17-letna Tara, novozelandsko dekle, po smrti svoje ljube sestre dolgo žaluje zaradi te izgube. Svoja občutja večkrat uspe s čopičem prenesti na platno. Ker se po kapi, ki je njenega očeta priklenila na posteljo, družina preživlja z zelo majhnimi prihodki, Tara hodi vsak dan delat v dom starih, kjer s svojim prijaznim pristopom do ljudi in skrbnim delom lajša dni starostnikom. Majhen del tako prislužene plače shranjuje posebej, ker si silno želi iti študirat slikarstvo. V upanju, da si pridobi štipendijo, s čopičem oživlja slike Vincenta van Gogha. Van Gogh je v njenem srcu, močno ga doživlja.

Žalost za izgubljeno sestro naenkrat divje izbruhne, ko nekega dne pet let po Vanini smrti zve, da sestra ni umrla v nesreči, kot ji je rekla mama, pač pa da je naredila samomor.

Tara hoče ugotoviti, kaj se je dogajalo z Van, ne more razumeti, kako jo je lahko Van zapustila, kako je lahko bila tako sebična, da ni mislila na druge, niti nanjo ne ... na svojo 5 let mlajšo sestrico ...

Zdaj šele razume zadnje Vanino pismo njej ... jasno je, da je načrtovala ... ampak to spozna Tara šele zdaj, pet let po smrti, ko zve, da je šlo za samomor.

Slednjič uspe priti na Irsko, v domovino svojih staršev, kjer je umrla Van ... Upala je, da če gre na sestrin grob in če vidi kraj, kjer je umrla, da bo mogla nekako razumeti, sprejeti ...

Na kraju sestrine smrti se ji zdi, da jo sestra kliče za seboj ... Ko preživi obupno noč, spozna, da rada živi. Spozna, koliko težkega prinaša samomor drugim. Spozna, kako samomorilci ne mislijo na druge, ne morejo misliti na druge ... Grozno je spoznanje, da bi sama skoraj naredila isto ...

Tara in Van se nista razumeli s svojimi starši, Tara zdaj odkrije težo, ki je obremenila očeta in mamo v mladih letih, ko sta živela še na Irskem. V zadnjih urah očetovega življenja ob njegovi postelji slednjič mama in hči uspeta narediti nekaj previdnih in ne več obsojajočih korakov druga proti drugi.

---

Po mojem mnenju ni knjiga "popolna", moti recimo prizor ob umirajočem očetu, ko mati in hči ne upoštevata tega, da umirajoči lahko sliši in sprejema dogajanje ob postelji.

Omenja tudi verske napetosti na Irskem, na Novi Zelandiji je katoliška vera nekako edina skupnost, kjer ima oče nekaj bližnjih, zato se cerkve oba oklepata ... kot neke ograje, nečesa, kar edino imata in ne bi še tega izgubila. Meni se zdi, da bi mogla biti zgodba tudi tozadevno jasnejša.

Vendar je - kljub vsemu - knjižna zgodba oznanilo, da za dežjem vedno posije sonce, da se upanje vendar splača imeti, da je vredno govoriti o tem, kar čutimo, kar živimo. Da je vredno najti ljudi, ki jim moremo zaupati. Da je vredno iskati poti drug do drugega.

Da človek, ki naredi samomor, nikoli ne zve, kako bi bilo, če bi živel naprej! In življenje je vredno!

Slikce s spleta: Van Goghova Zvezdna noč, prizori, ki silno pretresajo Taro

----

Citat:

... blaznost minule noči je pojenjala. Ni je več, zdaj to vem. In ne čutim praznine, ki sem jo nosila v sebi več mesecev, let. Navkljub razbijajočemu mačku mi v glavi vlada mir.

Dokler me ne presune groza nad tem, kar bi sinoči skoraj storila. Jezus. /.../

---

Iz avtoričinega pripisa:

Nekoč sem izgubila nekoga, ki sem ga imela zelo rada, ker je storil samomor. In imam prijatelje, ki so prav tako utrpeli takšno neizmerno pretresljivo izgubo. V človekovo življenje to vsadi bolečino, ki nikoli povsem ne mine. Samomor ne uniči le enega življenja, saj je kakor cunami, ki odnese vse na svoji poti.

................

Pripisane so številke za klic v stiski:

V Sloveniji lahko pokličemo npr. na te številke:

112 - Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)

116 123 - Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 ur na dan)

116 111 in 080 1234 - TOM, telefon za otroke in mladostnike (od 12h do 22h)

01 520 99 00 - Klic v duševni stiski, med 19. uro in 7. zjutraj

080 11 55 - SOS za ženske in otroke, žrtve nasilja

.

Kia kaha! Držite se! (po maorsko)

.

Mandy Hager: Dragi Vincent, Založba Miš 2015