Tisti, ki poznate vsaj malo Sveto pismo, najbrž poznate (Davidov) psalm 23 - Gospod je moj pastir. Meni se zdi prelep! Kar odmeva mi tudi melodija te pesmi (ampak na spletu te melodije nisem našla).

Gospod je moj pastir,

nič mi ne manjka.

Na zelenih pašnikih mi daje ležišče;

k vodam počitka me vodi.

Mojo dušo poživlja,

vodi me po pravih stezah

zaradi svojega imena.

Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,

se ne bojim hudega, ker si ti z menoj,

tvoja gorjača in tvoja palica sta mi v tolažbo.

Pred mano pogrinjaš mizo

vpričo mojih nasprotnikov;

z oljem mi maziliš glavo,

moja čaša je prepolna.

Le dobrota in milina me bosta spremljali

vse dni mojega življenja;

prebival bom v hiši Gospodovi

vse dni življenja.

Meni je zelo všeč ta psalm (je pač stara pesnitev, če bi bila sodobna, bi nekateri verzi bili drugače oblikovani). Ko mi je težko, mi včasih privrejo prav ti verzi na ustnice in v srce ... in so mi v tolažbo. Nič ni tako hudo, skoraj vedno gre spet naprej ... Vedno sem v varnih rokah. Gospod je v mojem srcu. Če poslušam svoje srce, svojo vest, potem živim najboljše življenje. Seveda če imam v srcu prostor za svojega Gospoda.

---

Nekoč sem slišala neko priredbo tega psalma, na temo, kako je TV Gospod in Gospodar marsikoga ... Pa sem si sedaj izmislila še eno priredbo. Mnogi ljudje zagovarjajo absolutno svobodo. Nočejo biti ovce. Pa res niso?

Lahko živim brez vsakega pastirja, saj nisem ovca.

Hočem počivati na kavču ali kjerkoli, nihče mi ne bo ukazoval.

Gledam in poslušam reklame, moja stvar, kaj hočem

in čemu se pustim vplivati.

Vodi me po poteh brezbrižnosti do drugih

in hotenja imeti več in več. Pa kaj.

Tudi če so kje vojne in nasilje in ljudje trpijo,

zame ne bo hujšega,

saj imam računalnik in TV, ki me tolažita!

Pred mano pogrinjata reklame in vse užitke tega sveta

in moje telo je vsega prepolno

in to je bistveno.

Nisem odgovoren za hudo po svetu,

uživati hočem

vse dni svojega življenja.

Ljudje nočejo biti ovce. Toda ...

Mislim, da na vsakega od nas marsikaj vpliva. In človek, ki je gotov, kako zelo svoboden je, morda v resnici sploh ni svoboden. Če živi brez Boga, brez cerkve, brez moralnih norm, brez političnega prepričanja ..., to še ne pomeni, da je svoboden.

Posluša sebe od znotraj, toda kaj ima v sebi? Ali niso dostikrat tisto odmevi reklam, oglasov, filmov, medijev, splošnega mnenja, lastne komodnosti in napuha. Kdo ima preprane možgane? Jaz, ki želim imeti Boga za svojega Gospoda? Svobodno sem to sprejela, zdi se mi najboljša možnost!

Sploh pa mislim, da nihče od nas ne more trditi, da je vse sam ugotovil, da je popolnoma svoboden vsak trenutek. Da je njegovo mnenje zares njegovo pravo mnenje (ki je zraslo neodvisno od česarkoli) in da izhaja resnično iz popolne svobode. Da ni nihče vplival na njegovo mnenje? Da ni sprejel splošno mnenje v neki družbi? Tisto, ki je najbolj vidno v njegovem okolju? Najglasnejše? Tisto, kar so ga naučili doma ali v šoli? Kaj pa ujetost od komodnosti, od tega, da bi čimveč imeli, ali pa ujetost od jeze, od žalosti ...? Ali pa ujetost od izgovorov (vedno lahko najdemo kje krivce za svoje težave) ...?

Vsi si želimo biti svobodni. Vsak od nas je dolžan najti svojo osebno svobodo - in delati za to, da bi se vsi imeli čim lepše. Pameten človek posluša tudi mnenje drugih. Posluša in ga potem oblikuje v sebi ... ne le enostavno povzema ali kopira ...

A če sem ovčka, je presneto pomembno, kdo sme biti moj Pastir!

Biti ovčka, poslušna Božjemu, je pa itak najboljša izbira!