Včasih so medčloveški odnosi tako zateženi ... Tudi družinski odnosi.
Kraj, kjer naj bi se človek počutil varnega, kraj, kjer naj bi se spočil, marsikomu ne nudi veliko spokojnosti. Tudi potem ne, ko otroci odrastejo.

Večkrat sem se srečevala z ljudmi, ki niso uspeli pretrgati vezi s starši, posebej z mamami. Ne bi si mislila, da mame včasih tako zelo vežejo nase svoje otroke, če ne bi tudi sama srečala nekaj takih primerov.
Npr. mama sina v zrelih letih kar zboli, če/ko pripelje domov sin prijateljico.
Neka druga mama želi ohraniti sina zase ... to tudi jasno pove - da upa, da se ne bo poročil.
O pretirani navezanosti kakšnih mam na njihove sinove smo velikokrat slišali. Taki sinovi se včasih niso sposobni osamosvojiti, vedno je pomembna mama, vedno, vedno. Tudi če se sin poroči, bo skorajda "spal" s svojo mamo in ne z ženo.
Pa res, slišala sem za primer, ko se je mama vlegla v zakonsko posteljo sina, ki se je poročil.
No, v glavnem slišimo take zgodbe, ki govorijo o odnosu mama - sin.

A pretirane naveze so lahko tudi med mamo in hčerko. Le da so morda te manj vidne, morda tudi manj moteče, ko na nek način vendar ženske lahko tudi držimo skupaj. In če se mama in hčerka veliko pogovarjata in družita, vendar ni enako, kot če to počneta mama in sin. Recimo da ženska potrebuje tudi žensko ...
Ena taka mama je enkrat rekla, da ko se poroči hči, še vedno "vse" pove mami (grrr), medtem ko se poroči sin, bo odslej "vse" povedal ženi in ne mami. In ta mama je bila zelo nesrečna, ko se je njen sin poročil.

No, nekajkrat sem se v živo seznanila s pretiranimi vezmi med mamo in hčerko.
Tako recimo mama odpodi vse fante, za katere se hči zanima. Nobeden ni dober - in to res nobeden. Tudi gospoda Popolnega bi odgnala. Mama hoče vendar hčerko zase.
Mama pohvali hčerko, ki je sama ... pohvali njeno samostojnost, svobodo ...
Neverjetno, prav grozljivo je, ko hčerka, ki je lahko že upokojena, skrbi za svoje starše, predvsem za mamo ... streže ji "od spred in od zad" ... prav grozljivo je to.
In kako take hčerke živijo ...? Mama je vsa vsebina njihovega življenja.
Slišala sem enkrat potožiti hčerko, kako je imela lepo priložnost za poroko, pa ji je mama rekla, da ne ... Ampak hčerka tedaj ni bila več najstnica, bila je že čisto odrasla in sama se je preživljala.
In potem se hči ni poročila, stregla pa je maminim muham ...
In ko je hči zbolela, mama ni hotela iti začasno od doma ... da se hči pozdravi.

Ob takih zgodbah me je groza.
Le kako lahko zraste mama, ki misli, da je otrok njena last?
Ki misli, da je dolžan mami streči do njene smrti?

Kakšna mama sem jaz? In kakšna bom, ko se bom postarala?
Bog ne daj, da bi vezala otroke preveč nase.
Ena bližnja mi je rekla, kako je naročila svojemu otroku, najstniku: "Ko bom stara, ti ni potrebno skrbeti preveč zame. Lahko me daš v dom. Pridi me obiskat, kadar boš želel, ampak ni to tvoja dolžnost. Vesela te bom, ampak pridi, kadar boš želel, kadar bo tebi prav ..."
Gotovo si želi, in jaz si tudi želim, da bi nas otroci radi obiskovali, z veseljem kaj pomagali ... toda nikoli ne sme biti ta skrb taka, da otroci zaradi skrbi za starše ne bi mogli normalno živeti svojega življenja ali da bi zaradi staršev celo ne mogli imeti svojih družin ali pa bi jim družine razpadle ...
Za dober odnos je gotovo potrebno tudi kaj žrtvovati, a je nujno dobro premisliti, kaj je za vse najboljše.