Skupinica molivcev pred porodnišnico. Mimo pride gospa in začne govoriti zelo zelo glasno: "Kaj delate tukaj?! Domov pojdite, tam bodite!"

Čez nekaj časa - tiše kot prej - izbruhne: "V tej hiši so mi naredili dva splava .... kje ste bili tedaj!?!?"

...

Bolečina. Žalost. Nepotolaženo.

Kje so bili molivci tedaj?

Kolikokrat se bojimo kaj reči, narediti, da ne bi še bolj ranili!

In včeraj sem se pogovarjala z eno molivko prav o tem, o strahu pred tem, da ranimo še bolj kakšno žalostno dušo ... Kolikokrat smo prav zaradi tega raje tiho.

Ampak - resnica osvobaja.

Če ne bomo govorili o tej tematiki zdravili tega področja našega življenja, bo ran vse več. Rane so, četudi si marsičesa človek niti ne prizna.

Tudi sama imam razne rane, tudi zelo boleče, vendar vem, da prikrivanje in govorjenje naokoli kot mačka okrog vrele kaše (ne pa o resnici sami) in omalovaževanje resnice in žalosti ne pomagajo.

Sočutje!

Potrebujemo sočutje. Vsaj včasih. Glavnino poti mora pač človek narediti sam, ampak včasih tako dobro dene, če srečamo Človeka. Ne tistega, ki se umika, češ: sam naredi, tvoja odločitev je to.

Ne tistega, ki se dela, da nič ne vidi.

Ne tistega, ki se moji bolečini posmehne, jo zrelativizira.

Včasih je tako lepo srečati Človeka. Začutiti, da me kakšen človek razume. Da čuti z menoj.

Nekdo mi je enkrat rekel, da je pred leti (!!!) videl, kako zelo sem žalostna ... pred leti je videl.

"In zakaj mi nisi nič rekel, če si videl!? Tedaj! Tako zelo sem potrebovala tedaj človeka!!"

Govoriti o splavu, o ranah zaradi hotenega splava, tako zaradi splava, za katerega se ženska odloči, ker pravijo zdravniki, da bo z otrokom nekaj narobe, kot tudi zaradi tistega splava, ko ženska ugotavlja, da ne zmore sprejeti otroka zaradi raznih osebnih razlogov ... Vsak splav pusti bolečino.

In zakaj ne bi govorili o tem? Zakaj ne bi molili za vse prizadete, tako za zdravnike in zdravstveno osebje, ki splave delajo oz. pri njih sodelujejo, zakaj ne bi prosili milosti, blagoslova za vsa ranjena srca žensk, ki hrepenijo po sreči, pa potem čutijo, da s splavom sreče niso dosegle ... morda čutijo predvsem "pokopališče" v sebi ...? Zakaj ne bi blagoslavljali očetov, da bi bili v oporo svojim ženskam? Ali more dober moški pustiti svojo žensko v stiski? Kako lahko reče, naj se sama odloča v stiski - o tako pomembni "zadevi", kot je otrok, človeško bitje, celo sad ljubezni?

Njeno telo je njeno telo? Ja? Seveda je. Njeno telo je njeno telo ... toda otrokovo telo ni njeno telo ...

Kako malo smo kot družba osveščeni o tem, da ni narediti splav kot izpuliti mlečni zobek ...

Mnoge ženske nosijo v sebi bolečino zaradi splava. Zaradi svojega ali splava med bližnjimi. Zaradi splavov nasploh, ker le-ti govorijo o tem, kako je v naši družbi življenje razvrednoteno, kako do otroka pristopamo nekako daj-damovsko. In ne v brezpogojni ljubezni. V zvezi z nosečnostjo in porodom je še kako čutiti pogojnost ... pogojno ljubezen - je potem sploh ljubezen, če postavlja pogoje? Ali bomo zaradi obzirnosti do ljudi, ki nosijo rane (tudi jaz jih!), molčali o tem problemu?

Potrebno je govoriti, ozaveščati ... in, mislim, imeti objem za vse ranjene. Sočuten objem.

Gotovo se vsak od nas sooča s stvarmi, ki jih ni dobro naredil, ki jih ni dobro speljal. Vsaj samemu sebi je potrebno povedati, si priznati. Sicer se lahko zgodi, da nas podzavest komandira in včasih iz nas bruhajo stvari, za katere niti ne vemo, da so v nas ... ali pa ne vemo, zakaj se dogajajo.

Še enkrat: moliti v javnosti?

Res: mnogi priznavajo, naj tisti, ki želijo, molijo, toda nekateri poudarjajo, da naj molijo (molimo) doma ali pa v cerkvi, ne pa pred porodnišnico.

Ker tudi sama čutim tudi te zadržke, ker tudi sama ne želim drezati v rane, se veliko sprašujem o vsem tem.

Sama nisem nikoli šla k zdravniku z dilemo, ali naj nosečnost ohranim ali prekinem (razen ko mi je zdravnica rekla, da iz nosečnosti ne bo nič in svetovala, da grem takoj na urgenco). Poznam pa precej od blizu primere, ko so se čutile posameznice popolnoma nerazumeljene v svoji stiski .... ne, niso vse želele splaviti ... nekatere bi potrebovale le človeka, ki bi se z njimi o vsem skupaj pogovoril.

Morda so molivci pred porodnišnico vendar tista druga možnost! Tisti, ki pokažejo, da je življenje še kaj drugega kot to, kar kaže sodobni svet. V resnici se svet ne podre, če sprejmemo otroka, ki je bil spočet "ponesreči". V resnici se človeku, tudi mlademu dekletu ne, življenje ne konča, če se "napove" otrok. Morda se življenje na nek poseben način šele začne? 

Molivci pred porodnišnico želijo (želimo) povedati, da smo ljudje scelega, z dušo in telesom, s tem, kar smo doživeli lepega in strašnega ... Nikakor ne gre za sodbe tistih, ki so naredili/e splav, gre za sprejemanje človeka scelega.

Kako naj to povemo, če smo samo za zidovi svojih domov ali cerkva?

Kaj ni tolikokrat rečeno, naj se vidi, da kristjani nismo samo neke ovce, plahe in tihe?

To upam reči po vsem tem, kolikor imam sama konkretnih izkušenj z molitvijo pred porodnišnico. In ja: sama mislim, da molitev ne sme biti zelo glasna, pač pa precej tiha, le toliko, da se molivci slišijo med seboj, kadar molijo z besedami ali pesmijo skupaj; torej ne gre za to, da bi doneli naokrog, pač pa predvsem za precej tiho in res mirno prisotnost. Ja, za prisotnost. Prisotnost na kraju tolikih veselj in najhujših bolečin.

V glavnem čutim pristno veselje v teh ljudeh (pa kdo sem jaz, da ocenjujem!), ki molijo, sočutje, ljubezen do ranjenih žensk; izgubljenih otrok (včasih so rekli: odpravljenih); do osebja, ki je sicer sprejelo kodeks etike, ki govori o spoštovanju življenja od začetka do konca ...

Kje so molivci ... kje so bili tedaj, ko je neka gospa naredila splav, morda ... ker ni bilo nikogar, ki bi čutil z njo ...? Kje je bil molivec tedaj, ko je neka ženska naredila splav in bi - kljub splavu - čutil z njo?