Prijateljica mi je pohvalila film Zimsko spanje. Pa sva si ga z možem izposodila v knjižnici in si ga skupaj ogledala. Vreden ogleda!

Zgodba se dogaja v osrednji Anatoliji; lastnik majhnega hotela Ajdin, ki je bil veliko let igralec, zdaj piše kolumne in se pripravlja na pisanje knjige o turškem gledališču. Njegova mlada žena Nihal skuša narediti kaj velikega. Čuti, kaj vse je v življenju izgubila, ko se je poročila s tem človekom in se odselila daleč v odročne kraje ... čuti se utesnjena, ujeta, nesvobodna; skuša narediti kaj velikega in se najde v dobrodelnosti v svojem okolju. Ko se mož z njenim delom ne strinja, se ji zdi, da ji je vzel edino, kar je sploh še imela ...

Nekaj prebliskov:

Srečanje s ponosom zelo revnega človeka ... pravzaprav ne s ponosom, pač pa s prezirom ... ali morda obupom? Revna družina ne more plačati stanarine svojemu gospodarju, gospodu Ajdinu. Zato jim odpeljejo televizor in hladilnik. Deček iz te družine v jezi vrže kamen v avtomobil svojega stanodajalca in razbije steklo ... Tako so dolžni še več, vsota za to revno družino je nepredstavljivo velika. Nihal se ti ljudje smilijo in ko dobi denar za svoje dobrodelne projekte, se naenkrat odloči, kaj bo naredila! Odide k tej družini, toda ne gledajo na njeno dobro delo vsi enako.

Morda potem Nihal v živo doživlja misel, o kateri so se pred časom pogovarjali v ožjem krogu. 

Njena svakinja, Ajdinova sestra, zdaj živi z njima, sicer je pa še ne dolgo ločena. Moža je zapustila zaradi njegovega alkoholizma. Zdaj razmišlja, da sta po njuni ločitvi oba še bolj nesrečna kot prej. Zato on še več pije - to je zvedela -, ona pa tudi ni srečna. Razmišlja, da bi se vrnila k njemu in ga prosila za odpuščanje. 

Za odpuščanje?! 

Ja, za odpuščanje. Čeprav ni ona kriva.

Dala bi mu možnost, da se odpre dobremu!

Tako zelo se me dotaknejo te misli!

Manjša družba je imela živahno razpravo prav o misli, da se nasilnežu človek ne upre ... pusti mu, da prav zaradi nenasilja spozna sam, kaj je prav.

Dobro delo ni to, da vržeš kost, pač pa, da skupaj z revežem ješ tisto, česar nimaš v preobilju.

---

Pogovor med Nihal in svakinjo Nedžlo, ko svakinja pove, da jo večkrat zagrabi, da bi se vrnila k možu in ga prosila za odpuščanje.

- Kaj sem naredila, da sva tako končala?

- Kaj misliš, kje so tvoje napake?

- Ne vem, ampak na primer, če bi prezrla vse zlo, ki mi ga je počel Nedždet, če se ne bi upirala, če se na primer ne bi ločila, če bi ga prisilila, da bi se soočil s svojo zlo platjo. Ne vem.

- Hočeš reči, da bi ga bilo naposled sram, če se ne bi upirala slabim stvarem, ki jih je počel?

- Ja, točno. To si dobro povedala. Vem, da zveni nesmiselno, ampak ni, verjemi.

- ... Če tiho prenašaš grdo ravnanje, si tisti, ki grdo ravna, misli samo, da ima prav.

- Po mojem je zdaj tudi njemu žal. Zato to pravim. Ker tako čutim. ... veš, kaj me včasih prime? Da bi šla in ga prosila za odpuščanje.

- Pa saj nisi ničesar zagrešila.

- Saj. Prav zato je to tako lepo. Ker je drugega še bolj sram. In tako iz njega potegneš dobro.

- Si zadnje čase preveč gledala telenovele?

- Zakaj?

- Ker se take stvari dogajajo samo v njih.

---

V zadnjem času sem prebrala dve knjigi turških avtorjev (Orhanova dediščina in Štirideset pravil ljubezni) in si ogledala ta turški film ... krasna dela! Zanimivo je, ker se mi ob misli na Turke še vedno najprej porodi podoba Turkov, ki osvajajo naše kraje ;) Tako je pač, ker sem pred leti hodila v šolo ;)