Hiše. Marsikakšna ima nek poseben značaj, karakter - tako kot človek. Je tako izrazito svoja! Včasih rečem kar, da je hiša živa ... da ima dušo.

Včasih ko vidim lepo staro hišo, sem prav ganjena.

Včasih razmišljam ob hišah, kakšni so bili njihovi ustvarjalci, njihovi načrtovalci. Kaj jih je vodilo, da so tako in tako oblikovali neko hišo, sploh če je bila zanje in so imeli možnost ustvariti hišo tako, kot so jo želeli.

Kakšne zgradbe mi niso všeč. Enkrat se mi je nekdo na ulici pohvalil, katero zgradbo v Ljubljani je on načrtoval, meni se pa res ni zdela lepa. Meni se zdi nujno, da je zgradba lepa. Seveda tudi funkcionalna, ampak tudi lepa. Taka, da dobro dene jo videti, jo začutiti. Taka hiša je potem dom.

Pred kratkim mi je nek gospod povedal, da je narisal načrt za svojo hišo, toda "oblast" ni dovolila, da sezida po tistem načrtu. Moral se je prilagoditi zahtevam "od zgoraj" in tisti so načrtali vrstne hiše, ki v pritličju sploh niso imele sanitarij.

Načrtovanje doma ne sme biti modna muha. Prav tako ne načrtovanje drugih zgradb. Lepa hiša je tudi racionalna, uporabna.

---

Ko sem bila otrok, sem se navduševala nad mostišči. Imela bi leseno hišico na mostišču!

Kako so se ljudje pred davnimi davnimi časi odločili, kakšno bo njihovo bivališče? O, bi jim prisluhnila. Tudi votlina, bivališče v zemlji, to je tudi zanimivo, le miši in druge "golazni" ne bi želela imeti v hiši. :)

V osnovni šoli sem, ko smo pisali zgodovino ali zemljepis, pa nas je učiteljica razsedla, da ne bi prepisovali drug od drugega, največkrat sedela pri vitrinah z učiteljičinimi zakladi; ona je odkrivala marsikaj o starodavnih zakladih prebivalcev Polhovega Gradca in njegove okolice.Učiteljica nam je sproti zastavljala vprašanja, mi smo potem odgovarjali na vsako vprašanje sproti, jaz sme hitela, da sem potem lahko gledala njeno zakladnico.

Marsikje se srečujemo z življenjem naših prednikov. Z življenjem ljudi, ki so živeli pred nami, tudi mnogo mnogo pred nami. V mnogih krakij so sledovi naših prednikov.

Pred nekaj leti sem bila v Keltski vasi v Salzburgu.

Tokrat sem zasledila, da so v vzhodni Angliji odkrili staro naselje, zgradili so ga na močvirnatem področju na kolih v boronasti dobi, nekje med 1200 in 800 leti pred našim štetjem. Vas je uničil velik požar, začuda dobro pa sta s eohranili dve "bronasti" hiši in marsikaj v njiju.

Blizu mi je to, kar je rekel vodja projekta izkopavanja:

»Zdi se, kot bi se nekomu vsilili v hišo, kot da vohljamo naokrog in stikamo po njegovih stvareh,« je za CNN povedal Mark Knight, vodja projekta izkopavanja najbolje ohranjene vasi iz bronaste dobe v Angliji. »Ne zdi se, kot bi še šlo za arheologijo, ampak za vdor v zasebno življenje nekoga,« je Knight komentiral izredno dobro ohranjeno stanje dveh velikih, okroglih lesenih hiš. »Dobili smo priložnost za preiskovanje tega izgubljenega sveta,« je navdušen Knight.

Meni se zdi, da smemo v (tuje) domove vstopati le v spoštovanju in veliki obzirnosti in nikakor zgolj iz radovednosti. Na nek način vstopamo v intimo, kukamo v kuhinje in posode drugih ljudi, kukamo v njihove prostore, spalnice.

Ob zavedanju tega se čutim zelo povezana s predniki, oni so marsikaj preživeli in doživeli, veliko izkusili in naredili, mi izhajamo tudi iz njihovega življenja.