Pred kratkim sem pregledovala neke papirje in našla zgodbo, ki je približno takale (obnavljam jo na pamet):
Otrok v vrtcu potrebuje vzgojiteljičino pomoč pri obuvanju, saj mu škorenjčki ne grejo in ne grejo na noge. Vzgojiteljica mu pomaga, da končno noge pristanejo v obuvalih.
Otrok se postavi na noge in pravi: "Narobe sva jih obula."
Vzgojiteljica pogleda, res je.
Potegne škornja z otrokovih nog in ju zamenja, in potem spet pomaga otroku, da so končno škornji na njegovih nogah.
Otrok gleda zdaj svoje obute noge in pravi: "Veš, to niso moji škornji."
Vzgojiteljica požre slino in spet potegne škornje otroku z nog. Otrok počasi nadaljuje: "Bratovi so, njemu so premajhni, pa jih je dal meni."
Vzgojiteljica ne ve, ali bi se smejala ali jezila in spet pomaga otroku obuti škorenjčke.
No, ko je končno obut, mu pomaga obleči plašček in kapo in potem ga vpraša: "Kje imaš pa rokavičke?"
In otrok pravi: "Zjutraj sem jih potlačil v škornje!"
:D :D :D
Pa bodite zdaj resni, če ste lahko :)))
(Zdi se mi, da je približno takale zgodbica zapisana v adventnem koledarju, jaz jo pa ponudim tukaj, da se imamo čemu nasmehniti. In dovoljeno je premisliti o tem, kako bi mi opravili preizkus potrpežljivosti! :) )
Jan 21, 2016
