom sam zraven več zaslužil ... Če bi bila jaz odgovorna za delitev denarja v zdravstvu, bi gotovo kakšne stvari prerazporedila - če bi mi le dali možnost ... Res je, da se vedno, ko človek izgubi kakšno svojo pravico, pa četudi v resnici ni bila logična in dobra pravica, jezi in protestira ... Pa marsikaj, kar imamo, ni logično samo po sebi ... Res, ko tpraviš, "ampak včasih se ne da bit tiho." In ni odgovorno biti tiho!!! Jaz tako malo sledim novicam vsepovprek, da sploh ne vem, v čem si sodelovala. (Te dni sem zopet hodila na sodišče, ker smo pač bili protestniki za vsak korak kaznovani ... /.../ Za kakšne prekrške se moramo zagovarjati, ej ljudje pa da bi vedeli...) "Zakaj jim ne damo miru? Iz požrešnosti po gospodarskih dobrinah ..." Pomislila sem na prepire pri sosedu, ki jih morda človek ujame. Kolikokrat ne ve, ali bi rekel, naj sami uredijo svoje težave ali pa naj pomaga ... Ali bo naredil dobro ali bo naredil škodo - će se bo vmešal ali pa če se ne bo vmešal ... Po moje nas bi vedno morala voditi ljubezen - potem bi bilo prav, kar bi delali ... Pa še tedaj bi morali stalno preverjati svoje korake, odločitve ... "Zdaj bom pa jaz z mojimi komentarji zaključila, ker samo sama sebi škodim." Škodiš? Pravzaprav smo dolžni govoriti in delati tisto, kar spoznamo kot pravo ...

Marta in veteranka, tudi po drugih komentarjih vidim da sta iz SDS...in se mi z vama res ne da ukvarjat. Če sta vidve videli, da je bilo s padcem Janše konec protestov, ne vem kje živita. Jaz se nikomur nimam kaj opravičevat, vem samo, da nimam več s kom protestirat. Zato sem recimo jaz odnehala, o drugih ne vem, zakaj so. Ker sem spoznala, da so ljudje prodane duše, da ti mimogrede vsak zarine nož v hrbet, da se ne splača in ja, da nobena majhna spremba, ki smo jo dosegli, ni rodila nobenih pametnih sadov. Sploh pa ne vem....vsi se obešate na proteste, ki so bili zaradi politikov. Kaj pa protesti proti Monsantu, škodljivim trgovskim sporazumom, privatizaciji vodnih virov? Ti so še mnogo pomembnejši in bolj škodljivi za nas, pa? 100 nas je bilo na protestu proti Monsatu, 10.000 pa jih je žuralo na Ezleku, 100 m vstran in so nas gledali, kot da smo z lune padli. Itak...dokler je vina in pira...kdo bi mislil na zastrupleno hrano in na izrojena GSO semena. Eto, zato sem jaz odnehala, ker nam ni pomoči...

Marta...obrazi so se malo zvekslali....je pa vsak dan slabše. Ampak zakaj? Ker so vsi isti pri koritu...malo so se presedli samo. Sicer pa je bil namen protestov...iti naprej...vse dokler se ne doseže, da navaden državljan nekaj velja....do svetlejših in pravičnejših časov. Zakaj niso šli? Ker so med prave protestnike pomešali plačance, ki so delali zdraho, nato pa za to okrivili protestnike. Ker so protestnike kaznovali in zapirali, pa se jih je ogromno ustrašilo. In a veste...ko pa te iz naslonjačev zmerjajo z: zombijem, delomrznežem, bedakom, rdečim prascem, fašistom, opranoglavcem, drhaljo...zato, ker zmrzuješ, držiš svojo glavo naprodaj, zato da bi tudi za tiste v foteljih, ki pljuvajo po tebi, dosegel boljše čase...te pač mine, da se še boriš za vse. Potem pač si zaslužimo, da nas vrh spravi na kolena.

Se podpišem Ana pod tvoj komentar, prav zato je mene strah nastopačev. In v svojem blogu, ki sem ga spisala nekaj časa nazaj, sem tudi povedala, da pravi ljudje so, ki bi bili sposobni voditi državo, le mi se oklepamo starih obrazov, ki nas znova in znova razočarajo. Kar pišem proti komu, pišem samo kar vem in kar sem doživela. Ne oklepam se rumenih besed in sovražim rumen tisk. Sicer ne vem zakaj sploh...ampak včasih se ne da bit tiho. Te dni sem zopet hodila na sodišče, ker smo pač bili protestniki za vsak korak kaznovani in podoživljam tiste čase, pa si ne morem kaj, da ne pljunem ven nekje, tega gneva. Čeprav se temu lahko reče tudi bolečina....ja boli me. Kaznovanja kar povprek, ker so nekoga morali kaznovati, da so preprečili vdor mase ljudi na ulice. Za kakšne prekrške se moramo zagovarjati, ej ljudje pa da bi vedeli... Razlaga - "Katastrofa tole v Parizu...ampak...a smo res mislili, da mi pa njih lahko koljemo in to v milijonskih cifrah?" - mislim vse vojne na Vzhodu. Zakaj jim ne damo miru? Iz požrešnosti po gospodarskih dobrinah, jih ubijamo, kot muhe. Morali smo vedeti, da večno ne bo tako. Rečem mi, ja, ampak saj veva, da nismo mi narod. Zdaj bom pa jaz z mojimi komentarji zaključila, ker samo sama sebi škodim.

