Pri verouku v 2. razredu se pogovarjamo o minulih praznikih - predvsem je bil moj namen, da zaokrožimo božično zgodbo vse do "treh kraljev" in do Jezusovih treh let, ko se Sveta družina lahko vrne iz Egipta nazaj v rodno domovino.
Ampak v tako živahni skupini, kot je ta, in ob tem, da skušam otroke tudi "splošno izobraževati" in jih vpenjati v okvir naše družbe, se ustavimo ob datumih.
Nekateri otroci vztrajajo, da je bistvo božiča - božiček. Vname se glasna razprava, ali je božiček resničen ali ne. Pomislim, da to zadevo pa z veseljem prepustim staršem, ob prazniku svetega Miklavža, zanimivo, nikoli ni takih razprav! Pa vedno poudarjam, da smo - v spomin na tega dobrega moža izpred mnogo let (precej stoletij) - lahko prav vsi "Miklavži" - če smo dobrega srca, če dajemo drugim, predvsem pa, če se ne hvalimo s svojimi darili!
Božič z božičkom in brez božička nekoliko ločuje otroke med seboj. Jaz se navdušujem nad tem, da božička ni (niti resničnega niti pre/oblečenega) ... da ostaja glavno darilo božiča sam Jezus ... On, ki prinaša na svet luč, odrešenje. To skušam tudi predstaviti tako otrokom kot tudi staršem.
No, in zdaj, pri veroučni uri, se pogovarjamo o tem, kateri prazniki so bili zadnje čase. Povprašam jih, na kateri datum je božič (ja, to je pa zdaj splošna izobrazba!), otroci omenijo te datume: 6. 12. (aha, ta datum jim je domač zaradi sv. Miklavža!), 22. 12. (haha, včasih je bil to dan JLA, jugoslovanske ljudske armade, le od kod torej otrokom ta datum?), 26. 12. (haha, no, skoraj!), 1.1. (ja, ja!). No, na koncu pa le eden pravi: "25. 12."
Potem pa doda: "Ampak mami pravi, da je dan samostojnosti pomembnejši od božiča."
"Aja?" Ja, to me pa res preseneti!
"Ja."
"Zanimivo," rečem. Ne morem reči, da njegova mama nima prav. Morda je otrok ujel nek mamin stavek, ko se je pogovarjala s kom drugim in ne s sinom, in ujel verjetno zelo natančno njen stavek, mogoče pa ni mogel ujeti vse vsebine maminih besed? Pravzaprav niti ni pomembno, kaj je mama s tem mislila (da bi mislila dobesedno to, kar je sin rekel, je precej nenavadno, ko vendar gre za mamo, ki pošilja otroka k verouku!), zame je pomembno to, da je za vse nas upanje ... upanje najprej po Odrešeniku za vse človeštvo, da more priti do miru srca (saj se je rodil Kralj miru!), pa tudi upanje za nas Slovence, za našo družbo, za našo državo - to pa je tudi vsebina državnega praznika, ki je dan po božiču.
Koliko vsega je, kar še želim otrokom predati kot dediščino, ki jo je vredno sprejeti v srce!
Jan 09, 2016