Članek
Letos pa atu nisem nesla potice za veliko noč
Objavljeno Mar 29, 2016

Ko sem pred par dnevi mesila testo za potico, sem se ujela v mislih, da bom na veliko noč pa šla k atu in mu nesla potico ... in je bo tako vesel, kot je je vedno vesel! Tako zelo je vedno pokazal, kako je vesel obiska, kako je vesel vsakega od nas, kako je vesel vsake drobne pozornosti, kosa potice, pirha ...

In potem misel: "... pa saj ni več živ ... ni ga več tukaj." Letos ne bom nesla potice atu ... 

In včeraj, ko sem bila pri svoji žlahti, sem rekla bratu: "Zdaj grem pa še k atu ..." Ojej. Ni ata. Grem v hišo, kjer sem preživela svoje otroštvo, ampak ata ni več tam. Vse je tako, kot je bilo, in vendar je tako drugače.

Poleti bo eno leto od tedaj, ko smo se kar naenkrat zelo na hitro seznanili s situacijo, ki je govorila, da je ata "odhajajoč", umirajoč.

Tako daleč nazaj je že to in hkrati tako blizu.

Koliko let sem prihajala v domačo hišo in začutila misel, da bo na klopi pri peči sedela mama ... pa je že skoraj dve desetletji ni tukaj.

In zdaj ob misli na dom svojega otroštva pomislim: Pridem gor. Ata bo stal pri verštafu in kaj delal iz lesa, kakšen stolček, lestev, babo ... Kako je vse minljivo.

Le ljubezen ostane.

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/138114/na-zdravje-nasemu-atu

http://www.publishwall.si/solzemlje/post/140159/umreti-doma-spostljiv-pogled-na-smrt

Mar 29, 2016

Pred nekaj dnevi sva se pogovarjali s hčerko, ki ne živi več doma. In mi je rekla, da je, ko je pekla potico, razmišljala, da jo nese atu ... <3

Mila <3

hi-te-chi ... hm, kaj vem, kako je "tam" ... jaz bi vrtnarila! ;) pa v gozd hodila pa ob rekah ... Rastko, lp :)

Klavdija, in vendar je to soba tvoje ljube babice! Eni ljudje metitirajo v sobah svojih pokojnih ... Nekateri ohranjajo vse v sobi tako, kot je bilo, ko je njihov dragi še živel. Poznala sem gospo, katere hčerka je umrla pri letu in pol. Še po več kot 10 letih je bila hčerkina sobica nedotaknjena. Jaz mislim, da je glavno, kar imamo po pokojnem, v naših srcih. Pokopališče, grob - to je kraj spominjanja ... ampak spomine nosim jaz kar s seboj, nimam nobenih zadržkov do pokopališč, vendar na grobove same ne hodim veliko.

lp

Kot sva govorili zasebno, povem še tu. No, danes mineva že 2 leti od babičine smrti. Izpolnila mi je željo, nisem je našla mrtve v sobi, pri njej je bila mami, njena hči, ki si je želela, da bi jo videla oditi. Kar nekaj časa nisem mogla v njeno sobo, če se je dogajalo sem se prisilila in šla noter, vendar zadnjič, po skoraj 2 letih sem samo pokukala notri, brez razmišljanja, še vedno slab občutek imam namreč, ko pomislim na tist prostor.