Vanja, tudi jaz skušam najti prave vire, želim si ne biti krivična do prav nikogar. Vsepovsod so lahko onformacije prave, lahko pa tudi niso. Kakšen človek gotovo namerno širi dezinformacije, kakšen premalo preveri in misli, da držijo. Kakšen morda širi zastarele. Ki ne držijo več. Jaz sem precej previdna pri širjenju novic, ker so mnogokrat ozadja, ki jih jaz ne poznam. Pisati stvari, ki imajo vprašljivo vrednost, je pravzaprav "rekla kazala", rumeni tisk, opravljanje in obrekovanje, včasih so temu zadnjemu rekli: osiranje. Mi lahko, prosim, razložiš tole: "Katastrofa tole v Parizu...ampak...a smo res mislili, da mi pa njih lahko koljemo in to v milijonskih cifrah?" Koga misliš tukaj: mi ... koga "mi" koljemo? kdo je to "mi"? Včasih, ko sem bila mlada, sem želela rešiti svet! O, saj bi ga zdaj tudi, samo malo sem se unesla ... Precej unesla, no. ;) No, na svet gledam precej drugače, kot sem včasih. Groza me je fanatizma, groza me je sovraštva, posploševanja, požrešnosti, groza me je tudi opravljanja in neprestanega ukvarjanja z drugimi ... groza me je ljudi, ki vedno vse vedo, kaj bi morali drugi narediti, sami pa ne delajo drugega, kot govorijo. In z groznimi novicami se včasih ljudje ukvarjajo predvsem za to, ker se sami s seboj ne upajo ... Jaz mislim, da je biti dober politik res zelo težko. Vsak človek, ki je izpostavljen, ima res večjo oblast, hkrati pa odgovarja mnogim ljudem pod seboj. Vedno se bodo našli ljudje, ki jim kaj ne bo prav. Res je pa, gotovo je res, da če nekdo dela dobro drugim, in se za to res trudi, in daje revnim od svojega ... ne grebe bogastva zase, na svojo stran, gotovo nas tak človek prepriča ... Če le vidimo njegova dela ... mnogokrat ne vidimo ... mnogokrat je marsikaj vmes, tako da ne vidimo, je zastrto (če bo Janša naredil še tako kaj dobrega, kakšni ljudje nikoli ne bodo verjeli, drugi pa ne bodo nikoli verjeli Cerarju, Kučanu, kakšni škofu oz. ljudem v Cerkvi, kakšni kristjanom ... mnoga dobra dela so skrita ... mnoga ne tako zelo dobra pa razkazovana in hvaljena ... Kako se spomnim, da je v predvolilni kampanji neka oseba šla brat otrokom v bolnišnico pravljico - ko so novinarji odšli, je menda tudi ta oseba odšla ... Kakšni ljudje delajo dobra dela samo zato, da jih pokažejo .... To pa pravzaprav niso zelo velika dobra dela, kajne ...

Ana, jaz sem Totalno izgubljena, razen v ozkem krogu svojih. Kar se pravih in nepravih informacij tiče, bi pa jaz rekla tako, nujno si je treba najti pravi vir (oz. bolje: jaz sem pač taka, da rabim prave informacije, vsaj za svojo dušo...da razumem)...tv to ni, tudi zagriženi levi ali desni ne, voditelji držav sploh ne. Obstaja pa vseeno nekaj pravih virov in za mene najbolj merodajna lastna Logika. Katastrofa tole v Parizu...ampak...a smo res mislili, da mi pa njih lahko koljemo in to v milijonskih cifrah? Da jim lahko vzamemo vse in še več. Najbolj žalostno pa je, ker se tega zavedaš in ne moreš nič. In gre vrli Francoz pobijat naprej...aja vmes, ker se spodobi, izrazi sožalje svojim ljudem...pa jih je sam poslal v smrt. Lažejo nas okrog in okrog, mi mali, nevedni, izkoriščani se pa koljemo med sabo. V resnici pa gre le za kapital, krvoločneže, ki nimajo nikoli dovolj denarja in moči. Pa jim nič ne moremo in jih v večini sploh ne poznamo. In ja, plačujemo njihovo orožje. Grauža se mi, ker vem, da neprostovoljno delam tudi za orožje, s katerim pobijajo. Pa nič ne morem!!!! V vsej tej zmedi imamo Prav samo tisti, ki bi radi v miru in dostojno živeli....na tej strani sveta ali na drugi.

Najvišja cena...to je pa za zjokat. Vau kje bi bil svet, če bi le znali tako živeti. Nekako se moram danes zahvaliti za ta post...ko je človek že rahlo jezen in žalosten, da živi v tem ponorelem svetu...opomin, da šteje še kaj drugega, majhnega pa vendar velikega.