Res. Včasih je zelo malo potrebno: včasih le nasmeh, beseda, kretnja ... Včasih en srčen nasmeh pomaga človeku preživeti neskončno težak del življenja. Kako se spominjam rok ene babice na mojem križu med rojevanjem predzadnjega otroka.
Kako mi kdaj dobro dene kakšen stavek, mail, besede, ko začutim, da nekomu ni vseeno zame.
Kako sem vesela svojih otrok, ko včasih res s posebno toplino pristopijo do mene (pesmica ali risbica za moj praznik) ... kako nežno se stisne k meni naš najmlajši.
Kako lepi so svetli dnevi, čeprav novembrski, ure močne svetlobe ožarijo še te ure, ko se spušča noč, delovnega dneva pa še ni konec.
Vem, da so takile časi časi, ko povprečno več ljudi kot sicer čuti težo življena, nesmisel svojih dni ... ko se sprašuje o pomenu vsega ...
Tako lepo je, kadar zasije kakšna drobna lučka v dan ... včasih je ena sama lučka dovolj. En sam nasmeh. En prijazen objem. Dotik. Stisk roke. Pogled v oči.
Potem noč ni tako črna in tako neskončna dolga. Potem so moči za nov korak.
Bila sem ob njej ... Ni mogla več vstajati. Bolezen jo je uklenila, priklenila na posteljo ali voziček ... Počasi je bila le še postelja ...
Morda je končno napočil čas, ko bi si lahko odpočila od dolgega težkega življenja. Vedno je morala biti pogumna, močna ...
In zdaj bi se vendar lahko spočila, oddahnila ... Premislila svoje življenje ... Ovrednotila ... In se počasi poslovila ...
A ne ... Ni še bil čas. Zanjo ne. Ni še mogla.
V njej je bilo še marsikaj, kar je zahtevalo svoj davek.
Bolečine, zamere, razprtije, beg, samota.
Včasih človek na zunaj nič ne pokaže, kako v resnici čuti. Včasih niti sam ne ve, kaj in kako čuti. Si ne dovoli videti ... Čutiti.
A da more videti svoje življenje v pravi luči in da se more posloviti od tu, se mora prepustiti Življenju samemu.
In včasih je potrebno čisto malo, da se človek navsezadnje popolnoma odpre, brez strahu, le v polnem zaupanju, da bo vse dobro ...
Ne vem, kako bo z menoj, ko bom - tam ... na pragu večnosti ... Druge, drugačne večnosti, kot je tukaj.
Bo čisto malo potrebno, da bom zmogla, se znala posloviti?
Vem za ljudi, ki se ne upajo zaspati ... ker zaspati pomeni prepustiti se ... Ker se jim zdi pretvegano ... Kaj pa, če tačas umrejo?
Ko sem sama v hudi stiski, si predvsem želim svojega moža ob sebi ... Njega, s katerim sva si obljubila, da si bova vse življenje stala ob strani ... In si želim, da ne bi stal preveč "ob strani", temveč da bi bil čim bolj blizu mene, z menoj ...
Ne glede na to, da moram nekatere stvari v vsakem primeru narediti, dokončati sama.
Kot roditi. Lahko mi je v pomoč mož (hvaležna sem za vse njegove ure v porodnih sobah - jih je bilo kar precej), lahko mi izredno pomaga babica, ki pristopa z empatijo ..., a bistveno mora vsak človek vendar narediti sam ...
Lahko ena sama kretnja, beseda pomaga, da človek zmore potem zbrati veliko moči in delo opraviti tako, da je v nekem trenutku popolno.
Feb 28, 2016
