Članek
Vse ob pravem času - tudi smrt
Objavljeno Jan 13, 2016

Pri mojem prispevku, kjer govorim o smrti in pogrebu mojega očeta, se je oglasila gospa Iva. Njen komentar se me je zelo dotaknil - govori prav o tem, kar sem že mnogokrat razmišljala.

O tem, da marsikdaj vidimo, kako se vse zgodi ob pravem času, pravi čas ... če smo odprti Dobremu, če se prepustimo Življenju.

Človeško gledano, gledano skozi nas, ki ostajamo tukaj, na zemlji, so izgube dragih oseb hude, težke, boleče, in pogosto se nam zdijo mnogo prezgodnje, toda vendar marsikdaj vidimo, česa vsega smo bili deležni kljub izgubi, prav v izgubi sami ... in včasih močno začutimo, da je tako "vse na svojem mestu" ...

Morda je naš ljubljeni človek živel - človeško gledano - zelo malo, "premalo časa", ampak z "vesoljnega" stališča je morda izživel polnost življenja - kaj pa vemo!!!

Večkrat sem bila ob umirajočih in v težkih časih bila deležna pravih milosti. Včasih se v času imiranja, ko ljudje smrti ne odrivajo, pač pa se soočajo z njo, srca neverjetno odprejo - včasih ljudje v svoji družini in med bližnjimi uredijo odnose, popravijo zamere, se ponovno povežejo.

Ko nam bližnji umre, si tako želimo, da vemo, da je z njim zdaj vse dobro.

Zanimivo je, ker je zadnji del življenja obeh mojih staršev ujet v neke datume, ki meni veliko pomenijo, veliko povedo! Mamina zadnja bolezen in smrt in pogreb so omejeni s cerkvenimi prazniki! Izredno veliko so ji pomenili! Atov zadnji del življenja je ujet med moja osebna praznika - vedno sem čutila posebno vez s svojim očetom!

Večkrat tudi "vidimo", da kdo umre, ko nekoga ali nekaj dočaka. Počaka, da nekdo pride, težko umre, če nečesa še ni "uredil". Umre mirno, ko je vse "na tem svetu" z njegovega stališča in moči - urejeno.

Kakšen človek umre, ko je sam ... pa ne zato, ker bi bil zapuščen - ampak kot bi na hitro umrl, ko ravno nikogar ni ob njem. Ta človek najbrž ni potreboval v zadnjem trenutku nikogar ob sebi. Morda je želel "oditi", njegovi svojci ga pa še ne bi izpustili?

Včasih je tako videti, kot se bi človek res sam odločil za trenutek smrti.

Ker se mi zdi vse to tako zelo pomembno, dodajam komentar, ki je bil objavljen včeraj pri mojem prispevku izpred mesecev:

Ko mi je umrla edina stara mama, ki sem jo poznala, sem bila v prvem razredu. Zelo sem bila navezana nanjo, bil je to velik šok in zelo mi je žal, da je nisem bolj poznala, saj je bila čudovit človek. Vem, da sem od prve minute verjela, da je šla naravnost v nebesa.
Od malega je stara mama molila za srečno zadnjo uro. In si jo je izprosila! Eno leto pred smrtjo je doživela infarkt, vendar se je lepo pobrala in še prašička je hotela vzredit potem. Še na trgatvi je bila in me prosila, naj ji stol prinesem k trtam, tako je rada imela to rastlino. En teden pred božičem pa je rekla moji mami, svoji hčerki: "Če me bo Bog poklical k sebi med prazniki se ne čudite, jaz sem z njim že vse zmenjena." In res jo je poklical na god sv. Janeza Evangelista, ki je tudi zavetnik cerkve njene otroške župnije. Kako rada je imela to cerkev, pred poroko je zanjo skrbela, čistila, krasila, pela, mežnarila ... In Bog jo je poklical k sebi ravno v času, ko je bila v tej cerkvi sv. maša. Kakšno lepo znamenje!
Takrat sta pri njej živeli moji samski teti in skrbeli zanjo. Zjutraj se je stara mama še zbudila, da bo šla k sv. maši, pa je potem spet legla nazaj, češ, da ni najboljša. Ko je spet prišla iz sobe, se je vsedla na stol, teta se je postavila poleg nje, mama pa se je nanjo naslonila in izdihnila. Težko si zamislim lepši zadnji trenutek!
Bila je nedelja in teti res nikoli nista hodili v nedeljo v trgovino. Takrat pa je druga teta vseeno šla po neko malenkost, ki jo je potrebovala za kosilo. Prepričana sem, da je Bog uredil, da je šla, namreč ta teta se je bala trenutka mamine smrti in ni zmogla bit poleg. In mama je odšla takrat, ko je ni bilo. In teta je v trgovini srečala dobro prijateljico, ki se je nato odločila, da bo obiskala staro mamo. Tako je potem ta gospa pomagala mamo uredit.
Vsega tega ne morem imeti za naključje. Ta dejstva sem odkrivala postopoma in ko sem v času odraščanja razmišljala o njih, je s tem rastla moja vera. Prepričana sem, da tudi po priprošnji stare mame. Kako si želim, da bi jo poznala še zdaj!

