Včeraj smo bili na obisku na Škofljici. Imeli smo čudovito popoldne, skupaj smo pogledali tudi film, ki je res dober. Bili smo pa ves čas v hiši, le skozi okna smo videli, da ves čas po malem sneži.
Ko smo se zvečer odpravljali domov, z avtobusom, in smo končno stopili iz hiše ven, v pravo zimo, sem pomislila, kako sanjamo o snegu, o zimski idili, potem smo pa notri ... In potem se odpeljemo domov ... Sicer je bilo do avtobusa 10 minut hoje, bili smo razigrani, kaj ne bi bili, ko pa je bilo tako milo, božične lučke so se bleščale v mehkobi sanjavega večera, okrog nas so plesali drobceni snežni kristalčki.
Ko smo prišli do postaje, sem pomislila, da mi res ni do tega, da bi zdaj šla pa kar na avtobus, po vsem tem, ko je tako lepo zunaj (nekoliko tudi zaradi tega, ker se protestno nisem peljala z mestnim avtobusom, odkar so bile uvedene urbane; no, včeraj na Škofljico je bilo prvič z avtobusom, odkar se vozi z urbano!).
Pa sem rekla hčerki, če bi šli peš v Ljubljano. In je bila za! Avtobus je ravno pripeljal, drugi so vstopili, midve pa sva zakorakali v smeri proti Ljubljani.
Fotografija dokazuje, da so padale ušpičene prekle! :)
.
Dragocena je taka pot! Prometa ni bilo veliko, jasno je bilo vidno, kje vozijo avti, tako da sva bili midve verjetno bolj varni, kot kadar ni snega. Poleg tega se je med potjo tako lepo pogovarjati! Obdelali sva film, ki smo ga prej gledali, in še marsikaj.
Medtem je pridno snežilo, nama se je sneg nabiral na kapah, obleki, laseh, snežilo je v žepe, za vrat ... Opazili sva en zanimiv prizor, vendar ga nisva ujeli s fotoaparatom (škoda!). Nekje pod hribom, na robu gozda, malo naprej je domačija, so se sušile na vrvi cunje, hlače, srajce. Vse lepo obešeno, morda je bilo že posušeno, toda zdaj je snežilo po oblekah, bilo je vse zasneženo. Ampak tak prizor!! Morda so ljudje pozabili pobrati? Ali pa so si mislili, enkrat bo že suho! :) Kdor je zmočil, bo pa še posušil :)
Ko sva pripešačili do obvoznice, sva videli ob robu zastoj, modro utripajočo luč, aha, gotovo je bila kakšna nesreča. Glede na to, da je bilo vse mirno, nekaj ljudi je tam mirno stalo, sem sklepala, da ne potrebujejo dodatne pomoči.
No, Rudnik se je meni kar nekam vlekel. Mislim, da tudi hčerki :).
Potem od Rakovnika dalje je bilo pa že dokaj domače. Kje neki je bilo pol poti? Tam nekje?
Noge so postajale težke, hči je imela premočene superge (seveda, saj nisva načrtovali pohoda po snegu), jaz sem imela na nogah škornje, ki so topli ... ampak v njih ne hodim najbolje. Čutila sem žulje na podplatih. No, ampak bilo je res lepo. Domov sva prišli v dveh urah in pol. Danes zgodaj zjutraj, ob 00.20.
Ko sva pešačili, sem se spomnila na neko drugo podobno pešačenje pred precej leti!
Bila je tudi zima, sneg. Bilo je mrzlo. Z možem sva bila z najinima pol leta, morda mesec ali dva več, starima dvojčicama v Ljubljani na sistematskem pregledu. Z avtobusom. Potem sva šla na obisk k prijateljem. In ko sva končno prišla na avtobusno postajo, je avtobus že speljal. Bil je zadnji tistega dne. Kaj sedaj? Nazaj k prijateljem? Ne. Enostavno šla sva na mestni avtobus, ki je peljal najbolj daleč v najino smer, pač do roba mesta, do končne postaje na Vrhovcih. In potem pot pod noge. Vsak z eno hčerko v kenguruju in čez otroka sva zapela bundi, tako da jima ni bilo premrzlo. Pred nama je bilo kar dosti poti, vsaj 20, morda 25 km. Ceste so bile splužene, vendar je bil čez asfalt trd sneg. Škripal je pod nogami. Po nekaj kilometrih hoje je naju dohitel policijski avto, ustavil je in policista sta povprašala, kam greva. Povedala sva in policista sta naju povabila v avto! Peljala sta naju do Polhovega Gradca, kakšnih deset kilometrov! Potem naju je čakalo "samo" še deset kilometrov hoje po še slabše spluženi cesti. No, gotovo se je najbolj vlekel zadnji kilometer, ki drži v hrib in je marsikdaj bilo potrebno kar gaziti. No, tako sva pozno ponoči prispela s svojima otročkoma domov!
Lep spomin!
Prav tako bo lep spomin tole pešačenje s hčerko včeraj.
Hoja je zame nekaj izredno lepega!
Jan 03, 2016
