Mimoidoč sem na šolskem hodniku ujela nekaj hudih besed, ki so bile namenjene učiteljici.
"Za svojega otroka bom naredila vse!" je povzdignila glas neka mama. Glas je bil razburjen, kaj neki je čutila ta mama ...?
Učiteljica je ohranila običajen izraz, kot da ni nič takega.
(Kolikokrat doživijo učitelji razburjenja staršev?)

Naj bi bili naši otroci "ovčke"?
Ali pa zaletavi "ovni" ali taglavni "petelini"?

A koliko mi je dala misliti s povzdignjenim glasom izrečena izjava razburjene mame!
"Za svojega otroka bom naredila vse!"
Kaj je to: vse?
Se je potrebno vedno potegniti za otroka, ne glede na to, kaj je naredil oz. česa ni naredil - pa bi moral?

Starši smo večkrat v dilemi, kaj in koliko narediti za otroka.
Koliko je ravno prav?
Je bilo dobro včasih, ko se v glavnem starši niso nikoli ali vsaj zlepa ne potegnili za svoje otroke pri učiteljih? No, kakšen se je, večina pa gotovo ne.
Koliko je ostalo travm od tedaj ... koliko tega smo pritovorili v odraslo dobo?
Kakšni starši zdaj preveč pestujejo svoje otroke zaradi svojih travm?
Koliko je ravno prav?
Meni se zdi prav, da so starši in učitelj(i) povezani, sploh kadar so kakšne težave. Mislim, da pogovori marsikaj rešijo, skoraj vse ...
Ampak pogovor ni to, da nekdo drugemu vbije v glavo, kaj in kako, temveč, da si prisluhnemo.
Naši otroci so vseh vrst, in če pristopamo do njih in jih vsaj en toliko skušamo razumeti, ne le vkalupiti v "normalno" šolsko obnašanje, je veliko lažje in bolje za vse nas. Potem lahko posameznik postaja vedno bolj on in ne le nekdo, ki je morda na zunaj videti čisto drugačen, kot je znotraj - pa morda niti sam ne ve zase, kakšen je v resnici.
Seveda je učiteljem na nek način najlažje imeti "pridne", poslušne in vodljive učence ... Gotovo je za vsakega učitelja poseben izziv, če se uspe približati tudi kakšnemu posebnemu učencu in najti v njem (in pomagati tudi njemu tisto videti) tisto najboljše, tisto unikatno in dragoceno, kar ima vsak človek.
Če starši pretiravajo s svojo skrbjo in zaščitništvom svojih otrok (sploh pa, če že vnaprej vedno dajo prav samo svojemu otroku), sem pa gotova, da to ni resnično prava usluga otroku, otrokom ...

V kakšnih težkih primerih včasih pogrešam, da bi bili učitelji bolj človeško zavzeti za svoje učence.
Stisnilo me je, ko mi je ena mama povedala, da so njenega otroka v vrtcu za kazen, ker je ob odhodu staršev jokal, vzgojiteljice zapirale v stranišče ... In kot sem zvedela kasneje, to sploh ni (bil) osamljen primer. In to niso zelo stari primeri, saj so ti otroci zdaj še osnovnošolci.
In v enem primeru je otrok imel odločbo otroka s posebnimi potrebami, a vzgojiteljica je vztrajala pri svoji trditvi, da je otrok le razvajen.

In tako se včasih sama kot mama in malo tudi kot "učiteljica" znajdem na obeh straneh - in se sprašujem, v katerih primerih je res potrebno, da bi mama rekla: "Za svojega otroka bom naredila vse!"
In seveda se takoj ustavim pri tem, kaj je "vse"!
Če pomeni to zagovarjati razvajenega otroka za vsako ceno, potem se to res ne bi smelo dogajati.
A če je "vse" to, da bi učitelj vedel za otrokove težave in ga potem bolj razumel in tudi lažje in uspešneje delal z njim, ja, to pa ja!