Pred nekaj dnevi so ob zaključku verouka - tako kot ponavadi - molili z otroki in menoj tudi starši veroučenčkov. Nekateri otroci so izrazili željo, da jim bi prinesel božiček darilo. Ponavadi se jaz ne vtikam v molitev, pustim otroke, da izrazijo svojo misel, četudi je včasih kakšna bolj posebna ( :)!!), tokrat pa sem dodala, ponovno izrazila, kar pogosto ponavljam, da sicer, ob tem prazniku pa sploh!, res niso darila bistvena, da je darilo Jezus sam, On, ki prihaja, da nas reši stiske in teme v srcu. Pa da je praznik najlepši, če so ljudje skupaj in se imajo radi, darila so mnogo manj pomembna kot to, da se imajo ljudje radi.

Potem se je vključila ena od mam in izrazila misel, da praznujemo Jezusov rojstni dan, obenem pa toliko ljudi misli na darila, ki jih bodo dobili ali dali drugim, Jezus kot glavni na ta praznik pa tolikokrat ostaja spregledan, pozabljen, na stranskem tiru.

Danes sem v cerkvi mislila na to mamo in čutila hvaležnost, ker je nas vse spomnila na bistvo božiča, na "glavnega junaka" tega praznika.

Po maši sem stopila k jaslicam in ob tem, ko sem srečevala svoje učence, razmišljala o vsem tem, tudi o obdarovanju za božič (pri nas doma nikoli nismo tega prakticirali, prav nikoli, smo pa uvedli nekaj drugega namesto tega, da otroci niso preveč čutili tega, da "povsod" prihaja božiček, pri nas pa ne ...).

(Jaslice v naši cerkvi)

.

Potem sem se spomnila pa še na eno zgodbico, na tole:

Pastirjem so angeli povedali, da se je rodil Odrešenik. Povabili so jih, naj ga obiščejo.  In pastirji so pohiteli v Betlehem. Vsak je vzel kaj, kar bo Jezusu in njegovi družini dal za darilo: mleko, morda ovčko, mogoče zelišča za čaj ... kaj od svojega. Bil pa je tam majhen pastirček, ki ni imel ničesar.

V Behlehem je šel skupaj s pastirji, toda ni upal stopiti do Jezusa, ker ni imel nič zanj.

Plaho je stal pri vratih v hlev in gledal Dete. Takrat se je ozrla Marija in opazila pastirčka. Pomignila mu je, naj pride bliže. Obotavljaje se je stopil k Mariji. In Marija, ki je tedaj pestovala Dete, je nežno položila svojega Otroka v prazne pastirčkove roke. Ker so bile prazne, je lahko prijel Dete!

Gotovo je pastirčkovo srce prekipevalo od sreče!

Ta zgodba pove tudi o nas, za nas, da pravzaprav v srce moremo sprejeti najlepše stvari, najlepša darila šele, če je v njem sploh prostor - če ni prenatrpano z "zemeljskimi" stvarmi, skrbmi, zamerami ... če ni vsega preveč. Če je v njem le hrepenenje ...

Pastirček, ki ni imel darila, je prinesel Jezusu samo samega sebe.

Vsem ljudem sveta želim preproščino in čisto srce.

Da bi s čistim srcem dajali in prejemali ...

Kdor ima ljubezen v srcu, ima vedno nekaj, kar lahko da ...