Včasih se naše poti prepletejo na zelo zanimiv način ... in na en tak poseben način sem se "srečala" tudi s Simono Weiss. Ne osebno, ne čisto neposredno, pač pa preko najinih bližnjih. Potem, ko je mojo hčerko obiskal v bolnišnici misijonar Pedro Opeka, na hodniku bolnišnice je pa bil Simonin mož in Pedru Opeki povedal, da tam leži njegova žena ... In Pedro je rekel: "Greva k njej!" in sta šla. Ta dogodek je silno polepšal dan obema bolnicama, njunim svojcem (tudi meni je še vedno silno toplo ob spominu na to!) in tudi sobolnicam v sobi. 

(Fotografiji s spleta.)

.

Tako smo mi zvedeli, da je v bolnišnici za enimi od vrat gospa, ki je večkrat pela na koncertih v Tivoliju in le-te tudi organizirala - ne le poslušala druge peti!

Potem smo čutili tako tiho povezanost ...!

Bila je nežna in hkrati močna, vztrajna, trmasta ... in vendar se je zaključila njena življenjska pot ...

Posebej so se me dotaknile besede Mance Košir. Govorila je o svetlobi, o tem, da je Simona svetila ... To svetlobo sem čutila vsepovsod, sijala je z žalostnih obrazov njenih dragih ... "Blagor čistim v srcu ..."

Zakaj pišem javni zapis o njej?

Zato, ker sem danes zvedela (iz pogrebnih govorov), da je čutila dobrodelnost kot svoje posebno poslanstvo. Pomagala je predvsem otrokom s posebnimi potrebami, predvsem avtističnim, in to brez vsakih medijev!

"Ker tako čutim! In ker je prav tako!" je rekla, ko so jo vprašali, zakaj tako.

Ko so bile l. 94 v Avstriji pisemske bombe, je prihitela na pomoč - s pesmijo pregnati strah! S pesmijo o ljubezni!

Kasneje se je lotila študija psihologije - prav z namenom pomagati avtističnim otrokom. Kot je rekla Manca Košir, ni njena magistrska naloga izšla v knjigi, ker ni bila komolčarka.

Pravijo, da ničesar, razen dobrih del, ne moremo po smrti odnesti s seboj ... Simona ni "odšla" praznih rok ...

...

Poslušam njene pesmi in razmišljam o njej ... o njenem delu, o njeni ljubezni, o njenem poslanstvu ...

Pa o minljivosti. O krhkosti našega bivanja ... O tem, da ljubezen ostane ... vse mine, a ljubezen ostane, živi ...

... in mislim na njene drage domače ... na moža, sinova, starše in druge ...

---

Življenje ...