Srečam eno znanko, ustaviva se, saj se že dolgo nisva videli. Videti je žalostna. Pa jo povprašam o tem, kako živi. Pripoveduje o svojem delu, predvsem pa potoži o tem, kako ji je težko, pa ne toliko zaradi otrok kot zaradi moža. Ta ji sploh ne prisluhne, sploh ne razume, kako ona doživlja nekatere njegove navade, ki pravzaprav res rušijo njun odnos. Terapevt, pri katerem sta bila, je naročil, da naj on opusti to svojo razvado, že zaradi žene, ki jo to tako boli, naj to stori. Toda ne. On je naredil le toliko, da ni hotel več k terapevtu.

"Kadar je zelo hudo, včasih pokličem kar na telefon v stiski," pravi.

Pomislim ... in rečem: "Pa saj tvoj mož se vendar ukvarja s svetovanjem v odnosih ... Posluša ljudi, da bi jim pomagal ... Tebe pa ne sliši."

Žalostno vzdihne. "Ja. Me ne sliši."

Še nekaj besed in že hitiva vsaka na svojo stran.

Je že en tak dan, da srečujem znane ljudi, pomislim, ko malo zatem srečam drugo znanko.

Še misel: "Njen mož je svetovalec na telefonu v stiski! Kdo ve, če kdaj moja prejšnja sogovornica v svoji stiski govori prav z njim."

Tudi midve se ustaviva in si poveva par stvari, o družinah, otrocih ...

Še pod vtisom pogovora s prejšnjo sogovornico sem zdaj prav pretresena, ko mi sedanja sogovornica omeni, kako se čuti samo.

Kako je mož ne posluša, kje šele razume.

"Gre poslušat druge ..." Ja, na telefon v stiski gre. Vem. Morda so tisti ljudje tam bolj v stiski kot njegova žena, grenko pomislim. Težko mi je, ko čutim globoko žalost te gospe.

"Še se morava srečati ... tako mi dobro dene," reče, ko se poslavljava. Morda ji je malo lažje zdaj, ko mi je povedala, kako se počuti. Ampak čutim, kako včasih počasi umira upanje. Po mnogih izkušnjah neslišanosti se človek zapre vase ... ali pa najde čisto druge zaupnike ... če zakonec zaupnik noče ali ne zna biti.

Lažje je razumeti, da v odnosih med zakonci ni globokega zaupanja, če gre pač za "navadne" ljudi, za navadne moške ... take, ki pač itak nimajo pojma o globinah duše. Toda ne. Moška obeh mojih sogovornic se veliko ukvarjata prav s poslušanjem - drugih.

A ne bi bilo dobro, če bi poslušanje, tisto z empatijo, trenirala kar doma, pomislim.

Ali pa je potrebno hoditi drugam ... ker je "sosedov kruh" boljši? Ali gre za občutek, da delam nekaj dobrega, da sem pomemben, pomembna, da me drugi potrebujejo? Doma seveda lahko počakajo. Pa žena itak vedno jamra. Itak vedno samo teži. Pa kdo bi jo razumel. Tista njena "čreva". Ko ni ne konca ne kraja.

Potem pa taiste žene kličejo na telefon v stiski, hodijo na terapije ...? Tam se najde moder svetovalec, oh in sploh ... razumevajoč, tak, da se ti srce topi ob njegovih besedah ...?

Ko grem naprej, imam polno glavo takih in podobnih misli. Pa se spomnim še na eno gospo. Katere mož je šel kasneje, dodatno študirat neko vejo psihoterapije. In vendar vem, da se tudi ta žena mnogokrat ne čuti slišana, kje šele razumljena od svojega moža.

Enkrat mi je povedala, da je svojemu možu rekla: "Zdajle me jemlji kot osebo, ki je prišla na terapijo. Ne bodi moj moj mož, bodi terapevt. Poslušaj me." In je res zaigral vlogo terapevta - in jo res dobro speljal, mi je rekla! Žena je bila zadovoljna. Slišal jo je.

Ob tem pomislim na to, kar mnogokrat pravimo, kovačeva kobila je zmeraj bosa. Psihologijo študirajo tisti, ki morajo urediti sami sebe. Ki sami nimajo poštimanih odnosov samih s seboj. Na socialno delo se vpišejo tisti, ki tudi ne znajo urediti svojih družin ...

Pravzaprav je razumljivo, da človek gre študirat oz. se ukvarja s tistim, kar ga zanima, kar je tudi njegov manjko ... kar bo lahko nadgradil, da bo sebe izpopolnil.

In vendar naj bi človek zorel, naj bi delal iz polnosti srca. Dajal ljudem tisto, kar nosi najlepšega v srcu.

Začne se pa doma ...

P.S.: Dodajam nek zapis, v katerem pišem o tem, kako nek mož in žena nista bila zadovoljna z odnosi v njunem zakonu, pa sta na spletu - seveda oba s spremenjenim imenom - našla sogovornika, sogovornico, tožila o svojem težkem zakonu, se zaljubila v spletnega sogovornika oz. sogovornico, saj sta našla čudovitega poslušalca ... In potem sta se osebno srečala - in srečala drug drugega. Kajti njen spletni prijatelj je bil v resnici njen pravi mož, le da tega ni vedela. In njegova spletna prijateljica je bila njegova resnična žena.

Ta zgodba otipljivo pove, kako je nujno negovati odnos, kako ej nujno potrebno imeti čas drug za drugega ... se posvetiti drug drugemu. Prisluhniti z empatijo ...