Redko objavim cele zapise drugih, tokrat ga pa bom, pismo, ki sem ga prejela po e-pošti.

Objavljam ga zato, ker govori o tem, kar eni jemljejo kot brezvezen in votel strah, jaz pa sama dobro vem, kako so mladi v času odraščanja negotovi in zdi se mi kriminal jim rušitit že tako krhko ravnovesje.

To, da mladostnik spozna, kdo sploh je, ni tako enostavno, če se mu pa ponuja dvome še v to, kdo ali kaj sploh je, pa situacijo še otežuje ...

Ponavljati sam sebi: "Lezbijka sem, gej sem ..." Ali je to res potrebno?

Razumljivo je, da je potrebno biti odprti temu, da človek more biti to, kar je, mu dati podporo, da se izrazi, ampak ponujati mu tisoč možnosti, kdo je, ga ne bo delalo svobodnega, pač pa morda prav prestrašenega ...

No, tukaj je pismo (večji del pisma), ki ga omenjam:

Osebno se mi je malo težje izpostaviti, občutek nelagodja pač, pa vendar. Pišem vam v zvezi z referendumom. Osnovnošolski verouk sedaj poučujem osmo leto in vidim, kako negotovi so najstniki glede identitete. V času pred referendumom sem se dosti spraševal, kako bo, če bo novela zakona, o kateri bo odločal referendum, sprejeta. Lani smo z osmim razredom v okviru šeste Božje zapovedi pri verouku pogledali tudi v učbenik Ljubezen je ljubezen, pogledali film o teoriji spolov. Razumljivo je, da se je najstniku o teh temah (bolj ali manj) nerodno pogovarjati, pa vendar razmišlja. Najbrž dosti več ohranja zase, kot pa govori. Obraz pove marsikaj brez ene same besede.

Ko smo si ogledali film o teoriji spola in se pogovarjali o tem, kako veš, kakšnega spola si, sem opazil nelagodje: »Ja, halo, kako kakšnega spola sem, a to je zdaj vprašanje?!« Nelagodje sem (to je moj pogled) zaznal v dvojem - najprej glede tega, da se debatira o stvareh, ki so vendar jasne (»Pater, a ni to jasno, mislim no...?«) in drugič, da so bili kar malo šokirani, ko sem jim prebral in demonstriral eno izmed vaj iz prej omenjenega učbenika, da bi jim predstavil, v čem je poanta teorije spola - postavi se pred ogledalo, ponavljaj večkrat razne pojme (sem moški, ženska, gej, lezbijka, biseksualec, transseksualec) in se na podlagi dobrega oz. najboljšega občutka ob izrečenem odloči, kaj od naštetega si (tipično uvajanje gender teorije - sam odločaš o svojem spolu, to ni naravna danost). Debelo in začudeno so gledali, češ, kaj da se grem (»Kakšne vaje so
zdaj to, pater? A vi to resno?«). Še je zdrava pamet, hvala Bogu. To sem doživel pri verouku.

Tisto, kar me je pri omenjenem učbeniku precej presenetilo in razočaralo, je to, da se v tako občutljivem obdobju, ko bi se moralo skrbeti za afirmacijo identitete, z omenjenim podobnimi vajami vnaša zmeda in negotovost v njihovo čustvovanje in razmišljanje. V učbeniku so taka vprašanja, da bi na nekatera od njih težko odgovorili kakšni strokovnjaki, kaj šele najstniki. In to se ima za pedagoško dodelano, napredno, družbeno sprejemljivo, osvobojeno od "konservativnosti", strpno? V ZDA so znani primeri, ko so straši zaradi nestrinjanja s tem, da se na tak zgrešen in namenoma zavajajoč način poučuje otroke, povsem »nestrpno« in »netolerantno« šli sedet v zapor. O tem, kako bodo vzgajali otroke, bo pač povedala vlada zvezne države in ne oni sami. V mislih imam zvezno državo Massachusetts.

Že precej časa mi je jasno, da vsi, ki kjerkoli po svetu kaj hočejo doseči kot pobuda na ravni vlade in nevladnih organizacij, zakorakajo v šolski sistem in tam širijo svoje ideje. Nekdo, ki je bil v Nemčiji odgovoren za šolstvo, je dejal, da si mora vlada zagotoviti "izključno pravico nad zračnim prostorom vrtcev", da bo lahko uvedla svoje ideje v prakso. In, žal, starši dostikrat nemo opazujejo tako početje ali pa niti ne vedo, kaj se dogaja.

Poznam starše, ki imajo že s t.i. "laičnim šolstvom" probleme, ko sicer "nevtralni učitelji" rušijo vero njihovih otrok. Sedaj se nam dokaj očitno obeta popolno preoblikovanje "nevtralnega prostora" (kar se tiče negativnega govorjenja o veri je sicer to načelo, po moji oceni, pogosto kršeno) v prostor totalitarnega enoumja LGBT ideologije.  Če se ne strinjaš s to miselnostjo, te enostavno razglasijo za "nestrpneža, homofoba, konzervativneža, zadrteža, zategnjenca, katolibana, zaostalega in kar je podobnih izrazov, ki jih vate mečejo kot se "frajha steno" in zaradi sodelovanja pri »zavodu za razmišljanje z lastno glavo« bi se moral skriti v ilegalo in se pustiti ustrahovati, utišati in predvsem v trenutku pozabiti, kdo si, kaj veruješ in kaj so tvoje vrednote. V našem glavnem  mestu in drugod že obstajajo certifikati "LGBT prijazno", s katerimi se dobesedno
odpoveduješ nestrinjanju s to zablodelo ideologijo. Vam to zveni podobno nacionalsocializmu (nacizmu), komunizmu, fašizmu in še kakšnemu –izmu? »Od tebe pričakujemo popolno strinjanje in soglašanje glede 'stvarnosti'«… In posledično, kakor bi rekel Orwell, nekateri postanejo »bolj enakopravnejši od drugih.«

Ker se zanimam za zgodovino, sem nekaj časa namenil branju literature glede temeljev totalitarizma. Ena izmed temeljnih usmeritev šolstva v času raznih -izmov, ki preidejo v totalitarizme, je popoln monopol nad šolstvom in pranje možganov drugače mislečim. Če pomislim na to, da bi omenjeni učbenik ali pa kaj podobnega postal uradni učbenik, si ne bi več želel v vzgojno ustanovo.

Tak stil poučevanja, ki temelji na uravnilovki, ustrahovanju drugače mislečih, je za moje pojme psihopatski in popolnoma neprimeren. Sam se spominjam preštevanja v OŠ: »No, otroci, kdo hodi v Cerkev, vstanite, povejte, kaj se učite...« - to zame niti slučajno ni bila pozitivna izkušnja. Sprašujem se, kako hitro in na lahko se zaradi izredno vsiljivega delovanja raznih ideologov naš zahodni svet odpove skoraj sveti maksimi o napredku, "ki se vedno praviloma pojavi tam, kjer se ne razmišlja enoumno". Res, zanimivo ...