Članek
Monsunski otrok
Objavljeno Nov 20, 2015

Gledala sem film Monsunski otrok.

Nina in Mark iz Nemčije si zelo želita imeti otroka, a jima ne uspe. Slednjič se odločita, da poskusita priti do lastnega otroka po nadomestnem materinstvu. V Nemčiji nadomestno materinstvo ni uzakonjeno. Ker ne spadata med bogate ljudi, si ne moreta "privoščiti" nadomestne matere v Kaliforniji, pač pa gresta v Indijo. 

Ko Mark zdravnico, ki ureja nadomestno materinstvo in vodi kliniko s temi nosečnicami (zadnje mesece so neprekinjeno tam, mnoge živijo fizično mnogo bolje kot sicer, so kot na dopustu), vpraša, če so nadomestne matere za denar, je le-ta stvarno rekla: "Seveda, denar potrebujejo, tako kot ga potrebujete vi ..."

Nina in Mark sta za nadomestno mamo svojemu otroku (spočetemu iz njunih spolnih celic) izbrala Šanti. Šanti uspešno zanosi, vsi so čutiti srečni, zadovoljni ... Nina in Mark, ki sta se morala v Indiji poročiti, saj sicer ne bi mogla dobiti otroka, se vrneta v Nemčijo, vsak k svojemu delu.

Nina je želela, da svojo skrivnost zadržita zase, toda Mark je njunim bližnjim govoril, da se je v Indiji zgodilo nekaj posebnega, kar so potem ljudje razumeli, kot da Nina pričakuje otroka. Mark ji kupi "umetni" trebuh.

Vendar Nina tega noče sprejeti. Ker ima slab občutek v zvezi s Šanti, odpotuje v Indijo in sklene ostati kar tam do otrokovega rojstva. Ker je sicer po poklicu medicinska sestra, pomaga na kliniki.

A Šanti izgine in kar nekaj časa ni nobene informacije o tem, kje je in kako je z njo. Slednjič jo najdejo v nekem oddaljenem kraju, ravno rojeva in ni vse v redu. Na srečo je prišla z Nino in Markom tudi zdravnica. Rodi se deklica. 


Toliko o filmski zgodbi.

Meni se zdi film zelo dober, saj nas sooča s tematiko, tudi z vseh vrst dilemami.

Nadomestno materinstvo, nekaj dobrega samo na sebi - ali ne?

Postati nadomestna mati za denar? Ali iz ljubezni? Je možno oboje?

Oddati potem, po rojstvu, otroka ... Prizor s porodnico, ki noče pogledati svojega ravno rojenega otroka, Nina, ki pomaga pri porodu, ga odnese v naročje posvojiteljskemu paru, ki čaka pred porodno sobo. Ko se Nina vrne v porodno sobo, vidi, da porodnici tečejo solze po obrazu ... Ni lahko oddati otroka ... Ni lahko samo posoditi svoje telo, svojo maternico ...

Nemčija nima uzakonjenega nadomestnega materinstva. Indija ne da otroka neporočenemu paru. Uradna oseba "mladi mamici", ki želi odpotovati z novorojenčkom v Nemčijo, ne da "žiga", da sme oditi ...

Nina in Mark sta "lep" par, imata se rada; zdaj v času, ko Šanti pričakuje njunega otroka - ja, res njunega, spočetega iz njunih spolnih celic - pa doživljata tudi razna nesoglasja. Oba čutita s Šanti, hvaležna sta, da nosi njunega otroka.

Ko Šanti izgine, Mark pomisli, če je morda prišlo do spontanega splava, pa se ženska boji, da bosta zahtevala denar nazaj.

Kako se odločajo "vpleteni", kadar pride v teh nosečnostih do splava?

Če nosečnica pričakuje prizadetega otroka?

Če je prišlo do večplodne nosečnosti?

Par v filmu je bil dejansko pozoren do nadomestne matere, čutila sta s Šanti, soočala sta se z mislimi, da ni Šantina nosečnost samo upanje zanju, da dobita otroka, pač pa tudi tveganje, riziko za Indijko, tudi tveganje za njeno življenje.

Spominjam se novice iz medijev, da je neka nadomestna mati rodila dvojčka, eden je bil prizadet, in tega posvojitelja nista hotela sprejeti ... Sicer se spominjam tudi sama otroka, ki ga posvojitelja nista odnesla domov iz bolnišnice - ker je bil prizadet. In vem za otroke, ki so ostali v porodnišnici, ker jih starši niso odnesli domov ... Pred leti mi je ena porodnica pripovedovala celo, da punčke (zdrave!) ne sme nesti domov, ker ji mož ne pusti - mož hoče sina!

