Dobila sem en prisrčen mejl (zgodbo je zapisal Bruno Ferrero), pa ga na kratko povzemam:

Vsak dan opoldne je prihajal v cerkev en fant v karirasti srajci in raztrganih kavbojkah, oblečen tako, kot večina fantov njegovih let. V rokah je imel papirnato vrečko s kruhom za kosilo. Vedno je bil v cerkvi čisto malo časa.

Pa ga je vprašal župnik, kaj počne v cerkvi - malo je bil sumničav, kajti po cerkvah tudi kradejo.

Fant mu je rekel, da moli.

"Kaj pa lahko zmoliš v tako kratkem času?" se je začudil župnik.

"Rečem: 'Jezus, Sven je tu.' In grem. Prepričan sem, da me Jezus sliši."

Nekaj dni zatem se je fant težko poškodoval in sprejet je bil v bolnišnico. Zgodilo se je nekaj nenavadnega: v bolniški sobi je postalo mnogo bolj veselo. Tudi bolniki iz drugih sob so začeli zahajati v to sobo. Poškodovani fant je bil vesel, pripovedoval je šale, znal je biti vzpodbuden.

Na obisk k mlademu bolniku je prišel tudi župnik. Rekel mu je: "Pravijo, da si pogumen in vesel in da prinašaš veselje tudi drugim bolnikom. Kako ti to uspeva?"

"Za to se lahko zahvaljujem tistemu, ki me vsako opoldne obišče."

Sestra, ki je bila ravno v sobi, je vskočila: "Saj ni nikoli opoldne nikogar tukaj!"

"O, prihaja, prihaja. Vsak dan opoldne pride in obstane pri vratih. In reče: 'Sven, Jezus je.' In potem gre."

Kako močna zgodba!

Kako jasno pove o molitvi, ki je hrana, zdravilo, upanje, svetloba!

Pove o tem, da če smo res povezani z Jezusom, se v našem življenju to pozna!

Ker smo živi, resnični, seveda čutimo marsikaj, tudi težo življenja, bremena so včasih res silno težka, včasih klonemo, pademo.

Vendar ... vstanemo. Živimo!