Ko sem prvič zanosila, sem bila presrečna! Zdelo se mi je, da sem najsrečnejši človek na svetu. Ko sem hodila po ulicah, sem večkrat pomislila: "Ljudje, ki hodite mimo mene, ali vidite, da nosim otroka v sebi!" Čutila sem se lahko in milo. Ampak tista nosečnost se je končala ... ne vem, zakaj se je končala. Enostavno ... v nočni službi sem bila, ko se je začel spontani splav. Nekaj najhujšega zame tedaj ... tako izpolnjeno sem se čutila kot nosečnica, tako zelo sem pričakovala otroka!

Pa sem spet zanosila in spet sem doživela moro izgube otroka. Nedoumljivo strašno je bilo.

Tudi tretja nosečnost se je končala s splavom.

Koliko vseh vrst misli se je podilo v meni, v naju. Zakaj? Zakaaaj??

Kaj zdaj? V takih težkih časih pravzaprav človek ne vidi daleč, in tudi jaz nisem videla ...

No, potem sem spet zanosila. Tedaj sem se odločila, da bom pustila službo, če mi ne bodo dali bolniške. Naenkrat sem dobila občutek, da neka pot je. Zanimivo, od kod sem jaz, ponižna deklica, sploh zbrala ta pogum. Res sem šla naravnost do zdravnika, kar v porodnišnico, našla enega od teh, ki sem jih poznala z oddelka, kjer sem v drugi nosečnosti nekaj časa ležala ... In takoj mi je dal bolniško, čeprav ultrazvok sploh še ni pokazal zarodka; pokazal je le povečano maternico! Na drugem pregledu je pa ultrazvok pokazal, da nosim dvojčke! Juhuuu! Kako sem bila srečna! To je bilo pravo Miklavževo darilo!

Januarja sem morala v bolnišnico, zaradi treh spontanih splavov so se odločili mi narediti serklažo. Prepričevala sem konzilij, da tega ne potrebujem in nočem, toda ... to je bila menda edina možnost, da bom lahko potem nekaj mesecev doma. Da ne bom cele nosečnosti preležala na oddelku za patološko nosečnost.

Ampak še danes sem gotova, da serklaže nisem potrebovala ... in potihem mislim, čutim (?), da bi bilo bolje, če mi je ne bi naredili.

Hotela sem obvarovati svoja otroka vsega slabega, zato sem vztrajala, da ne dovolim, da mi pri posegu dajo narkozo. (V prvi nosečnosti sem bila na neki manjši operaciji in sem odklonila vse proti bolečinam, tudi lokalno anestezijo.) Pri serklaži se niso čisto držali moje želje, zato sem bila precej "matasta", ampak približno sem vedela, kaj mi delajo.

No, po nekaj tednih bolnišnice sem smela domov!

Pri 30. tednih pa da bom morala nazaj in tam počakati porod, kot mi je rekla zdravnica. Potem sem uspela še malo podaljšati in tako sem pričakala že 34. teden. Moj trebuh je bil resnično mogočen. Mož se je hecal, da sem dvomotorni bombnik :)

Ob tem, ali sta fantka ali punčki ali parček, je mož govoril, da sem občutljiva za - tri punce :)

Tudi jaz sem imela občutek, da nosim dve deklici.

Glede na to, da sem nosila dva otroka, sem imela vseskozi kar lepe izvide, strahu, da bo spet kaj narobe, sem se precej uspela znebiti ... počasi ... po tistem, ko sem krepko prekoračila tedne, pri katerih sem izgubila prve tri otroke.

Ko so mi zdravniki dovolili, sem hodila na telovadbo v materinsko šolo, sploh sem bila dokaj aktivna. No,pletla sem in kvačkala jopice, kapice, coaptke, šivala sem plenice ...

Noseča sem bila zelo rada, mi je pa počasi trebuh postajal ... prevelik. Podnevi je sicer šlo (razen zgage ni bilo kaj posebno hudega) bila sem pokonci, ampak ponoči!! Noči so postale težke. Trebuha nisem znala "namestiti" tako, da bi se počutila dobro. V nogah so se pojavljali krči. Obračala sem se v postelji in iskala položaj. Potem sem si dala med kolena blazino, pod trebuh blazino - in slednjič zaspala. Tako je nekako šlo. S pomočjo blazin in odej.

Potem je prišel čas, ko zdravnica ni poznala več milosti, da ostanem še doma. Tako ali tako sem bila doma cel mesec več, kot naj bi bila. Res je pa, da sem izgledala idealna ... razen tega prej, pred to nosečnostjo, razen treh izgub otrok. Celo posnetek ultrazvoka je bil tako idealen, da so me prosili, če smejo fotografirati UZ ekran z mojim dvojčkoma - za študente! :) (Tedaj še ni bilo UZ slikc razen na ekranu.)