Včasih sem razmišljala, da so posvojitelji še posebej polni ljubezni do otrok/a ... pa ni vedno tako.

Za kakšne starše je otrok "status", položaj, imidž ...

V filmu Monsunski otrok si Nina in Mark otroka želita iz vsega srca ... Iz ljubezni. A čas pričakovanja otroka je tako težak, da skleneta, da če ne bo uspelo, ne bosta šla več v tak način poskušanja dobiti otroka. Kolegica iz Nemčije Nino spomni na to, da sta z Markom pravzaprav naredila kaznivo dejanje in zakaj nista otroka preprosto posvojila ... Nina je rekla, da hoče imeti svojega otroka.

Meni se zdi, da je otrok, za katerega skrbim, ki ga imam rada - moj otrok! Pa četudi ga nisem rodila jaz!

V tej konkretni zgodbi gre dejansko za njunega otroka, ki ga je rodila druga ženska, medtem ko v kakšnih drugih primerih sploh ni nič kaj jasno, kdo so biološki starši ...

...

Pred časom sem videla film Dojenček po spletu, tukaj pa se soočamo z dokaj drugačno problematiko. Zdi se mi, da z veliko težjo. Z dojenčkom, ki ga ne naročiš v živo ... pač pa kar preko spleta ... V Monsunskem otroku gre za konkretne žive osebe, ki stopijo v odnos, posvojiteljema ni vseeno za biološko mamo, medtem po v filmu Dojenček preko spleta mama nositeljica učinkuje le kot tovarna za narediti otroka ...

Podatki o filmu:

Monsoon Baby. Nemčija, 2014. Režija: Andreas Kleinert. Igrajo: Julia Jentsch, Deepak Bandhu, Ella Frey, Viktor Frey. TV-drama. 89 minut.

http://www.delo.si/svet/globalno/nadomestna-mati-prisilno-rodila-sest-otrok.html

Babica, prav tako čutim tudi jaz! Otroke imam rada, druge tudi, in če so mi zaupani v "varstvo", poskrbim za druge tako dobro, kot morem. Ne bi jim želela dati tega, da niso moji. To, da ga je rodila druga mama, je dejstvo, ampak pomembno je to - da je naš! Vedeti je pa dobro marsikaj ... ker na resnici stoji trden svet. Tako da je prav, da otroci o sebi vedo, kolikor je pač možno, seveda tudi v skladu s tem, kolikor morejo sprejeti - da lažje sprejmejo sami sebe, pa da sami sebe bolj razumejo. Sicer so lahko v človeku vsa mogoča vprašanja, hrepenenja, ki jih sluti, pa jim ne ve izvora in ni odgovorov. O tem vprašanju govori tudi ta zgodba (popisana je v knjigi in v filmu): http://www.publishwall.si/solzemlje/post/97000/oktobrski-otrok Poznala sem gospo, ki je odraščala pri neki družini (ona je bila vojna sirota), menda so zanjo po/skrbeli ravno tako dobro kot za svoje otroke, ena razlika pa je bila: ona je bila brez dediščine ...

VinKos, škoda ... ja ... gotovo so prišli do te odločitve po tehtnem premisleku. Sicer, mislim, ji ej bilo v tisti družini dobro. K njim je prišla stara kakšnih 13 ali 14 let, sama je bila že več mesecev ... dobro je vedela, da nima nikogar ... Želim reči, da v vsem tistem šoku je bila streha nad glavo, hrana, obleka veliko! In kakor sem razumela, so jo naučili vsega potrebnega dela ... Lepo bi bilo. BI. Ampak življenje je pogosto trdo ...

VinKos, katero misel ali dogodek komentiraš, film, babičin komentar, moj komentar? Včasih so kakšni starši prikrivali resnico o otrokovem izvoru, ker so mislili, da otroku prizanašajo ... da mu lajšajo življenje. Ampak meni se vse bolj zdi, da je resnica nujna ... govoriti, živeti resnico .... in jo pripovedovati v ljubezni. Otroku povedati, da ni rojen od te mame, ki skrbi zanj, pač pa da ga ima zelo rada .... Marsikatera mama lahko iz vsega srca reče, kako neizmerno jo je otrok osrečil ... za koliko lepega bi bila prikrajšana, če tega otroka ne bi bilo ... Res je, da si nismo dani v posest, pa vendar je tako lepo - "imeti" človeka ...