Blogerka sem že precej let. 1. januarja 2008 sem začela pisati svoj blog Od srca do srca (prvi zapis: ... od srca do srca ...) in tam več let zvesto pisala. Zdaj se tam ustavim zelo redko, kdaj pa kdaj prenesem tja kakšno objavo od tu.
7 let ... 8 let, kaj je to takega. Pa vendar: kaj vse se je zgodilo. Kako me je bloganje spremenilo. Kako zdaj težje verjamem ljudem, kot sem prej. Koliko grdih stvari sem doživela v teh letih. Dobesedno zlorab.
Zelo sem se spremenila.
Kako se spominjam, s kakšnim zaupanjem sem vstopala v svet spleta ... doživela pa, da je to - žal - tudi svet spletk!
Večkrat sem se znašla pred tem, da bi zbrisala svoj blog, vendar sem ostajala ... ker sem vedno znova začutila, da je pisanje moje poslanstvo. (Sem si domišljala?) Vem, da je splet vsega poln, prav tako, kot je vsega polno življenje samo ... ampak da se zgodijo grde stvari človeku samo zato, ker si je domišljal, da ima prostor na spletu, da lahko piše tako, kot čuti ... da lahko oz. da sme govoriti to, kar nosi v srcu ... da to ljudi moti, tega nisem mogla razumeti.
Domišljala sem si, da smo vsi ljudje ljudje dobre volje, dobronamerni, upajoči v ljubezen, zaupljivi, želeči vsem vse dobro.
Joj, kako sem bila neumna. Neumna? No ja, tako je pač bilo. Pravzaprav je v tem upanje, da smemo ostajati zaupljivi, verjeti v dobro!
Hvaležna sem za marsikaj, kar sem doživela kot blogerka, vendar so me nekatere stvari res zelo prizadele, nekaj ljudi se je skopavalo name (tudi, da pišem samo o Cerkvi pa o papežu, pa da sem podaljšek Vatikana pa da da širim spletno sovraštvo itd), nekateri so to počeli očitno, v komentarjih in celo zapisih, nekateri za hrbtom. Večkrat se mi je zdelo, da se moram mogoče umakniti, ker mečem senco na Luč, ki sem jo skušala ponuditi svetu. Luč, ki nisem jaz, le vem zanjo ... sem orodje v rokah Nevidnega.
Če ne bi kljub vsemu čutila svoje pisanje kot dar, predvsem kot upanje, da širim stvari, v katere verjamem ... bi vse skupaj zbrisala ... ali pa le pustila in nehala pisati.
Dejstvo je, da imeti okrog sebe le ljudi, ki (mi) kimajo, sploh ne pomeni, da pišem dobro. Res je tudi, da "luč sveti v temi, a tema je ni sprejela." (namig: Jn 1) Jasno je tudi, da so mnogokrat "glasniki miru" preganjani ... in verjamem, da pravi mir ni popolno mirovanje, to je lahko lenoba ali pa smrt, pač pa gre za nemir v miru, gre za delovanje, želeti človeku mir ni nujno hvaliti njegova dejanja - če so zgrešena, pomeni pa sprejeti ljudi ... biti z njimi .... čutiti z njimi.
No, ubadanje z vsem tem po moje pomaga človeku, da ostaja ali pa postaja ponižen ...
(Lučko sem fotografirala na ljubljanskem gradu!)
...
Kljub vsemu temu, kar sem spoznavala, sem nekatere stvari res težko sprejemala in ko sem bila povabljena, da grem pisat na Publish Wall, sem zapustila "svojo vas", svoj blog in ga potem bolj ali manj pustila pri miru.
Na PW nimam nobene prav družbe, v pomenu, da smo "klapa", ni mojega kroga piscev, nikamor ne pašem, vendar me tudi nihče ne preganja. In za to sem hvaležna.
Tudi zdaj pridem an vsake toliko do točke, ko razmišljam, da neham pisati.
Kljub vsemu še vedno upam, da je vredno pisati. Želim si pisati tako, kot sem čutila od vsega začetka: da potujejo dobre stvari med nami, od srca do srca ...
Haha, res: smejem se! Pomislila sem, da sem zdaj pravzaprav zaključila tale zapis. (Pisati sem ga začela pred nekaj dnevi.) Pa sem pomislila, kakšen že sem dala naslov! Pa res: Zaradi ljubega miru!! In zdaj se smejem naslovu!
Res, koliko tega sem počela v svojem življenju, da sem se prilagajala!
... kaj vse sem naredila proti sama sebi!
Tudi kot blogerka sem se prilagajala bralcem, predvsem komentatorjem. Marsikakšne teme, ki mi je zelo pri srcu, nisem "obdelala", da ne bi preveč motila "miroljubnega vzdušja"! :)
A sem neumna? :)))
Morda sem pa predvsem strpna? ;)
P.S.: Sestavljanka o mojem bloganju! ;)
Jan 01, 2016
