(Fotka.)

Predsednik vlade Cerar govori, naj ne jamramo. Meni se zdi, da človek, ki ni (bil nikoli) v stiski, ne more razumeti stiske drugih. Sicer je pa pred nekaj leti rekel celo predsednik države Pahor, da težko preživi s svojo plačo ... z dobrimi 3.000 evri. Tega se spominjam predvsem zato, ker je moj najmlajši sin (mislim, da takrat star 6 let) to komentiral prav tako, kot to otroci znajo!

A ne, mama, eni politiki dobijo 3005 € na leto, no, na mesec, pa še govorijo, kako malo zaslužijo!
Od kje pa ti to veš?
Slišal sem, ko je V. bral na internetu!

in potem je Pahorjeve evre primerjal z vdovinimi novčiči.

Nisem nevoščljiva ljudem, ki imajo veliko materialnega bogastva, sem pa prepričana, da bi vsak človek, ki dela in ki bi rad delal, pa mogoče ne dobi službe (in ne prebira med službami in odklanja razne take, ki mu niso ravno najbolj všeč), moral imeti dovolj (tudi materialnega) za spodobno življenje.

Prepričana sem tudi, da bi morali gojiti optimistično vzdušje v družbi - ki ne bi temeljilo na denarju, pač pa na veselju do življenja.

Veselje do življenja ni kaj dosti povezano z materialnim, pač pa precej z vzdušjem okrog nas, s tem, kako smo sprejeti, kako smo cenjeni. In s tem, da spoznavamo, prepoznavamo pravičnost v družbi. Torej da ne bo "bogataš" govoril človeku, ki komaj preživi, kako mora potrpeti in kako mu ni nič hudega, ob tem pa sam živel kot vedno - jedel razkošno (no, kaj je to, je spet svet zase - mislim predvsem to, koliko denarja porabi za hrano), kupoval kar naprej obleko (znanka mi je rekla, da se ji zdi narobe, če si vsak mesec, ko dobi plačo, ne kupi nekaj novega za obleči .... ampak le zakaj je to potrebno!?), hodil na smučanje, potovanja in razne druge oblike dopusta, medtem ko si marsikdo ne more privoščiti nič od tega ...

Še nekaj je pomembno, da imamo uzaveščeno: Vsak delavec je vreden svojega plačila. Tako je rekel tudi Jezus. Koliko je vredno, da človek ve, da je njegovo delo cenjeno. In vredno plačila!

Je tako, da človek, ki nima službe, lahko marsikaj marsikje dela - zastonj ... je prostovoljec, toda človek je lahko prostovoljec samo, če ima sicer nek vir preživetja!

Pri tem o plači (vsak človek potrebuje denar!) včasih pomislim, kako kakšni delodajalci resnično nimajo čisto nobenega občutka za to, da bi res spoštovali svoje delavce in jih nagradili tudi s pravično plačo.

Izkoriščajo strah ljudi, da bodo ostali še brez tega dela, ki ga imajo, in posledično brez vsakega denarja.

Ob vsem tem, kar se dogaja v naši družbi, je mnogokrat močno čutiti nezadovoljstvo ljudi, ker jim "država" ne da, kar jim pripada ...

Res je tudi, da bi kakšni ljudje resnično le jemali, "kar jim pripada," prepoudarjajo svoje pravice ... in kakšni se zavedajo res predvsem svojih pravic, dolžnosti pa mnogo manj.

Pravzaprav zvestoba temu, da delamo, kot je dobro in prav, in tudi zvestoba življenju samemu, temu, da delamo, kakor najbolj moremo, in gremo zvečer (kadar pač je za nas "večer") k počitku z mirno vestjo, nas dela optimistične, svetle. Vsaj nekoliko.

Še nekaj je pomembno, ne le to, kaj nam pripada, kaj nam država mora dati, pač pa to, kaj jaz kot posameznik dam svoji državi, naši družbi.

Soustvarjam dobro, pozitivno družbo?

Odkar sem slišala za Sonjo Pungertnik, tedaj nominiranko za Slovenko leta, potem pa Slovenko leta, mi odmeva tista misel, ki jo je izrekla, nekako takole gre: "Ne gre za to, kaj naj da država meni, pač pa, kaj jaz lahko dam državi!!" Sodržavljanom.

Jaaa!

Ne gre le za to, kaj mi pripada, pač pa tudi za to, kaj jaz lahko dam!

Dejstvo je, da pozitivno družbo vsi soustvarjamo. Človek, ki ni pripravljen soustvarjati, samega sebe tlači navzdol.

---

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/89424/mali-in-vdovina-novcica

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/89347/-delavec-je-vreden-svojega-placila