Sprejeta sem bila na oddelek, v isto sobo, v kateri sem ležala pred meseci, zraven neke mamice, a katero sva tudi tedaj ležali skupaj. Ta nosečnica je resnično preležala vso nosečnost v bolnišnici, od prvega dne, ko je ugotovila, da je noseča, pa do poroda. Bila sem je zelo vesela ... bili sva se res veseli! Ona je bila tedaj osmič noseča in niti enega otroka še ni imela ...

No, tedaj je začelo kazati, da pa moje telo ne zmore več ... začela sem zatekati, dobila sem hude edeme. Naenkrat sem pridobila mislim da 4 kile. Ali morda 6?

Ultrazvok je pokazal, da bo zaradi položaja otrok mogoče potreben carski rez. Kar se je meni zdelo strašno, saj sem bila samo za naravno in naravno! Svojima otrokoma bi dala vse najboljše!

Potem so rekli, da bodo z ultrazvokom preverili položaj otrok, ko se bo začel porod. Jaz seveda še nisem nameravala roditi, ampak noči v porodnišnici so bile težke. Zeblo me je, odeje ni bilo dovolj, nisem imela blazin, da si podložim trebuh in da si dam kaj med kolena, ker so me sicer boleli kolki. In tako sem se obračala in obračala. Zložila sem si haljo in jo dala pod trebuh. Pa me je zeblo. Pa sem iskala spet dober položaj ... In v tistem: puufff ... Joj. Naenkrat sem bila v strašno veliki luži! Razpok plodnega mehurja! Zbudila sem sosedo, ona je poklicala sestro. Takoj v porodno sobo. Vesela, da bom končno spoznala "iz oči v oči" svoja otroka, in hkrati v skrbeh ... Peljejo me s posteljo, hoditi več ne smem. Začne se vsa tista procedura, ki čaka vsako porodnico ... no, nekoliko se te stvari spreminjajo.

Začnejo se popadki. Noč je. Slišim glasove drugih porodnic. Pred nekaj leti sem imela prakso tukaj ... Sem skušala stati ob strani rojevajoči ženi ...

Molim, da bo lahko moj mož pri meni. Tedaj je bila samo ena sobica, ki je omogočala enemu očku, da prisostvuje rojstvu svojega otroka. Ena v stari porodnišnici in ena v Kliničnem centru.

Čakam, da pride zdravnik, da mi "odveže" serklažo. V šoli so me naučili, da se to naredi takoj, če se začne predčasen porod. A sem na ta poseg čakala do jutra, kakšne 3 ali 4 ure. Je bilo to takoj ali ne? No, še danes mislim, da serklaže jaz nisem potrebovala. Da mi je naredila kvečjemu škodo.

Porod nikamor ni šel. Meni se je zdelo, da ne morem več, toda ustje maternice se ni še nič odprlo. Pol centimetra. In čez nekaj ur še vedno samo pol centimetra.Položaj otrok? Kdo bi vedel! Zdravnik po pregledu pravi, da je otrok, ki se bo prvi rodil, v medenični vstavi. Babica pravi, da je prvi v glavični, toda z obrazom naprej ...

Potem privlečejo UZ aparat.Res je bližje izhodu otrok, ki je v glavični vstavi. Z noskom naprej.

Mala sobica, edina, kjer je lahko očka ob porodu svoje žene, se sprosti. Niso pozabili name, na mojo gorečo prošnjo!

Sobota je, kmečka ohcet v Ljubljani, moj mož ima službo, telefonov seveda nimamo. Vendar ga pokličejo v službo in on prišiba v porodnišnico. Res, vedno hiti (no, skoraj vedno!), tedaj je tudi :)

Popadki. Meni se zdi zelo hudo. Ampak pregled pokaže, da porod ne napreduje. Joooj. Nekaj časa še gre, z možem izbirava še eno ime, imava imeni za dva fantka, imava ju za parček, ampak za dve deklici ... enega še nimava. Skombinirava imeni, ki pašeta skupaj :)

Popadki so kar naprej. Ampak porod ne napreduje. Ne morem si misliti, da bo lahko še huje. Koliko časa še???

Po več urah predlagajo, da naredijo carski rez. Prvi otrok je v glavični ustavi z obrazom naprej. Drugi je v prečni legi. (Ja, med porodom moja otroka sploh nista umirjena, brcata, telovadita ... vse počneta, samo za ven, v svet, nista pripravljena ...) Ne spominjam se, če je mož kaj rekel, jaz sem samo še čakala na to, da podpišem, kot bi šlo za moje preživetje. Samo tisti podpis sem še spravila skupaj!

Potem so me odpeljali v operacijsko sobo in hvaležno sem poniknila v svet brez bolečin.

...

(Nadaljevanje prihodnjič.)

---

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/182416/zgodba-iz-porodnisnice-1

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/195326/zgodba-iz-porodnisnice-2

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/196065/zgodba-iz-porodnisnice-3