---

Večkrat je res čutiti, kako se vse dogaja v pravem času - nismo gospodarji (svojega) življenja - prepustimo se Življenju samemu!

Marta, meni so po eni strani svetniki blizu, po drugi pa ne ... Vsi smo poklicani k svetosti in vsak od nas najbrž vsaj kdaj je svet ... Seveda gre za to, kakšni smo ob zaključku življenja. In potem gre za to, koliko je kdo opažen, pomemben, kdo ga je poznal in ima "zveze" v Vatikanu :D Ker - eno je biti svet "sam zase", v svojem okolju, ali pa biti svet tako, da te prina oblast Cerkve. Tako je stoprocentno veliko ljudi, ki so (bili) sveti, pa niso uradno sveti, in po drugi strani tudi pri uradnih svetnikih vidimo mnogokrat predvsem človeka, človeške reakcije, tudi napake, zateženosti. Prav tako an kakšne stvari vidimo v nekem obdobju drugače kot v drugem. V srednjem veru se je marsikdo trpinčil .... v želji, da zadoščuje za svoje grehe in grehe sveta. Pa da je bolj pozoren na sveto. Danes bi samotrpinčenje morda uvrstili v greh proti 5. božji zapovedi! Meni recimo je nekako nesveto, kar je naredila ena svetnica (mislim, da Ivana Šantalska) .... imela je moža in otroke. Mlada je ovdovela. Potem se je v določenem času odločila, da gre v samostan. In je šla. Menda se je otrok vlegel čez prag, da mama ne bi šla. Toda ona je stopila čezenj ... Kkao bi danes videli tako dejanje? No, meni se ne zdi sveto. Sice rpa mogoče tega tudi tedaj niso imeli za sveto, pač pa je mogoče kasneje v življenju zelo napredovala v svetosti? Se pa v zvezi z mamami spomnim, da je nek svetnik, mogoče je bil to Vincencij Pavelski, rekel eni mami, ki je veliko hodila v cerkev: "Bodi (več) doma, ti imaš cerkev doma, ko imaš majhne otroke." Evo, to se pa meni zdi nauk!! Tudi nauk za današnje mame. Pa ne v tem, da naj ne hodijo v cerkev, pač pa s poudarkom, naj bodo več doma! Torej naj se ne udejstvujejo vsepovsod, pač pa se posvetijo svoji družini. Jaz imam nekatere svetnike prav rada, vendar se v svojih molitvah obračam predvsem na ljubega Boga (kot ti!)! :)

