Neizmerno je zaupala v njuno ljubezen!
Kako tudi ne bi!
Bila je nasmejano in prijazno dekle, verjela je ljudem, verjela je, da so dobri.
In potem sta se nekega dne opazila z Nacetom. Njuna srečanja so bila nežna in vroča ...

A potem ga nenadoma ni bilo ... Moral je v vojsko.

V temnih nočeh, polnih žalosti in obupa, je samevala ob oknu ... in čakala ... in upala ...

Dekletovo lice je bledelo. Pod očmi so rasli črni podočnjaki. Deklica je postajala tiha, zamišljena. Pridno je delala, hitela je povsod, vse je bilo narejeno ... A vendar se materi ni zdelo vse v redu s hčerko ...
"Si bolna?" jo je zaskrbljena spraševala.
Deklica je odkimavala.
Potem pa je nekega dne mati vsa prestrašena opazila, da je hči postala oblejša.
"Kaj se je zgodilo?" jo je ostro zaslišala in namignila na trebuh ...
Hčerki so se vlile solze ...
Mama je vzdihnila ...
"Kaj bodo rekli ljudje? Kako nas bodo obirali! Kaj ti je bilo tega treba!" je mama tarnala.
"Kaj nista mogla počakati, da se vrne, kaj nista mogla počakati na poroko?"
Deklica je nemočno hlipala.
"Le kaj bo rekel oče?" je zaskrbelo mamo.
"Kaj bodo rekli v vasi?"
A kljub zaskrbljenosti in pomislekom je v mami zmagala ljubezen.
Pogledala je objokano hčer: "Bo že kako!"
Tako se je deklici odvalilo težko breme z ramen. Bo že kako, je ponovila mamine besede.
In kmalu je prišel dan, ko je dete hotelo priti na svet.
Po mnogih urah je dobila v roke dete ...
Najlepše dete, kar jih je kdaj videla!

Kaj pa je tebe treba bilo,

dete ljubo, dete lepo!

meni mladi deklici,

neporočeni materi? -

.

Kaj pa je tebe treba bilo;

dete ljubo, dete lepo!

Al te je treba bilo, al ne,

vender presrčno ljubim te.

.

Meni nebo odprto se zdi,

kadar se v tvoje ozrem oči,

kadar prijazno nasmejaš se,

kar sem prestala, pozabljeno je.

.

On, ki ptice pod nebam živi,

naj ti da srečne, vesele dni!

Al te je treba bilo, al ne,

vedno bom srčno ljubila te.

(Nezakonska mati)

Ljudje na vasi so imeli mnogo pripomb. Mnogo je bilo pikrih, hudobnih. Varovala je svoje dete in ga opogumljala, da preživi v tem krutem svetu. Da se nauči biti pogumen, močan človek. In čakala, da se njen ljubi vrne.
Prav tako je opogumljala svoje otroke mati, literarna junakinja iz Samorastnikov ... Učila jih je biti ponosni, čeprav so "posebni", čeprav so "pankrti".
Tudi taki posebni ljudje, ki naj bi jih po merilih nekega časa in neke družbe sploh ne bilo, so naredili v svetu marsikaj velikega ...

...

P.S.: Želela sem napisati zgodbo, ki vsebuje nekaj Prešernove poezije. Le-ta se vpleta v samo zgodbo. Tako krute zgodbe, kot jo pesem Nezakonska mati nosi

...

Oča so kleli, tepli me,
mati nad mano jokáli se;
moji se mene sram'váli so,
tuji za mano kazali so.

On, ki je sam bil ljubi moj,
on, ki je pravi oča tvoj;
šel je po svéti, Bóg ve kam;
tebe in mene ga je sram!

...

pa enostavno ne morem napisati ...
Moja je človeško razumna ...
Želim si, da vsi rastemo v razumu in modrosti ... in ljubezni ... in sprejemamo ljudi tudi, ko se kaj ne izide po merilih določene "visokomoralne" družbe ...
To je kultura medsebojnega sprejemanja.