Ko kopiram fotografijo družine Postigo Pich-Aguilera iz Španije in jo potem lepim na blog, pomislim, da zdajle pa bi potrebovala širši zaslon! :) Kajti staršev in z njima 18 otrok pa ne morem stlačiti na ozek prostor! :)

No, na fotografiji je 16 otrok, dva sta majhna umrla ... Ta fotografija je stara nekaj let.

A na novejših še ene od deklet ni, najstarejša je umrla pri 22 letih, po operaciji - bila je srčna bolnica ...

.

Pred kratkim je mama Rosa prišla v Slovenijo, predstavljena je bila namreč slovenska izdaja knjige, ki jo je napisala ona - knjiga z naslovom Kako biti srečen z 1, 2, 3 ... otroki?

Ona in njen mož sta živ dokaz, da je mogoče imeti veliko družino in biti srečen.

Na predstavitvi knjige nisem bila, pač pa berem njeno knjigo.

---

Gospa Rosa pripoveduje o svoji družini, o tem, kako so si organizirali življenje. Povezuje jih tudi en skupen obrok na dan, poleti je to kosilo, med šolskim letom večerja. Imajo okroglo mizo s premerom dveh metrov, sredi mize je vrtljiva plošča, na njej so posode s hrano. (Tako vrtljivo ploščo na sredi imajo tudi eni naši bližnji!) Dobra ideja! Vsak mimogrede doseže, kar potrebuje.

Vsak ima svoje zadolžitve, veliko stvari delajo v parih, tako da je večji zadolžen za enega manjšega.

Če otrokom ne postavljamo zahtev, oni plavajo s tokom. "Pa saj je še majhen!", "Ne ve, za kaj gre!", "Vzgojili ga bomo, ko še malo zraste!" Ne, majhni otroci imajo prav tako kot odrasli pravico, da od njih nekaj zahtevamo, seveda v skladu z njihovimi sposobnostmi.

To pove gospa Rosa ob tem, ko pripoveduje o tem, da imajo v jedilnici dva seznama, seznam vsakodnevnih zadolžitev in seznam izboljšav. Vsak ima oboje. Njihov najmlajši ima za svojo izboljšavo nalogo (v času pisanja knjige), da se nauči vedno reči "prosim". Nekoliko starejši bratec, ki veliko joka, ima nalogo, da naj skuša jokati le enkrat na dan :) Tudi starša sta na obeh seznamih. Mamina naloga je, da manj ukazuje očku :)

In glede del doma: Naš dom pripada vsem, vsi smo odgovorni zanj.

... Otrok si želi mej in pravil; čeprav na vse grlo zahteva nekaj, mu je treba reči ne. /.../ Kdor se jezi, ima dvojno delo, jeziti se in se potem pomiriti. /.../ Tudi mi, ki smo že odrasli, se kdaj pa kdaj malo skujamo ... Treba se je naučiti začeti znova in biti znova srečen. Ni dobro biti suženj svojega ponosa.

Denar? Preživetje? Gospa Rosa nič ne potoži zaradi denarja. Večji nakup za gospodinjstvo opravijo le enkrat na mesec preko spleta in če česa zmanjka, ne grejo v trgovino do naslednjega meseca ... razen po toaletni papir! :)

Ko se je začela v Španiji ekonomska kriza, so v družini ukinili nutelo in kakav. Hčerka je mami rekla: "Mama, ko se bo nekje leta 2017 ta kriza končala, če nimaš nič proti, kupi spet kakav, ker mi mleko samo ni všeč ..."

Po mojem mnenju ni prav, če nimamo na prvem mestu svojega zakonca; za očka je najpomembnejša mama in za mamo očka ... Onadva sta najpomembnejša v hiši. To je tisto, kar želijo videti otroci, potrebujejo močne starše, ki se imajo radi nad vse, kljub vsem življenjskim pretresom. ... "Počakaj, najprej bom pozdravil mamo in potem bom govoril s tabo. Ste se lepo obnašali? Je mama zadovoljna?"

Ljudski rek pravi, da pride vsak otrok s kosom kruha pod roko. Pa vendar v 21. stoletju mnogi zmotno mislijo, da je vsak otrok breme, ki ti onemogoča, da bi delal to, kar si želiš, ki te zasužnji in poleg tega predstavlja velik finančni izdatek.

Po treh otrocih, ki so se vsi rodili s težavami s srcem, in sta drugi in tretji umrla, tako da so imeli v 4 mesecih dva pogreba (prva hčerka pa je umrla pred nekaj leti, mislim, da l. 2012, stara je bila 22 let, rekli pa so, da bo živela le tri leta), so zdravniki svetovali poseben ultrazvok, tako da bi ob rojstvu bili zdravniki pripravljeni na takojšnjo pomoč otroku oz. bi v primeru bolnega otroka lahko Rosa splavila, saj jo zakon ščiti. "Zakon te ščiti, če hočeš, ga lahko splaviš, ne boš trpela." Ni res! Ko nekdo splavi svojega otroka, trpi še huje.

Človeške zakone so, kot nam že ime pove, sestavili ljudje, vendar jih nismo dolžni upoštevati, če so uperjeni proti človeški naravi in zdravi pameti.

Rosa pravi, da je vsak otrok velik Božji dar, daru pa nikoli ne zavrneš. "Če se midva ne bi odločila za otroka, se ta ne bi nikoli rodil. Tako pa so ti otroci zdaj rojeni za večno."

Glede odločanja o številu otroke pravi gospa Rosa: Nihče nima pravice, da vdira v najino zakonsko posteljo. Ne zdravniki, ne tašča, ne tvoja lastna mati, ne prijateljica, ne duhovnik, ne država, ne trenutni minister ne odločajo o prihodnosti tvoje družine.

Nikoli ne bom pozabila dne, ko so prišli z BBC-ja, da bi posneli reportažo o naši družini, in ko so vstopili v zakonsko spalnico, so nas vprašali, če je to najina postelja. Ko smo pritrdili, so hiteli snemat in komentirali: "This is the factory of the children." (To je tovarna otrok.) - Spolno življenje vsakega zakonskega para je pomembna zadeva, in če se ne živi z velikodušnostjo, dosežejo posledice tudi druga področja osebnega in družinskega življenja. Ko se telesi združita v eno samo telo (1 + 1 = 1), začutita transcendenco, in če sta odprta za življenje, imata moč, da prikličeta iz niča v bivanje drugo bitje. Spočetje novega življenja zapolni naše bivanje s smislom, v otroku nam daje transcendenco (1 + 1 = 3), prenaša našo družino v prihodnost, v večnost ...

Ne moreš biti delaven, ljubeč oče svojih otrok in hkrati ne poskrbeti za zakonsko ljubezen.

Pa o odnosu do sebe: Zase skrbiš le sama, drugi ne bodo. Celo tvoj mož ne, saj ne zna – moški so z Marsa, ženske smo z Venere, saj veste. Poudarja, da mati ni namenjena temu, da poskrbi, da je doma vse popolno. Ne, to je velika napaka! Mama mora najprej poskrbeti zase, da se lahko razdaja. Otroci pa morajo vedeti, da smo za dom odgovorni vsi.

Eden od otrok vsak dan vstane pol ure prej, da gre do pekarne, kjer nakupi 12 štruc kruha, za katerega dobijo popust, saj so VIP-odjemalci, kot pravijo. Vsak mora že od majhnega pospraviti svojo posteljo, zložiti pižamo in pospraviti copate. Čez dan je po stanovanju nered, za vsak prostor pa je nekdo zadolžen, da poskrbi, da je zvečer, preden gredo spat, pospravljen.