Marta, hvala za pojasnila. Res, kako bi otrok razumel, kaj je pripravljenost. Ali pa? Živeti tako, da se preveč ne bojimo smrti? Imeti čisto srce, se truditi zanj, vsak dan sproti skušati popraviti napake? Kolikokrat se vprašam pri verouku, ko z otroki govorim o vsem mogočem, kako razumejo, ampak zdi se mi, da mnogo mnogo stvari res globoko razumejo. Domink Savio - včasih se mi zdi, da moramo človeka videti v njegovem času. Kakšne stvari so bile zelo drugače včasih, kot so danes. Ob Škofjeloškem pasijonu sem čutila, kako tisto trpinčenje samega sebe spada zraven ... v današnji čas to ne paše. Dominik Savio je vzor, pa vendar za današnje otroke kar "preveč priden". O tem smo se nekje pogovarjali po zadnjem oratoriju, ko je bil glavna osebnost prav Domink Savio. Kot tako priden in pobožen fant brez vsakega greha se je zdel otrokom, mladim, oddaljen!!! Včasih pri verouku povem eno zgodbo o njem, tisto o sneženih kepah, s katerimi sta dva fanta zadušila ogenj v peči v učilnici. Potem sta obdolžila Dominika in on je moral iti za kazen klečat v kot. Šel je brez besed in nič rekel, da ni on tega naredil. Zakaj ni rekel? je prav sprejeti kazen namesto tistih, ki so res bili krivi? Bi onadva, ki sta res bila kriva, imela kaj od tega, ko je kaznovan drugi?? Kdo bi vedel!

Sponko, ojej, predpisi. Kaže, da se stvari poostrujejo - res zato, da več zaslužijo ... Lopovi. Sicer vem, da so tile pogrebi z raztrosom (v Lj.) zelo na redko; ne poznam od blizu, le po enih dveh, katerima je umrl otrok, mislim, da so v enem primeru imeli pogreb šele čez več kot mesec dni. Nisem spraševala mamice, zakaj, ker so okrog teh stvari bolečine .... Ampak kasneje sem slišala kot da je več pogrebov hkrati. Tako da .... Ne vidim logike. Vem za ljudi, ki so rekli, da svoje telo podarijo raziskovanju, tako da - so rekli, ne bo nič ostalo - ne bo pogreba - in tako se znebijo stroškov za pogreb. Ne vem, če je to čisto tako (da res nič ne ostane), ampak tako mi je rekel nek gospod, ki se je odločil za to. In ti si tudi za tak način? Raztros pepela po vrtu .... vem za primer, ko so to naredili na domačem vrtu, ampak od tedaj je lahko že kakšnih 25 let. Torej to ni več dovoljeno? Sicer se pa spomnim iz nekega filma (ali pa knjige), ko je nek star mož razmišljal, kam pokopati drugo ženo ali morda sestro .... saj ima doma nad kaminom že prvo ženo! ;) Meni tole ni blizu ... imeti pepel kar doma v sobi. Jaz pokojne nosim s seboj v srcu - in mi ni do njihovega pepela ali drugih posmrtnih ostankov. S smrtjo ej tako, da nekoliko v zvezi z njo lahko načrtujemo, vsega pa gotovo ne. Za Saharo, za pogreb v samoti puščave (na katerem boš sam), se pa skoraj gotovo ni treba prijaviti ;) Jaz zaenkrat pravim doma (no, možu, drugim ne), da po smrti lahko naredijo z mneoj, kar hočejo, in tudi lokacija mojih posmrtnih ostankov naj bo taka, da bo vsem prav. Res je pa tudi to, da če bodoči pokojni odloči, kaj bi rad, je potem najmanj prepirov ob dogovarjanju, ker se ni potrebno odločati, pač pa samo sprejeti že odločeno ...

Sponko, če greš dost v samoto, najbrž ni tak probelm :) Greš na sredo Sahare, kdo te najde? ;) Edino če te domači in drugi tvoji dragi iščejo in iščejo? Sicer pa ... pepel raztrosijo, ponekod ga ... na Žalah je taka možnost, vem tudi za pokojnika, katerega pepel so raztresli v morje. Vem za dekle, katere pepel so potresli doma blizu hiše ... Nisem še bila na takem pogrebu. Ne vem pa, koliko je raznih predpisov glede tega .... no, vem, da je raztros (vsaj dojenčkov) lahko precej časa po smrti. Bila sem tudi že na pogrebu gospe, ki je "čakala" na svoj pogreb mesec in pol. (Tako je bilo zaradi svojcev, ki prej niso mogli se udeležiti.)

