Ob razmišljanju in pisanju ob raziskavi, ki govori, da imajo v marsikateri družini kakšnega otroka raje kot druge, me je resnično zelo presenetilo dejstvo, ki govori, da je ponavadi ljubljenček prvi otrok! Res, to mi sploh ni šlo v glavo. Od "vedno" sem mislila, da so ljubljenčki najmlajši otroci, najbolj ljubljeni in najbolj razvajani in najbolj "crkljani".

Pa pomislim, kako je bilo pri meni doma, kako sem čutila, kako sem razmišljala. Sem drugi otrok od treh in edina deklica. (Manj kot eno leto za menoj sta se sicer rodila dvojčka, bratec in sestrica, a sta oba umrla ob rojstvu.) In moji občutki ob tem, koliko smo bili ljubljeni? Jaz sem trdila, da ima moja mama najbolj rada oba brata, prvega, ker je prvi, drugega, ker je najmlajši. Take so bile moje otroške misli. Kako so nastale? Morda najbolj zato, ker sem imela določene dolžnosti, ki jih brata zaradi nekih okoliščin nista imela. Ja, bilo me je strah, ko sem morala pešačiti po temi dve uri daleč, bila sem mnogokrat sama, popolnoma nezaščitena, brez lučke (sem pa itak mislila, da če bi lučko imela, potem bi me pa lopovi in zveri še prej našli; v temi sem morda bolj varna!).

Moram še dodati, da sem pa imela občutek, da sem nekako atova izbranka. ... čeprav ni bilo nič takega posebnega, kar bi to dokazovalo. Le občutek je bil.

No, potem sem se soočila z več osebami, ki so tudi čutile, da je bil v njihovi družini prvi otrok najbolj ljubljen oz. da one najbolj ljubijo prvega otroka.

Na nek način to niti ni tako čudno, zdaj razmišljam, navsezadnje je prvi otrok posebna prelomnica v življenju staršev, starši postanejo šele z njim! In postati starš ni kar tako!

Ob prvem otroku je toliko stvari na novo! Mnogo ljudi zacveti s svojim otrokom.

Ko se rodi drugi otrok, je v marsičem za starše veliko lažje, saj imajo že veliko izkušenj od prvega otroka, ne skrbi jih več toliko popolna higiena, natančnost dajanja kakšnih vitaminskih kapljic, to, če kdaj teče otroku iz noska, bolje prepoznavajo otrokov jok itd itd.

Tako da se pogosto zdaj res lahko sprostijo! Sprostijo in uživajo najlepše čase s svojimi otroki.

Lahko pa zdaj že čutijo tudi omejenost časa, zdi se jim, da nimajo časa, da bi vse dobro naredili - in če dajejo prednost "zunanjemu" in ne otrokom, potem zmanjka časa za "biti z otroki".

Pa se še enkrat vrnem k prvim otrokom, ki da so najbolj ljubljeni - in ob tem se mi postavlja vprašanje:

Ampak kako je potem mogoče, da so večkrat najmlajši otroci najbolj razvajeni ... ima to kaj zveze z ljubeznijo? Ali nima zveze z ljubeznijo??

Kaj pa če je tukaj ključ te skrivnosti: razvajanje ne pomeni ljubezni. Če je otrok razvajen, to ne pomeni, da je ljubljen! Mnogi ljudje otrokom nudijo vse mogoče materialno in "duhovno" morda predvsem zato, ker nimajo dovolj tega, kar bi otrok najbolj potreboval - ljubezni?

Ljubezen ni to, da otroku dajemo absolutno svobodo in da je meja za dajanje do dna prazna denarnica. Ljubezen je vsestranska skrb, vsestranska pozornost do otroka - da bi zmogel iz sebe narediti najboljšega človeka.

In sem spet pri razvajenčkih. Če gre za najmlajšega otroka, je mogoče razvajen preprosto zato, ker so starši utrujeni, preokupirani z drugimi stvarmi (seveda tudi nujnimi), pa nimajo moči, da bi bili dosledni, nimajo moči, da bi bili potrpežljivi in vztrajni z zdravorazumskimi zahtevami do (od) otroka.

Prvi otrok, ki nima bratca ali sestrice, ostaja vedno tudi najmlajši otrok.

Kolikokrat se ljubezen kaže predvsem v dajanju vsega mogočega otroku, nujnega in tudi mnogo nenujnega. Tudi zaradi slabe vesti, ker nimamo dovolj časa in dovolj ljubezni zanj ...