Pri mojem prispevku, kjer govorim o smrti in pogrebu mojega očeta, se je oglasila gospa Iva. Njen komentar se me je zelo dotaknil - govori prav o tem, kar sem že mnogokrat razmišljala.
O tem, da marsikdaj vidimo, kako se vse zgodi ob pravem času, pravi čas ... če smo odprti Dobremu, če se prepustimo Življenju.
Človeško gledano, gledano skozi nas, ki ostajamo tukaj, na zemlji, so izgube dragih oseb hude, težke, boleče, in pogosto se nam zdijo mnogo prezgodnje, toda vendar marsikdaj vidimo, česa vsega smo bili deležni kljub izgubi, prav v izgubi sami ... in včasih močno začutimo, da je tako "vse na svojem mestu" ...
Morda je naš ljubljeni človek živel - človeško gledano - zelo malo, "premalo časa", ampak z "vesoljnega" stališča je morda izživel polnost življenja - kaj pa vemo!!!
Večkrat sem bila ob umirajočih in v težkih časih bila deležna pravih milosti. Včasih se v času imiranja, ko ljudje smrti ne odrivajo, pač pa se soočajo z njo, srca neverjetno odprejo - včasih ljudje v svoji družini in med bližnjimi uredijo odnose, popravijo zamere, se ponovno povežejo.
Ko nam bližnji umre, si tako želimo, da vemo, da je z njim zdaj vse dobro.
Zanimivo je, ker je zadnji del življenja obeh mojih staršev ujet v neke datume, ki meni veliko pomenijo, veliko povedo! Mamina zadnja bolezen in smrt in pogreb so omejeni s cerkvenimi prazniki! Izredno veliko so ji pomenili! Atov zadnji del življenja je ujet med moja osebna praznika - vedno sem čutila posebno vez s svojim očetom!
Večkrat tudi "vidimo", da kdo umre, ko nekoga ali nekaj dočaka. Počaka, da nekdo pride, težko umre, če nečesa še ni "uredil". Umre mirno, ko je vse "na tem svetu" z njegovega stališča in moči - urejeno.
Kakšen človek umre, ko je sam ... pa ne zato, ker bi bil zapuščen - ampak kot bi na hitro umrl, ko ravno nikogar ni ob njem. Ta človek najbrž ni potreboval v zadnjem trenutku nikogar ob sebi. Morda je želel "oditi", njegovi svojci ga pa še ne bi izpustili?
Včasih je tako videti, kot se bi človek res sam odločil za trenutek smrti.
Ker se mi zdi vse to tako zelo pomembno, dodajam komentar, ki je bil objavljen včeraj pri mojem prispevku izpred mesecev:
Ko mi je umrla edina stara mama, ki sem jo poznala, sem bila v prvem razredu. Zelo sem bila navezana nanjo, bil je to velik šok in zelo mi je žal, da je nisem bolj poznala, saj je bila čudovit človek. Vem, da sem od prve minute verjela, da je šla naravnost v nebesa.
Od malega je stara mama molila za srečno zadnjo uro. In si jo je izprosila! Eno leto pred smrtjo je doživela infarkt, vendar se je lepo pobrala in še prašička je hotela vzredit potem. Še na trgatvi je bila in me prosila, naj ji stol prinesem k trtam, tako je rada imela to rastlino. En teden pred božičem pa je rekla moji mami, svoji hčerki: "Če me bo Bog poklical k sebi med prazniki se ne čudite, jaz sem z njim že vse zmenjena." In res jo je poklical na god sv. Janeza Evangelista, ki je tudi zavetnik cerkve njene otroške župnije. Kako rada je imela to cerkev, pred poroko je zanjo skrbela, čistila, krasila, pela, mežnarila ... In Bog jo je poklical k sebi ravno v času, ko je bila v tej cerkvi sv. maša. Kakšno lepo znamenje!
Takrat sta pri njej živeli moji samski teti in skrbeli zanjo. Zjutraj se je stara mama še zbudila, da bo šla k sv. maši, pa je potem spet legla nazaj, češ, da ni najboljša. Ko je spet prišla iz sobe, se je vsedla na stol, teta se je postavila poleg nje, mama pa se je nanjo naslonila in izdihnila. Težko si zamislim lepši zadnji trenutek!
Bila je nedelja in teti res nikoli nista hodili v nedeljo v trgovino. Takrat pa je druga teta vseeno šla po neko malenkost, ki jo je potrebovala za kosilo. Prepričana sem, da je Bog uredil, da je šla, namreč ta teta se je bala trenutka mamine smrti in ni zmogla bit poleg. In mama je odšla takrat, ko je ni bilo. In teta je v trgovini srečala dobro prijateljico, ki se je nato odločila, da bo obiskala staro mamo. Tako je potem ta gospa pomagala mamo uredit.
Vsega tega ne morem imeti za naključje. Ta dejstva sem odkrivala postopoma in ko sem v času odraščanja razmišljala o njih, je s tem rastla moja vera. Prepričana sem, da tudi po priprošnji stare mame. Kako si želim, da bi jo poznala še zdaj!
---
Večkrat je res čutiti, kako se vse dogaja v pravem času - nismo gospodarji (svojega) življenja - prepustimo se Življenju samemu!
Jan 13, 2016