Sponko, pa ja ne boš rekel, da boš umrl po predpisih? ;) :P Ne nek način te nihče ne more kaznovati, če umreš - po svoje! ;) Kako je umrl Mojzes, ki ni smel v Obljubljeno deželo? Na gori! Kolikor vem, nekatera ljudstva na Daljnem vzhodu to prakticirajo, ali pa so prejšnji rodovi - da star človek gre ... odide na goro in tam umre ... in pojedo ga ptice ...

Marta, zanimive stvari pripoveduješ! Saj ta brat in sestra nista tvoja sorodnika? Ja, podobne stvari včasih res doživimo. Nekoliko je videti, čutiti, kako se človek "odloči", da umre ... ampak ni to taka odločitev, da bi ji lahko rekli "samomor", pač pa po moje predvsem spoznanje, da čas prišel. Potem o tvojem pogovoru z vnukinjo, tistem, ki ga omenjaš prvega. Jaz sem razmišljala tako, da je verjetno vsak človek pripravljen na smrt .... kakšni se pripravijo na dolgo, počasi .... tisti npr. v prometni nesreči pa to naredijo na hitro. No, ko smo se nekje o tem pogovarjali, mi je rekla ena gospa, ki ima precej zveze s hospicem, da ne umrejo vsi ljudje pripravljeni. Kaj je biti pripravljen? Niti ne gre za to, da bi imel "čisto srce", pač pa - po moje - bolj za to, da se mu zdi, da je vse uredil, kar na tem svetu mora ... Kakšen človek mora marsikaj narediti, preden umre - vsaj tako se mu zdi. Kakšnega bolijo odnosi med bližnjimi in zaradi tega kar ne more umreti. Sicer sem poznala nek par. On je ženo varal in jo na zelo grd način spravil od doma, češ da hoče imeti še kaj od življenja. Potem je pa zbolel in ljubice ni bilo nikjer več. K smrtni postelji je pa vendar prišla prva žena, mu rekla, da mu odpušča .... in šele potem je mogel umreti! Želja po smrti? Morda. Ne vem. Meni se bolj zdi, da pride počasi pripravljenost na to, da se nekoč moje življenje tukaj konča. Gotovo je zelo drugače na splošno biti pripravljen kot biti pripravljen umreti jutri, danes ... Tosto o dojenčku v trebuhu mame, in potem o človeku zunaj maminega telesa ... in potem o človeku zunaj svojega telesa ... Lepa podoba! Zelo lepa! Res, tako malo vemo, kako je v "naslednji stopnji".

Anka, draga Anka! Enostavno tako je, da hrepenimo po miru, po umirjenosti, po zdravi meri sprejemanja, toda - dokler smo živi - enostavno ni mogoče biti samo miren in ubran! Res so kakšni ljudje po naravi bolj umirjeni, drugi manj, ampak čisto pač nismo ... Včasih se mi zdi, da so potrebne mnoge mnoge preizkušnje, ki nas prisilijo, da odmislimo nenujne stvari, da se učimo biti hvaležni za majhne stvari (in kdor ni hvaležen za majhne, tudi za velike ni!), da se učimo umreti sami sebi ... <3 Včasih si želim, da bi bilo preizkušenj manj ... Saj poznaš tisto, Anka, ko pravijo včasih, da Bog tistega, ki ga ljubi, preizkuša .... Jaz sem včasih ponosna na to, da sem izbrana :D ... včasih bi pa pobegnila iz tega božjega "izbora"! :D :) Objem

Beatatu ... kljub vsemu je težko biti vedno miren ... Mirni so pravzaprav samo mrtvi ;)

Jaz si dopovedujem, da je vse kar se mi zgodi po božji volji.....tudi danes moj grdi gumidefekt, ko sem se preveč izognila nasproti vozečemu avtu in presekala gumo, da bi šla moja dlan v luknjo.......govorim si, da Bogu hvala, da je z menoj in drugimi vse v redu......a po drugi strani mi je pa odveč vse urejanje in reševanje nastale situacije......in se sekiram, živciram...a nič ne bo bolje zato.....samo moj želodec bo spet kapitulirau....